Primorski dnevnik, 29. januar 1974
»Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom.
»Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tegobo.
»Je ni!« jo je zavrnil.
»Pa se opri v nebo!« Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati, spoznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup, če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena. Prav nič ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa. Ni je poklical, ni se vrnil, čas se je ustavil in skrb je zarezala vanjo kot črv v plod.
Dve temni senci sta preleteli skalovje, švist kril in turobni »kro, kro, kro,« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči , strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do nočni oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso?
Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrni se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost.
Pa ni rekla nič… Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let…« Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi…
Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda Je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, Id pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem.
2
Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo ukrivljena.
Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno, čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer.
Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega.
Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, Je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno…
O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski… in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino.
Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom. Vrsta črnih votlin… Stena se ju bo sedaj otresla … Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila.. Pa naj se!
Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno toda resnično: smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj … On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako on. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra. Saj bi ga razumel, če bi se plaz po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli. Ali gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar. Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna.«
Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo zahoda kjer se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene. O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv …
Še nekaj napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja?
»Ne! Sam je rinil v steber, kot bi sluti da se pripravljam tudi jaz.«
Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč.
Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge… Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi…
