Tone Svetina: Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem.
Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt.
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva.
Primorski dnevnik, 27. januar 1974
STEBER HREPENENJA
Temine duha hranijo
drzne s krvjo upanja,
v prepadih začetka
so skrite niti konca.
Potujemo za sledjo
svetlobe,
k vrhovom gora,
v noči
neodkritih obal. Zazreti jih enkrat samkrat
in umreti
je bolje, kot jih nikoli videti.
1.
Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs.
Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino.
Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona.
Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje In padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode.
Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, Je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu.
Od gledanja navzgor Jo Je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi.
Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče.
Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo.
Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetimi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči… Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta.
Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi… in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi.
Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali…
»Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem na vrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber… sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal.
Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom …
Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna zemlje.
Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v skalovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlje.
Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližja robu stene kot dnu?
