Primorski dnevnik, 23. junij 1974
Na polici, od koder se je odprl pred njim ves steber, je obstal in izvlekel daljnogled. Kmalu je zagledal Čopa nekaj raztežajev visoko v razu. Kot pajek je visel nad praznino in zabijal klin. »Joža je nor!« Drugega si ni mogel misliti… Pustil ga je, da je priplezal na dostopnejše stojišče, šele potem je zavpil: »Hej! Ohej! Joža!« Njegovi klici so odmevali po vsej steni.
»Kaj se pa dereš?!«
»Miha, tukaj! Pridi dol! Pridi dol!«
Vedel je, da je Miha. Tudi njega bi skrbelo zanj. Tak listek pa bi ga še prej prignal pod najnevarnejšo steno. Vesel ga je bil, čeprav ni maral tega pokazati. Celo jeznega se je napravil, zakaj da ga moti. Steber mu je vražje kazal zobe in previsi so ga zaustavili, čeprav je tokrat plezal drugje, kot sta bila že poskušala z Mihom. Slutil je, da se je zaplezal.
»Joža! Pridi dol! Pridi dol!«
»Se nič ne sliši! Se nič ne sliši!» Veter je odnašal njune glasove, ki so se razblinjali ob steni.
Miha je besnel. Videl je, da Joža pleza naprej. Od spodaj navzgor je bilo videti tako grdo, da ga je zvijalo v drobu, a se ja ne bo ubil pred njegovimi očmi?! Potrpežljivo in prijazno ga je vabil. »Joža pridi dol! Joža pridi dol!«
»Ti pridi gor, imam že postlano za bivak!«
Nekaj časa sta se drla in vabila drug drugega.
»Preklemana trma! Tako trmastega človeka ni od tromeje do Prokletij,« je sklenil Miha, ko se je že ves hripav zavedel, da mora prenehati z vpitjem. Odžejal se je s črno kavo in lovil Joža v daljnogledu.
Čop pa je plezal naprej. Meter za metrom je zdeloval navpično kaminsko poč, dokler ni obstal na polici, kjer so ga zaustavile strehe. Tu je bil v mišnici. Skala ga bo spravila k pameti, je računal Miha. In res, zaman je begal sem in tja. Na levi ne na desni ni bilo izhoda… Miha se je oddahnil, ko je videl, da Joža zabija klin za spuščanje, še bolj pa je bil vesel, ko ga je gledal, kako se ob vrvi spušča navzdol.
Minilo je precej časa, preden je obstal na trdnih tleh. Jezno je potegnil vrv iz klina, da je padla mednju kot z neba. Po stari gorenjski navadi je Miha namesto, da bi se mu zahvalil za skrb, ozmerjal, in pribil, da ga ni spravil iz stene on, temveč nebo, ki grozi z dežjem. In da bo znova poskusil sam, je še dejal.
Miha je nekaj časa poslušal prijateljeve očitke, potem pa je zabrusil: »Čemu se jeziš? Zakaj si pa pisal pismo?!«
Zato gotovo ne, da bi ti takoj priletel pogledat! Če me tri dni ne bi bilo, šele potem bi me lahko prišli iskat pod steno…«
Miha se je nakuhal: »Nor si! Dobro veš, kaj se je zgodilo z Jugom, pa nam delaš takšne skrbi!«
Jožu ni bil všeč jezljivi ton, s katerim ga je karal prijatelj, zato se je tudi sam razjezil. »Če samo še enkrat rečeš, da stebra ne bom preplezal, grem koj nazaj!«
»No, nisem rekel, da ga ne boš ali da ga ne moreš… Toda v takšnem stanju, kot si zdajle ti, se ne pleza!«
»V kakšnem stanju!?«
»Sam veš, v kakšnem stanju si, bolje od mene! Jezen si sam nase in na babo!«
»Na ves svet, Miha! Veš, tako je: jaz sem se pognal v steber zavoljo babe, ti pa se zavoljo babe ne maraš, če sva odkrita.« Stlačil je vrv v nahrbtnik in se pripravil na odhod.
Miha je bil vesel, da ga je priklical in da ga bo spravil iz stene. V nekaj dneh se bo njegova jeza že ohladila. Zato se ni maral z njim pričkati. In ni odgovoril na njegov očitek. Ljudje delamo krivico drug drugemu, da se niti ne zavedamo, kdaj. Kdo ve, od kod se porajajo zle želje in dobra dejanja, je razmišljal.
Iz stene sta izstopila pri Zimmer-Jahnovem izstopu. Na ledeniku mu je Miha povedal, kako je Karmen prebledela, ko ji je sporočil, da je šel sam v steno. Vedela sta, da dekle čaka s Slokim v Vratih, kako bo.
»Naj čakata! Malo naj se naužije skrbi če jo peče vest. Prepričan sem, da bo zjutraj pognala Slokega gledat pod steber, kje so moje kosti… Zato jo bova midva mahnila skozi Kot v dolino!«
Sredi poti sta bila, ko je v oblakih zabobnel grom in se je ulila ploha. Navlekla sta nase vsak svojo vetrovko m potegnila kapuce čez glave. Nič ni pomagalo. V nekaj minutah sta bila premočena do kože. Potem sta v drvarski bajti zakurila, da bi se pri ognju posušila.
»No, Joža, ali ni bolj pametno, da se tu greješ, kot če bi v stebru visel moker ali čepel v kakšni luknji, ne da bi vedel, če boš še kdaj stopil na ravna tla?«
»Prav imaš, čeprav si mlajši. Dobro, da te je prineslo,« dejal Joža in vrgel na ogenj nekaj vej, da je roj isker švignil v glisti.
