Delo, 5. februar 1979
Kako ravnati, če nas na cesti zasuje snežni plaz? — Premalo se zavedamo nevarnosti, kadar smo za volanom
Ni še dolgo tega, kar je smučarjem in planincem grozila bela nevarnost le tedaj, ko so bili na svojih priljubljenih belih strminah ter se predajali užitkom v zasneženih gorah. To je bilo tedaj, ko je bilo treba od doma do cilja z železnico, z avtobusom ali celo s konjsko vprego, če že id kazalo drugega, kot da se peš podamo v gore in na strmine.
Te idile je v Evropi v glavnem že lep čas konec. Odkar je postal množično prevozno sredstvo kar zasebni avtomobil, je teh vozil tudi pozimi na cestah čedalje več. Z avtomobili se smučarji, alpinisti, planinci, a tudi drugi, poslovni ljudje, podajajo na pot ob vsakem vremenu, če so le ceste prevozne. Na druge okoliščine se ne ozirajo, kaj šele da bi mislili na plazove. Kaže, da je ta skrb omejena na posameznike, poznavalce in domačine. Slednji ponekod zares vzorno skrbe za splošno varnost. Ne uspe pa jim vselej pri tujcih, ki se jim o nevarnosti pogosto niti ne sanja, pa zato v plazovih dostikrat dočakajo nemilo, prezgodnjo smrt.
O teh vprašanjih je razmišljala podkomisija za plazove mednarodne komisije za reševanje v gorah na zadnjem zasedanju v Švici, jeseni preteklega leta. Zanimivo je, da je bilo v zadnjih desetih letih samo v Italiji mrtvih 44 oseb v avtomobilih, ki so jih zasuli snežni plazovi. Preteklo leto pa je bilo žrtev na snežiščih in v avtomobilih kar pol na pol. Kaže, da Italijanom ta nadloga res ne prizanaša! Pa poglejmo, na kaj pazimo, da nas ne zateče poguba!
• Upoštevajmo opozorila pred snežnimi plazovi, s katerimi nas seznanja radio, pa tudi dnevno časopisje. Prisluhnimo svarilu razgledanega cestarja, miličnika in drugih ljudi, ki nam žele dobro. To je osnova; ocenjujmo tudi sami, kakšna je navamost. Po izdatnih snežnih padavinah ne rinimo pod gole strmine, četudi je pot splužena.
• Koder naletimo na zaprte ceste, spoštujmo zaporo in ne izsiljujmo prehoda. Obrnimo in peljimo drugje. Bolje je tako. Ce je nasulo 50 do 80 cm novega snega, upravičeno pričakujemo, da se bodo trgali plazovi.
• Če je padavin še več in snežna odeja doseže debelino prek 80 cm, imamo opravka s stalno nevarnostjo, dokler se snežna odeja ne veže, ne uleže in utrdi. Prek nevarnega območja bomo peljali le tedaj, če je to nujno potrebno in res nimamo nobene druge izbire.
Voznik in njegovi tovariši naj upoštevajo predvsem naslednje:
— vozimo z varnostno razdaljo 100 do 300 m, tudi če se ustavimo, ostanemo v tej medsebojni oddaljenosti;
— na cesti, kjer pričakujemo plaz, se ne ustavljamo, če smo se odločili, da se prebijemo prek nevarnega območja;
— preden odrinemo v negotov predel, opazujemo z varnega počivališča bregove nad cesto; med vožnjo namesto voznika opazuje sopotnik, če smo sami, se pač razgledujemo, kolikor je mogoče. Ce opazimo, da se bliža plaz, po presoji pritisnemo na plin in plazu ubežimo, ali pa se ustavimo in počakamo, da se zmuzne v globino;
— upoštevajmo razmere, če je plaz zasul cesto, se vrnimo in o tem obvestimo cestarja, milico, ki bosta poskrbela za čiščenje, po potrebi pa zaprla cesto ali organizirala reševanje, če vesta, da je bilo v kritičnem času na cesti vozilo;
— javimo se pred prehodom nevarnega predela ceste cestarju ali milica oziroma pri cestni kontroli. Povejmo, kam smo namenjeni, javimo se, ko prispemo na varno; le tako moremo pričakovati, da nas bodo iskali, če bi nsč zasulo;
— ne bo nam škodovalo, če imamo v vozilu dobro lopato ali celo paličasto sondo, s katero ob nesreči pre-dremo plazovino ter pokažemo, kje smo; tako nas bodo lažie našli in rešili!
Utegne se primeriti, da nas bo plaz klijulb vsemu presenetil in zasul. Neredko bomo k temu pripomogli kar sami s svojo lahkomiselnostjo in neučakanostjo. Zgodilo se bo pa tudi, da bodo premalo oprezni cestni varuhi. Se posebej, kadar si od živahnega prometa obetajo dober zaslužek na svojih žičnicah in v letoviščih. Takrat ne pozabimo naslednjih napotkov:
— če opazimo, da se bliža plaz, ki se mu ne moremo umakniti, ostanemo v vozilu. Z begom si najbrže ne bi mnogo pomagali, možnosti, da preživimo so v vozilu vsaj trikrat večje, kot če bi bili na prostem. Razlogov je več — vozilo nas varuje prod udarci ob skale in drevesa. V vozilu, četudi zasutem v plazovini, je običajno več zraka, ki omogoča dihanje. Vozilo reševalci večinoma tudi lažje najdejo. Iz
j zanesljivih statističnih podatkov iz Francdje, Italije, Južne Tirolske, Avstrije, Švice in Jugoslavije vemo, da pravočasno najdejo in rešijo vsaj dve tretjini vseh zasutih v vozilih;
— avtomobila plaz zaradi velike prostornine ne zasuje, ampak ga rine, potiska pred seboj;
— ko se plaz in vozilo ustavita ne obupujmo; verjemimo, da nas bodo pogrešili, iskali in rešili. Ce slišimo nad seboj reševalce, jih poskušajmo opozoriti tako, da s trdim predmetom trkamo ob pločevino, to bo zaleglo bolje, kot če kričimo. Zvok ne prodre iz plazu in ga praviloma ne slišimo; pes trkanje lažje zaznava. Za žival, ki nas išče, utegnejo biti mikavne vonjave malice, zadah po bencinu, privlačiti ga utegne parfum;
— zoper podhladitev se zavarujemo tako, da se s sopotniki stisnemo v gnečo. Oblečemo vse, kar imamo pri roki; toplotno izolacijo izdatno poveča časopisni papir. Prek glav se pokrijmo z odejo. Ne pijmo alkohola, ker se zaradi tega hitreje ohlajamo;
— če imamo težave z orientacijo v prevrnjenem vozilu spustimo predmet, kamor pade, je spodaj.
PAVLE ŠEGULA
