Kako smučišča gojijo sneg v času podnebnih sprememb
V visokogorskem smučišču Tignes v francoski Savoji se že več let odvija nenavadna praksa, ki bi jo lahko poimenovali kar »snežno kmetovanje«. Gre za sistematično ohranjanje snega na ledeniku Grande Motte, ki leži na nadmorski višini 3656 metrov in je postal simbol boja proti posledicam globalnega segrevanja.
Ledenik Grande Motte je nekoč omogočal poletno smučanje od konca junija do konca julija. Danes strokovnjaki ocenjujejo, da bo to v petih letih postalo nemogoče. »V štiridesetih letih smo izgubili 50 metrov ledu,« opozarja Frédéric Bigi, vodja smučarskega patruljiranja v Tignesu. Taljenje je neizprosno, zato se je smučišče zateklo k inovativnim, a tudi kontroverznim metodam.
Že pozimi se razpoke ledenika zapolnijo s snegom. Spomladi pa se na ključna območja razgrnejo debele geotekstilne ponjave — približno centimeter debele tkanine, ki preprečujejo taljenje snega. Ko jih jeseni odstranijo, pod njimi ostane več metrov snega. »Trenutno imamo štiri metre snega,« pravi Bigi. Te ponjave omogočajo zgodnje odprtje smučišča, pogosto že v oktobru, kar je ključno za treninge francoskih smučarskih ekip.
Na območju Combe so letos ponjave odstranili šele v zadnjih tednih. Izguba snega je bila minimalna — le 30 % začetne količine. Poleg tega so vzpostavili še dve novi lokaciji za snežno gojenje: eno na koncu planote Champagny, drugo na pobočju proti sedežnici Vanoise.
Etika snežnega gojenja
Tehnika ohranjanja snega — ali »kultivacija snega« — se zdi na prvi pogled pragmatična. A odpira tudi pomembna vprašanja:
– Ali je smučanje na ledenikih v času podnebne krize še etično upravičeno?
– Kakšen je okoljski odtis geotekstilnih ponjav in strojev, ki jih nameščajo?
– Ali ne bi bilo bolje vlagati v preobrazbo zimskega turizma, namesto v podaljševanje neizogibnega?
Snežno kmetovanje je simptom — ne rešitev. Je poskus ohranjanja snežne kontinuitete v svetu, kjer naravna zima izginja. In čeprav ponjave začasno ustavijo taljenje, ne ustavijo vprašanj, ki se kopičijo pod njimi.
Copilot o snegu
»Spomladanski sneg je beraški gnoj«
Ta izrek je eden najbolj znanih. Pomeni, da sneg, ki zapade pozno spomladi, ne koristi več zemlji — ne oplodi, ne navlaži, temveč lahko celo škoduje že vzniklim rastlinam. V kmečkem koledarju je bil tak sneg nezaželen, saj je pomenil zamik setve in možnost pozebe.
»Če je zima brez snega, bo leto brez kruha«
Sneg je bil v ljudski zavesti povezan z vlago, ki jo zemlja potrebuje za rodovitnost. Zima brez snega je pomenila sušo spomladi, slab pridelek in lakoto. Ta pregovor je opozarjal na dolgoročne posledice vremenskih anomalij.
»Če sneg zapade na suho zemljo, bo letina dobra«
Tu gre za opazovanje, da sneg, ki zapade na že ohlajeno in suho zemljo, ne povzroča zmrzovanja v globini, temveč se postopoma topi in navlaži tla. Tak sneg je bil »mehki pokrov«, ki je ščitil semena in korenine.
»Če je na božič sneg, bo na veliko noč zelenje«
Ta izrek povezuje praznične datume z naravnimi ritmi. Sneg ob božiču je pomenil, da je zima »na mestu«, kar naj bi prineslo pravočasno pomlad in dobro rast. Če pa je bil božič zelen, je to pomenilo, da bo pomlad zamujala.
»Sneg na sveti Treh kraljih — še devetkrat bo padel«
Ta pregovor je bil del »štetja snega« — ljudje so verjeli, da če na 6. januarja (sveti Treh kraljev) zapade sneg, bo do konca zime padel še devetkrat. Bil je del vremenskega preračunavanja, ki je pomagalo načrtovati kmečka opravila.
