Slovenski glas, 8. marec 1948
O Krvavcu gre nekam slab glas, češ, da je predaleč, prestrm in navsezadnje še nevaren, skratka samo za izvežbane alpiniste in drsače!
No, pribijmo kar spočetka, da si ga ni treba krvavo zaslužiti, da tudi ni kriv, če se kakšna nadebudna smučarka s krvavim nosom poslavlja od njegovih šolskih smučišč. Če si doma iz bele Ljubljane, se vkrcaj na avtobus in predrenjaj do Cerkelj; tu te z vso smuško ropotijo vred postavijo na cesto. Če si količkaj podprt, boš čez tri ure na Krvavcu. Iz Kamnika se do Krvavca upehaš prav tako, kot če se napotiš odondod na Veliko Planino, iz Kranjske gore na Vršič ali od Zlatoroga na Planino na kraju. Sicer se vlečejo tunjiške gmajne, sidraške jame, senožeti in poseke nad Županjinimi njivami, ali hrib se nikjer ne obrača. Vidim te, prijatelj, kako si se prej grizel nad Stično vas in Sv. Ambroža; vitke bukve in mlade smreke v snežnem objemu so ti delale družbo.
Prav pred vhodom v svet Krvavca stojijo prvi stanovi in bajte; ne postajaj, zakaj še daleč na obzorju se rišejo obrisi planinskega doma. Zaukaj, če imaš še kaj sape, zimskim prebivalcem stanov v pozdrav; že od nekdaj sem jim nevoščljiv, to se pravi, odkar sam nisem več med njimi. Vse sobote in nedelje so njihove, do poslednjega trenutka so posvečene istim potom, istim mislim, isti tovarišiji! Ne bi tu hotel motiti srčnega miru tistih, ki prisopejo na mogočno rahlo grbastega Krvavca, si postrežejo z razkošnim razgledom v ležalnem stolu, z odejo ali brez nje, sedejo za peč in z vzdihom: “Narava je pa res krasna!” začno po načrtu prazniti Hanskove kleti in kašče. Kdo bi jim to zameril?! Kako grda je razvada nekaterih “divjih” gornikov, ki včasih kar očito zaničujejo izletnike, ki se odpravijo na težko pot zaradi spremembe zraka in zaradi prebave. Pri njih je mnogo manj mode kot pri vrhunskih alpinistih in smučarjih, od katerih je vsakteri trd no prepričan, da je le on pravi, nepopačeni gornik.
Da, smučarji! Pustimo tudi te, da z vsemi registri novejše tehnike švigajo skozi umetna vratca in mimo njih po pometenem in zlikanem smučišču na zavetni Kriški planini. Tu je prostora za cel bataljon, a kaj šele na Kršišu in na jezercih. Takega torišča za smuške začetnike in slalomiste vseh vrst, razredov in spolov zlepa ni v naših Alpah. Tudi Komna ga nima.
Ker smo že na Kriški, se odpravimo kar na njen rob preko ograde, ki štrli s svojimi osreženimi roglji iz pršiča, v prvem jutranjem siju vzcvetelega. Na levo drži v severovzhodni smeri z redkimi znamenji opremljena steza pod Zvoh in Koren. Pripravna, zložna pot med ruševjem in zamorjeno bukvijo. Streljaj više začenja isti breg druga, bolj strma steza in se globoko pod Zvohom snide z našo. Komaj si dobro zadihal, že si sredi mogočnega gorskega sveta. Tam zgoraj na Zvohovem sedlu si opazil na strmem snegu nekaj živega; to je družba, ki se je napotila na isto turo a se ji ni dalo spuščati se na Kriško planino. Pri stanu pod Korenom se itak snidemo; ta stan, pohleven kakor je, je vreden obiska; tudi če te Kompotela in Greben ne mikata, na soncu, ki se upira v ta kotel, boš prebil prijetno uro.
Nekam daleč je še videti znamenita Kompotela. Sinjkaste sence že pregrinjajo našo pot, ki varno poteka med dvema slemenoma, še dobro uro in si 2000 m nad morsko gladino. Pred teboj razkazuje Mokrica široko pleče, njena zapadna stran vabi najvnetejše ljubitelje šolskih smučišč. Smuška šola na Krvavcu bi si morala tu urediti paralelke. Ta travnik naj si ogledajo vsi tisti, ki v Domu za mizo stokajo, da nimajo drugega izleta kot luknjo na Zvohu, “Gavge”, Tiho in Grdo dolino.
Naše poti pa tu še ni konec. Komaj si zajel svojevrstni pogled na mogočno zapadno steno Planjave, na zgornji profil severne stene Ojstrice, na širni smuški svet od Dedca do Menine planine, na samote med Zeleniškimi špicami in Macesnovcem in končno na drzni Rzeniški odlom nad Belo, že zdrs Korena kakih 200 m niže v sedlo pod Dolge njive. Naj ti zanje no bo težko. Nekoliko te že še užeja, pošteno se ugreješ do Kalškega grebena. Vendar ti pot od Doma na Krvavcu do Gebena ne more vzeti polnih štirih ur, če se seveda ne napotiš potem, ko je vse dni medlo. V takih dneh utegneš pod Zvohom razgibati snežne gmote na strmih, prisojnih rebrih. Pred leti se je brezplačne vožnje poslužil trmast mlad smučar in za mišji rep jo je menda unesel, da ni drago plačal vožnje s plazom.
Zdaj stojimo na vrhu, blizu 2300 m visoko, pred samimi ljubimi znanci in znankami; tako blizu so, da bi jih z roko dosegel.
Pred nami je Grintovec z Dolgimi stenami in s košato družino Kočno, ljubljenko naših zimskih alpinistov iz prejšnjih časov. Globoko doli pod ogromnimi lovti Kočne prezimuje Suhadolnik na svoji jasi sredi silnih iglavcev; še globlje se ubada z ledom bistra Kokra. Človek se ob takem razgledu rad za trenutek zbere; rad bi nekaj tega odnesel s seboj za slabe čase, recimo za vsak dan. Kaj bi dal, da bi mogel iz spomina vsaj približno najti tak pogled z gora! Tu odpove kamera, odpove paleta, kaj šele beseda.
Planinski opisi govore o čudovitih barvah, o meglicah, o vetru, o sinjem nebu, o ivju in srezu, a redek je opis, ki bi prikazal neskončni čar takega doživetja. A če že niso poetični, so vsaj, rekel bi, človeško ganljivi: skoro ga ni ljubitelja gora, smučarja ali alpinista, ki ne bi čutil potrebe da bi gore ne bi lepo opisal. Po nekaj vsakdanjih izrazih pa se mu rado zajeclja in zareče.
Tam na severu so Kalce in Podi in nad njimi vsa južna pobočja in stene nekatere žare v soncu druge že prezebajo v globokih sencah. Mir je zdaj tod; če imaš dobre oči, morda najdeš sledi, ki drže iznad Kokrskega sedla na Vratca ali v Jame; redki gorniki so tu prebili svoje dopuste. Tega sveta pa si ne ogleduj samo ob lepem vremenu; nemara je mikavnejši in ti nudi še več v viharju, meglah in mečavi. To je torej najlepši izlet s Krvavca. O vseh tistih užitkih, ki jih boš imel pri spustu s Kalške gore, pri smuku preko Dolgih njiv, pa s Kompotele čez Korensko planino na Kriško, mi ni treba govoriti. V februarju in marcu, v dnevih sonca in mehkega srenca, obišči ta svet, pa doživiš stvari, ki ti bodo ozarjale vse bodoče dni.
Marjan Belač
