Razgovor s pisateljem Tonetom Svetino o nagibih, ki so ga vodili pri pisanju romana, o gorah in gorništvu, o njegovi navezanosti na Primorsko, o »Ukani« in o njegovem delu v zadnjem času
Primorski dnevnik, 27. januar 1974
Čutil sem se počaščen, ko sem dobil pred nedavnim pismo pomočnika glavnega urednika »Primorskega dnevnika«, s katerim mi sporoča, da bi objavljali »Steno« kot podlistek, glede na to, da je bila moja epska trilogija »Ukana« pri bralcih dnevnika lepo sprejeta. Zato sem prav rad odgovoril tudi na nekaj vprašanj, ki mi jih zastavlja urednik.
Tov. Svetina, zanimalo bi nas kaj vas pravzaprav veže na Primorsko, saj jo pogosto obravnavate v svojih delih?
Na Primorsko me veže mnogo najglobljih spominov in s tem delom Slovenije sem povezan z najtanjšimi vezmi iz mojih najtežjih in najlepših dni v življenju. Eden mojih dedov izvira iz Tolminskega. Tudi vojno sem preživel v partizanih v glavnem na Primorskem, po Cerkljanskem, Trnovski planoti in na Krasu. V bojih za Trst sem bil ranjen, tudi prvi mesec tudi prvi mesec svobode sem preživel v tem mestu. To so bili nepozabni dnevi, v katerih sem spoznal globoko čutečo dušo primorskega človeka in njegovo ljubezen do svobode in slovenske zemlje, ki je naravnost ganljiva. Še dve povojni leti sem preživel na Tolminskem, v Trenti in Kopru. No, morda je zanimivo tudi, da so ženini starši doma s Krasa.
Ko sem predaval v Trstu in Gorici, sem bil nadvse prijazno sprejet in sem prepričan, da bom tja še prišel. Naša kri na teh skrajno zapadnih mejah ne bo izumrla.
Bi lahko našim bralcem na kratko rekli, kaj ste hoteli povedati z romanom »Stena«?
Roman »Stena« govori o izjemnih ljudeh, ki so prezirajoč smrt nevarnost združili svoje sile v naveze, da bi osvojili v tekmovanju z Nemci, najtežje smeri v Severni steni Triglava. Glavni junak je jeseniški delavec – železničar, gorski vodnik in alpinist brez mere, Joža Čop, ki si je vtepel v glavo, da bo preplezal osrednji steber triglavske stene. Zgodba pripoveduje kaj je v stenah doživel v dolgih dvajsetih letih od tistega trenutka naprej, ko je zaželel preplezati to smer in prvega leta po vojni, ko je star več kot petdeset let, v družbi s Pavlo Jesihovo, steber preplezal.
Poleg Joža Čopa sem obravnaval tako člane zvane Zlate naveze Skalašev, dr. Miha Potočnika in dr. Tominška, ki so v borbi z nemškimi navezami preplezali najtežje smeri v Triglavu in ohranili Slovencem prvenstvo. Saj je nadutost nemških plezalcev poniževala naše, ko je eden od njih napisal: »Res stoji Triglav na slovenskih tleh, toda nemški duh ga je osvojil.«
Primorski rojak, dr. Klement Jug, filozof in človek izjemnega formata, je bil prvi, ki je mladini v stenah dal cilj: vzgajati voljo in se pripravljati za spopad z življenjem in tudi afirmacijo slovenske nacionalne biti.
V »Steni« sem s psihološke, filozofske in akcijske plati osvetlil nekaj vrst alpinistov. Plezanje pomeni človeku podobno, kot umetniško ustvarjanje. To je težavno opravilo, posvečeno porajanju nečesa novega. Tveganje celotne osebnosti, za vse ali nič, preizkus volje do moči in potrditev samega sebe. To je neustavljiv človeški nagon po napredovanju, ki so ga junaki »Stene« razvili do skrajne meje.
Naj omenim tri poglavitne tipe gornikov:
Prvega, to so z družbo usklajeni ljudje, ki hodijo v gore preizkušat svoje življenjske moči in razvijat radost do življenja in lepote narave.
Drugi tip vase poglobljen človek, ki v naravi išče volje za revolucijo svoje osebnosti in revolucijo družbe. Stena mu je samo sredstvo za svojo lastno potrditev in boj v dolini.
Tretji tip pa je človek, ki beži v gore pred samim seboj in pred družbo.
Predstavnik prvih je Joža čop in njegovi prijatelji, drugih dr. Klement Jug, in tretjih plezalec Sloki.
Sicer pa je tako, da gora da človeku samo toliko, kolikor je prinesel s seboj. Kdor prihaja v gore prazen, tudi prazen odhaja.
Kako ste Vi osebno doživljali gore, alpinizem in naravo, skratka kakšna so Vaša intimna občutja, iz katerih je zrastel roman »Stena«?
Ljudje so po svoji naravi nekateri bolj, nekateri manj, povezani s prirodo. Človek je po svojem bistvu kozmično in socialno bitje. Na eni strani je odvisen od odnosov do soljudi in njihovih socialnih ustrojev. Kot takšen je vezan, pogojen in nesvoboden, kot kozmično bitje pa se srečuje smislom svojega obstoja. Nenehno odkriva kaj pravzaprav je. Pravzaprav živimo dvojno življenje: Eno za druge, eno zase. Navzkrižja sodobnega sveta so se zaostrila do absurda, na katerega robu nam grozi kolektivni samomor ali katastrofa.
