Trumpova zmanjšanja sredstev za nacionalne parke ogrožajo »najboljšo idejo« ZDA — O demokraciji, njenem prazniku, množicah in svetu, ki se je navadil na preobljudenost
Demokracija naj bi bila sistem, ki se opira na stabilnost, predvidljivost, postopnost. A v praksi je pogosto ravno nasprotno: pravila se spreminjajo hitro, množice pa se spreminjajo še hitreje. Včasih se zdi, da je demokracija postala nekakšen mehki material, ki ga »voditelji« zlahka preoblikujejo, množice pa sprejemajo kot nekaj samoumevnega — kot ceno za udobje, kot ceno za spektakel, kot ceno za to, da se jim ni treba ukvarjati z vprašanji, ki so pretežka.
V dokumentu o ameriških nacionalnih parkih je to vidno skoraj groteskno: rezanje proračunov, odpuščanje strokovnjakov, cenzura zgodovinskih vsebin, preusmerjanje javnih sredstev v politično všečne projekte, izginjanje znanstvenih podatkov, izginjanje zgodovine. In množice? Množice se še naprej fotografirajo pred slapovi, stojijo v kolonah, čakajo na avtobuse, se gnetejo na razglednih točkah. Kot da se nič ne dogaja.
Demokracija se spreminja, množice se prilagajajo. Voditelji spreminjajo pravila, množice spreminjajo svoje navade. In vse skupaj poteka v tišini, ki je postala značilnost sodobnega sveta.
Minuli konec tedna se je v narodne parke po vsej državi zgrinjalo še več sto tisoč ljudi, da so proslavili 250. obletnico ZDA, da so se »povezali z naravo« in izkusili del skupne dediščine naroda. »Nič ni tako ameriškega kot naši narodni parki,« je dejal Franklin D. Roosevelt v radijskem nagovoru leta 1934, v katerem je zagovarjal, kako so bile gore, ledeniki, jezera in drevesa iztrgani iz »zasebnega izkoriščanja«. … The Guardian: Overcrowded and underfunded: Trump’s cuts to national parks threaten the US’s ‘best idea’
V demokraciji bi morali biti voditelji nadzorovani, preverjani, uravnoteženi. Toda realnost je drugačna: voditelji pogosto preizkušajo, kako daleč lahko gredo, množice pa preizkušajo, koliko lahko prenesejo.
Ko se v ZDA v nekaj letih izgubi četrtina zaposlenih v parkih, ko se cenzurira zgodovina, ko se izginjajo podatki o podnebnih spremembah, ko se javni denar preusmerja v politične projekte, bi moral nastati družbeni pretres. Pa ga ni.
Množice so se navadile na hitro spreminjanje pravil. Navadile so se na to, da se demokracija preoblikuje kot mehka glina. Navadile so se na to, da se zgodovina piše sproti, da se podatki brišejo sproti, da se pravila spreminjajo sproti.
In kar je najbolj presenetljivo: množice se na to odzivajo z udobno tišino.
V času, ko je dom postal drag, negotov, birokratsko zapleten, socialno obremenjen, se dogaja paradoks: ljudje svoj dom čutijo vedno manj, turistične destinacije pa čutijo vedno bolj.
Dom je postal: kredit, obveznost, birokratska past, prostor, ki ga je treba braniti pred trgom.
Turistični kraj pa je: začasen, brez odgovornosti, brez dolga, brez sramu, skratka odrešitev.
V pre(na)trpanih Yosemitih se ljudje počutijo »svobodne«, čeprav stojijo v kolonah. Na prenatrpanih krajih se počutijo »navdušene«, čeprav se gnetejo na razglednih točkah. V prenatrpanih letališčih se počutijo »žive«, čeprav so ujeti v sistem, ki jih obravnava kot tok potrošnikov.
Dom je postal težak. Turizem je postal lahek.
In množice so izbrale lahkotnost.
Zakaj množice sprejemajo preobljudenost kot zadovoljstvo?
Ker množice ne iščejo več tišine. Iščejo občutek pripadnosti – tudi če je ta občutek ustvarjen v gneči.
Ker množice ne iščejo več prostora. Iščejo dokaz, da so del sveta, ki ga vidijo na družbenih omrežjih.
Ker množice ne iščejo več narave. Iščejo fotografijo narave, ki jo lahko odnesejo domov.
Ker množice ne iščejo več demokratične stabilnosti. Iščejo preproste zgodbe, ki jih voditelji ponujajo – tudi če so te zgodbe zgrajene na cenzuri, rezih in pozabi.
In ker množice ne iščejo več doma. Iščejo občutek doma, ki ga lahko kupijo za vikend.
Sploh še kdo doma bere knjige?
To ni nostalgično vprašanje. Knjige so prostor, kjer se pravila razlagajo, ne spreminjajo. Knjige so prostor, kjer se množice učijo, ne prilagajajo. Knjige so prostor, kjer se dom gradi, ne izgublja.
Ko množice prenehajo brati, postanejo dovzetne za hitre spremembe pravil. Ko množice prenehajo brati, postanejo zadovoljni turisti v prenatrpanem svetu. Ko množice prenehajo brati, demokracija postane mehka, premakljiva, krhka.
Prostor ogrožen le od voditeljev, ki spreminjajo pravila. Ogrožen je od množic, ki se na te spremembe odzivajo z udobno tišino. Ogrožen je od družbe, ki je izbrala preobljudenost namesto miru. Ogrožena je od ljudi, ki so izbrali fotografijo namesto izkušnje. Ogrožena je od sveta, ki je izbral spektakel namesto razmisleka.
Vse slabe stvari (množice, parkirnine, parkovni nadzorniki, redarji, …) prihajajo z zamikom tudi v deželo. Morda je res čas, da se (tudi mi) vprašamo: sploh še kdo doma bere knjige?
