Polet, 5. junij 1952
Jeseniški reševalci so izvedli v nedeljo, 1. junija, svojo zadnjo akcijo v zvezi s tragično nesrečo Uršičev in tovarišev Morausa in Karnerja. Akcijo je pripravil Uroš Zupančič, ki je to zadnje uspelo reševanje temeljito organiziral. Na pot se je podala močna skupina reševalcev, med njimi znova Krušic, Medja, Kobler, Herlec, More in drugi. V nedeljo zjutraj pa se je pridružil ekipi tudi naš stari veteran Jože Čop, ki je krepko pomagal pri delu.
V soboto so se alpinisti podali v Mladinsko kočo Martuljk. Uroš je dal vsakemu posebej nalogo in ob štirih zjutraj v nedeljo so bili že vsi v višini Srca. Z daljnogledi so ugotovili točno lego ponesrečencev. Krušic in Medja sta bila v prvi navezi, Uroš Zupančič in More Gandi pa v drugi, vsi so bili dobro opremljeni, na glavah pa so imeli težke gasilske čelade. Trojica je imela nalogo, da usmerja plezalce v pravo smer in da jih stalno opozarja pred padajočim kamenjem.
Lahkotno so se vzpenjali Krušic z Medjo in Zupančič z Moretom. Spretno so izkoriščali kritja pred Špikovimi »izstrelki«. Nevarnost je bila precejšnja, toda namenili so se, da izvedejo akcijo brez vsakih predsodkov in ne glede na težave. Večkrat so zapeli klini in opozarjali spodnjo trojico na nevarnost in trdo delo, s katerim se borijo tovariši. V eni uri je dosegel Krušic brata Uršiča, ki sta ležala objeta, že delno zasuta pod kamenjem. Prenos je bil opravljen mirno, brez težkoč in ob 9. so bili vsi skupaj Pod Srcem.
*
Ob tej priložnosti je potrebno, da spregovorimo še nekaj tehtnih besed o tej najbolj tragični nesreči zadnjih let. Peterica, ki se je namenila v Frdamane police, bi morala brezpogojno opraviti namero. Prva napaka je bil torej vstop v Dibonovo smer. Tej je sledila druga v obliki slabega dogovora s tovariši, ki ta dan niso šli v steno: »Če nas ob tem in tem času ni nazaj, kličite takoj reševalce, plezamo točno v tej smeri!« Tako so se poslovili tovariši v koči. Reševalci, ki so obveščeni prepozno, ne morejo obujati mrtvih in umirajočih k življenju. Tretja napaka: vrv, ki je ostala nepoškodovana v steni, daje slutiti, da sta se prva ponesrečenca razvezala; to se ne sme nikdar zgoditi. Dokler si na težavnih mestih, se ne smeš razvezati od tovariša. Še dve napaki: tovariši, ki so preostali in videli padec, so izgubili razsodnost, kar pa vendar ne sme in ne more biti pri alpinistu. Prav lahko bi se z orodjem, ki so ga se imeli pri sebi, počasi in previdno vrnili. Imeli so dovolj klinov, vponk, dve nylon vrvi in dosti cepinov. Ostali pa so popolnoma pasivni in še niso niti toliko potrudili, da bi si poiskali kakšno vdolbino, kjer bi se na suhem stisnili drug oh drugega. Mesto nesreče je vidno iz doline; če bi v prvi noči oddajali signale (šestkrat v minuti v presledkih) z vžigalicami, vžigalnikom ali z baterijo, bi se to v dolini videlo. Znano je, da se vidi sij vžigalice v temni noči šest kilometrov daleč. Vsak previden alpinist mora imeti vžigalice, vžigalnik ali baterijo vedno s seboj, zavito na suhem mestu v nahrbtniku. Če bi oddajali znake v prvi noči, bi bili reševalci v nedeljo poldne pri njih in bi zelo verjetno dobili vse tri žive. Megle se niso držale vso noč v steni in bi se kdaj pa kdaj videlo znamenje iz stene. Odgovor so trije svetlobni znaki v minuti.
Kakor torej vidimo, cel kup začetniških napak, čeprav ponesrečenim ne bi mogli očitati, da niso bili dobri plezalci. Da, to so bili dobri alpinisti, toda bili so preveč lahkomiselni in površni. Naj bodo vsi ti primeri, ki jih je v zadnjih letih vedno več, vendar slednjič najresnejši opomin, da zahtevajo vrhovi naših planin popolnega in premišljenega človeka.
Ciril Praček
