Lucifer v Mokrih pečeh
V soboto, 20. januarja, so Vanja Matijevec (Šmarna gora), Blaž Oblak in Lado Vidmar (oba Rašica) v desetih urah preplezali (v drugem poskusu!) zaledenel slap v Mokrih pečeh (Martuljk). Vzpon je bil povsem tehničen (A3), višina okoli 200 m (5 raztežajev), naklonina pa med 80 in 90 stopinj. Smer so prav zaradi teh karakteristik imenovali Lucifer.
To je prvi vzpon (upoštevaje višino) pri nas, novica pa nudi ideje za razmišljanje, saj je podobnih možnosti tudi pri nas še precej in pridobljene izkušnje so lahko odločilne pri vzponih v ledenih stenah, take možnosti že dolgo izkoriščajo širom po svetu.
Smučarski spust raz steno Kleka
Letos, 14. januarja, se je končno posrečila leto ali dve stara ideja – presmučati steno Kleka nad Ogulinom. Smučarski »sestop« po Cepinaški smeri sta uresničila Borislav Aleraj in Branko Ščeparovič, oba Zagrebčana, člana AD Velebit. Povejmo še, da je Cepinaška smer visoka okoli 200 m, povprečen nagib je med 45 in 50 stopinjami, letna ocena pa je II. Za steno Kleka in alpinizem na Hrvatskem pomeni ta smer nekaj podobnega kot Slovenska smer v Steni za naš alpinizem. (In zanimivo je, da je bila le-ta prav tako prva presmučana smer pri nas.)
Kranjske ponovitve
Nejc Zaplotnik je 6. januarja sam preplezal Severozahodni greben Jalovca, sestopil pa je skozi Kuloar. Za smer (I) je potreboval 4 ure.
Tomo Česen, Barbara in Marija Perčič, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik so 20. januarja ponovili Kramarjevo smer v Storžiču. Naleteli so na dokaj dobre razmere.
Sestri Barbara in Marija Perčič sta naslednjega dne ponovili Grapo med Veliko Babo in Ledinskim vrhom. Skupaj z grebenom iz škrbine pa do vrha Babe sta potrebovali 5 ur.
Istega dne so Tomo Česen, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik opravili verjetno tretjo zimsko ponovitev Centralne smeri v Veliki Babi. Višina smeri 950 m, ocena III, plezali so 7 ur. Razmere so bile zelo slabe, prav tako v Grapi; globok in sipek sneg.
Novo učno gradivo
Podkomisija za vzgojo pri KA PZS že nekaj časa pripravlja izdajo dveh prepotrebnih učbenikov za alpinistično vzgojo. V prvem bodo zajeta tista, samostojna poglavja iz dosedanje skripte, ki so po dveh izdajah že toliko dodelana in prečiščena, da bi ju bilo mogoče izdati že v knjižni izdaji. Toda to zaradi prevelikih stroškov najbrže za sedaj ne bo mogoče. Skupaj s častnim planinskim kodeksom in alpinističnim pravilnikom bodo zato najverjetneje natisnjena v xerox tehniki, formata A 5 (kot »Planinska vzgoja«). V drugem zvezku pa bodo poglavja, katerih vsebina se pogosteje menja ali pa še ni dovolj prečiščena. Novost tega zvezčka pa bo poglavje »Napake slovenskega planinskega pisanja«. To bodo osnovni napotki za vse, ki se trudijo, da bi bilo planinsko pisanje v skladu s slovenskim pravopisom.
O delu AO Železničar
Člani AO Železničar iz Ljubljane (lani jih je bilo 18 aktivnih, 13 moških in 5 žensk, od tega 11 alpinistov) so v letu 1978 opravili 300 tur. Od tega je bilo 257 plezalnih vzponov (46 zimskih) in 25 pristopov, ostalo so bili turni smuki. Alpinistično šolo so imeli od začetka aprila do konca maja, obsegala pa je 18 predavanj in 16 vaj v plezalnem vrtcu. Zaključili so jo štirje tečajniki.
Letošnjo vzgojno delo so pričeli že 10. januarja s predavanjem o prehrani na zimskih turah. Naslednja predavanja so: o zimskih nevarnostih, ledeniški svet, nauči se fotografirati, ocenjevanje po UIAA lestvici, Patagonija – dežela viharjev, o ledeniških turah, zdravnik v Himalaji itd. Konec meseca so imeli na Vršiču tudi že prve praktične vaje.
Iz sosednje republike
Zadnja (11-12) številka revije NAŠE PLANINE je sestavljena pravzaprav iz dveh delov. Prvi, ima običajno vsebino, od člankov do rubrik in na koncu še kazalo letnika. Drugi, ki je izšel tudi kot samostojen separat, pa je posvečen 30-letnici PD Zagreb-matica in ga je pripravil neutrudni planinski delavec dr. Vladimir Blaškovič.
Na Kančendzengo
Četverica angleških alpinistov, pod vodstvom Scota, se odpravlja v Nepal, da bi se povzpela na Kančendzengo z istoimenskega ledenika, prek Severnega sedla. Torej je pred realizacijo spet eden od ciljev, ki so si ga zamislili tudi že naši alpinisti. In kot nalašč, so se nanje tudi obrnili po pomoč. Za proučevanje smeri jim namreč primanjkuje slikovnega materiala in posredno so zaprosili našo odpravo na Kangbačen, da jim ga odstopi.
Tudi s prevodi
Poljski alpinizem dosega zadnja leta vse večje uspehe in le-ti so trajno zabeleženi tudi v njihovi literaturi. Toda uspešni niso le doma. Njihovi vzponi na tujem vzbujajo nedeljena priznanja. Priznanj je deležna tudi knjiga »Zadnji napad na Kjanjang Kiš«, ki so jo napisali Josef Nyka, Andrzej Paczkowski in Andrzej Zavada. Izšla je namreč tudi pri založbi Brockhaus (DDR) in zanimivo popisuje prvi pristop na 7852 m visoki vrh v Karakorumu, ki ga je opravila poljska odprava leta 1971. In tisto, kar je za poljski alpinizem še posebno pomembno – v zaključnem poglavju so obdelali vse njihove važnejše odprave v Himalajo, Karakoram, Hindukuš, Ande ter druga pomembnejša gorstva sveta. Teh pa ni ravno malo.
Najboljše knjige
Šestčlanska žirija Nemške planinske zveze je med 50 najpomembnejšimi planinskimi knjigami novejšega datuma iskala najuspešnejše. V razredu beletristike so prvo nagrado prisodili Reinholdu Messnerju, drugo pa Edmundu Hilaryju. Med strokovnimi deli prve nagrade niso podelili, drugo pa so prisodili Toniju Hiebelerju za njegovo alpsko enciklopedijo.
50 let Himalajskega kluba
V Bombayu so konec preteklega leta slavili 50-letnico Himalajskega kluba, ustanovljenega leta 1928 v Kalkuti. Klub šteje sedaj že prek 600 članov iz 20 držav, pogoj za sprejem pa je, da so se kandidati izkazali na najmanj dveh odpravah v najvišja gorstva: Himalajo, Karakorum in Hindukuš. Razen tega, da klub izdaja svoje glasilo, ki daje najboljši pregled nad alpinističnimi dogodki v teh gorstvih in raziskavah v njih, imajo še tri »izposojevalnice« opreme (New Delhi, Bombay, Kalkuta), poseben informacijski center in bogato knjižnico.