Primorski dnevnik, 30. januar 1974
Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti… Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče… Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte …
Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso.
Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl.
Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom.
3
Lok žareče svetlobe na izbočenim robom stene se je prebil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico.
Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena.
Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brez primere, če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje.
Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim.
Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal. Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji.
»Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal.
»Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.«
Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pa na obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel.
Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej.
Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice.
Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje.
Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, Skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega bednega ali vzvišenega položaja.
Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče.
»Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru.
»Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja, človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« Tako nekako je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila.
Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnili. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla.
Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet, čudno da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad.
