Človek, ki ga plezalna industrija ni podpirala, ker ni ustrezal komercialni predlogi – Poln sebe – Gibanje kot poezija
EpicTV Climbing Daily: Kaj me je naučilo plezanje | Johnny Dawes
Rojen 9. maja 1964 v Angliji, je Dawes zaslovel v osemdesetih letih kot pionir »hard grit« plezanja — ekstremnih vzponov po krhkih, navpičnih peščenjakih v Peak Districtu. Njegov slog je (bil) eksploziven, intuitiven, skoraj plesalen. Ni plezal kot drugi — plezal je kot nihče.
Med njegovimi najbolj znanimi smermi so:
– The Indian Face (E9 6c, Clogwyn Du’r Arddu, Wales, 1986): ena prvih smeri z oceno E9, ki je zahtevala popolno psihično zbranost in tehnično natančnost. Brez varovanja, brez napak.
– Gaia (E8 6c, Black Rocks): smer, ki je postala simbol britanskega solo plezanja.
– End of the Affair, Stone Love, Braille Trail: smeri, ki so zaznamovale obdobje, ko se je plezanje premaknilo iz fizičnega v filozofsko.
Film Stone Monkey (1986) je dokumentarni portret Dawesa, ki prikazuje njegovo gibanje, razmišljanje in ekscentričnost. V njem ne gre le za vzpone, temveč za odnos do skale kot do živega telesa. Dawes je v filmu prikazan kot »gibalni poet«, ki ne išče najlažje poti, temveč najlepšo.
Njegov pristop je bil pogosto intuitiven: »Če razmišljaš preveč, ne plezaš več, temveč rešuješ uganko. Jaz hočem leteti, ne računati.«
Dawes je tudi avtor knjige Full of Myself (2008), v kateri razmišlja o plezanju, telesu, umetnosti in duševnosti. Njegov slog pisanja je podoben njegovemu plezanju — nepredvidljiv, duhovit, globok. V njej razkriva, kako je plezanje zanj oblika svobode, raziskovanja in samoprevpraševanja.
V zadnjih letih se je Dawes ukvarjal z eksperimentalnim plezanjem — med drugim je razvil tehniko plezanja brez uporabe rok, kjer se osredotoča na ravnotežje, gibanje bokov in subtilne premike telesa. S tem je želel pokazati, da je plezanje več kot moč — je inteligenca telesa.
Johnny Dawes ostaja legenda — ne zaradi števila vzponov, temveč zaradi načina, kako je plezal. Bil je umetnik vertikale, ki je skalo razumel kot prostor izražanja, ne kot oviro. Njegov vpliv je čutiti še danes, v vsakem plezalcu, ki išče linijo, ki ni le težka, temveč tudi lepa.
