Na vrhu San Sebastiana je bila pred časom postavljena majhna spominska plošča v spomin na Giado Rosson, 41‑letno plezalko iz Agorda, ki je novembra 2024 umrla v nesreči na Crodi dei Toni.
Med sestopom po smeri Drasch je zdrsnila in padla v kanal pod steno; njen soplezalec je takoj sprožil alarm, a kljub hitremu posredovanju helikopterja Pelikan iz Bolzana ji ni bilo več pomoči. Giada je bila zaposlena v podjetju Luxottica, znana po ljubezni do gora, živali in po tem, da je z vzponov pogosto prinašala tudi smeti drugih.
Skoraj dve leti po nesreči je njena mati Ornella Conedera (tako) doživela nov šok: nekdo je uničil – odstranil spominsko ploščo z vrha San Sebastiana. V pismu, ki ga je poslala radijski postaji Radio Più, je izrazila bolečino in ogorčenje nad dejanjem, ki ga je označila kot »vulgaren in strahopeten«.
»Vem, da gora ni oltar,« je zapisala, »a v tridesetih letih vzponov sem videla mnogo hujše stvari kot majhno spominsko ploščico. Prosim, da mi vsaj vrnete fotografijo – ne želim, da bi ostala v tako nevrednih rokah. To bi bilo, kot da bi moja hči umrla še enkrat.«
Conedera je poudarila, da plošča ni bila žalitev za goro, temveč preprost poklon hčerki, ki je življenje posvetila naravi. »Če se kdo počuti poklicanega, naj išče in uničuje križe, Madonnine ali druge simbole, ki ga motijo,« je zapisala, »a s takimi dejanji človek postaja le manjši in bolj malodušen. Spomin, ki ga nosimo v sebi, ne boste mogli uničiti – z ali brez plošč.«
Gore in spomin
Dogodek z odstranitvijo spominske ploščice za Giado Rosson odpira staro vprašanje: kaj sodi v gore in kaj ne. Morda je nekaj vprašanja tudi v tem, če je ta spominska plošča preveč »moderna«?
Za nekatere je gora prostor, ki mora ostati popolnoma neokrnjen, brez sledi človeka – brez križev, plošč, napisov, celo brez koč, žičnic in poti, ki bi ga »udomačile«. Za druge pa je gora tudi prostor spomina, kjer se stikata človekova izkušnja in narava, kjer majhno obeležje ne pomeni oskrunitve, temveč tiho zahvalo.
V resnici se v gorah že dolgo prepletajo različne plasti prisotnosti: infrastruktura, ki omogoča dostop (poti, ceste, žičnice, koče, bivaki), turistična navlaka (klopi in mize, koši za smeti, stranišča), varnostni sistemi (markacije, jeklenice), in simbolni elementi – križi, kapelice, spominske plošče, včasih le kamen z imenom.
Vsaka od teh sledi ima svoj namen, a (kot povsod) tudi (tu) svojo mejo. Ko se meja zabriše, se pojavi napetost med spoštovanjem narave in spoštovanjem človeka, ki je v njej živel, morda delal in se bojeval ali umrl.
Majhna ploščica, kot je bila Giadina, ne spremeni podobe gore – le spomni, da je bila tam nekdo, ki jo je ljubil.
Če se ob tem kdo počuti motenega, je morda prav to priložnost, da se vprašamo, zakaj nas moti spomin, ne pa cesta, ki reže greben in je namenjena privilegiranemu sloju.
Gore so prostor tišine, a tudi prostor zgodb.
In če se že odločimo, da v njih ne sme biti nič človeškega, potem moramo biti dosledni – ne le pri ploščicah, temveč tudi pri vsem, kar smo vanje vgradili, da bi jih naredili dostopne.
Morda je prava mera v tem, da pustimo spominom skromnost, ne pa pozabi oblast.