Da bi laže prenašal breme življenja sem se rad zatekel v gozd in visokogorje, tja, kjer se na belih vrhovih v bližini oblakov in zvezd ustavlja čas in začenja neskončnost. Tu je doma začudenje, meja, kjer spoznanje obstane, tako kot življenje bilk in lišajev oledeni. Spoznaš, da sta na čelu smrt in življenje zapisana z enako velikimi črkami. Smrt kot zadnja skrivnost, ki se ji vedno približujemo in jo nikdar ne spoznamo. Zato se ji z vso življenjsko voljo upiramo in malikujemo življenje. Življenje nam je dano prazno. In od vsakega je odvisno, s čim ga bo napolnil. Potovanje v gore, gozdove, in k rekam, pomeni iskanje samega sebe, pri praizvorih. Narava je neskončna lepota. To je skrivnost, ki jo je treba doumeti in vedno znova odkrivati. Je tudi izvor ljubezni, ljubezen pa je gon, ki premaguje smrt.
Če človek samo v spopadu ali sožitju z ljudmi oblikuje svoj značaj, tedaj najde jedro svoje duše v samoti. S tem najde tudi smisel svoje svobode. In odgovornosti. Želja po samoti je bil osnovni motiv za moja gorska potovanja. V naravo sem se zatekel v vseh letnih časih. Podnevi ali ponoči. Na meji smrti sem se naučil spoznati in ceniti vrednost življenja. Koliko milijonov let je potrebovala zemlja, da je porodila lišaj?! Danes pa je masovni umor vsakdanja zadeva. Videti je, kot bi bili drug drugemu bolj odveč kot potrebni.
Če sem hotel spoznati sebe, sem se moral preizkusiti in potrditi. Na nočnih zimskih turah sem kot samohodec doživel vse oblike strahu, tesnobe in groze. V steni sem dvakrat padel. Zadnja nesreča, v kateri je pisatelj Ivan Bučar leta 1950 izgubil življenje, saj sva v steni prebila celih štirideset ur, me je naučila, da v dolini lahko delaš napake, v steni pa jo narediš samo enkrat. To so bila občutja, kakršnih celo v vojni, kjer se življenje zgosti do skrajnosti, nisem občutil. Gore so mi približevale prabistvo stvari. Na meji, kjer se spoznanje ustavi, sem doživljal smisel človeške ničevosti, veličine in nujnost, da se mora človek vedno boriti. Ne samo z ljudmi, tudi s seboj. Po tem boju pa prihaja iz nižjih v višje življenjske principe. Komu se stena upira? Samo tistemu, ki jo hoče preplezati. Sicer so gore nepremagljive. Pot kaže od vrha k vrhu. Zato je treba kultivirati in osmisliti boj. Plezanje mi je bilo vedno sredstvo za potrditev lastnih moči, poguma in volje do tveganja. Močan je samo tisti, ki ga potrdi preizkušnja. Ne živimo samo od dejanj, potrebujemo tudi sanje. Gore in gozd, pa so. ( vrelci neizčrpnih sanj in fantazije. To je zarodek umetnosti, tiste lastnosti duha, ki razstavlja svet na njegove sestavne dele in sestavlja novega z vsem svojstvom lepote.
Najlepše stvari so zastonj. Tragika ljudi pa je v tem, da jih ne vidijo.
Kako so »Steno« sprejeli v Sloveniji?
Najprej jo je objavil »Ljubljanski dnevnik«. Potem jo je tiskala Cankarjeva založba. Naklada je pošla v nekaj mesecih, zato jo je ista založba ponatisnila in je tudi druga izdaja skoraj prodana. Planinska zveza Slovenije me je za roman »Stena« odlikovala s častnim zlatim znakom in Plaketo Triglava. Nekateri črnogledi so bili mnenja, da ta roman s tako ozko tematiko, kot je alpinizem, ne bo šel. Zmotili so se tako, kot že pri »Ukani«.
Še to bi zanimalo naše bralce. Kakšna je sedaj usoda »Ukane«?
Založba «Borec» je že četrtič natisnila celotno trilogijo sredi meseca decembra v 5000 izvodih. Vendar je skoraj razprodana. »Ukano« so prevedli v srbohrvaščino. Tiskali so jo v Moskvi in je bila takoj razprodana, sedaj jo v veliki nakladi tiskajo Čehoslovaki v Pragi. Glede prevodov pa sem v- dogovarjanju tudi z Amerikanci, Nemci, Japonci, Italijani, Slovaki in Poljaki. Toda, te stvari gredo razumljivo, bolj počasi. »Pionirski list« že četrto leto objavlja za otroke slikanico, RTV Ljubljana pa bo »Ukano« posnela v 27 TV enournih filmih kot nadaljevanko. Pisatelj Ivan Ribič, ki izdeluje scenarije, bo z delom zaključil že konec tega meseca.
Ali nam kaj lahko poveste o svojem delu?
Po »Ukani« sem izdal pri »Komunistu« zbirko vojnih esejev z naslovom »O bojih, porazih in zmagi«. Ista založba mi je tiskala kiparsko monografijo z naslovom »Poezija upora«. V letu 1974 bo Prešernova družba izdala povest Ugaslo ognjišče«, napisal sem roman o slovenskem slikarju fantastu in surrealistu Jakiju, z naslovom »Zenica sonca«, trenutno pa pišem knjigo po »Poti vetrov«, ki je kronika Jurišnega bataljona XXX. divizije NOV. Naj omenim še to, da sem napravil 5 spomenikov o NOB in sicer: Bataljonu na Pokljuki, borcem Tržiča, borcem Selške doline, Juriškemu bataljonu XXXI. Divizije v Žireh in tovarni ALMIRA v Radovljici.
Ob koncu lep pozdrav vsem bralcem Primorskega dnevnika!
