Smrtna žrtev Korošice

Kamnik, 29. maja 1939

Na binkoštno nedeljo zjutraj je krenila iz Novega mesta družba sedmih mladih turistov v Kamniške planine, med katero je bil tudi 18-letni osmošolec Simonič, doma iz Šmarjete pri Novem mestu, z njim v družbi pa tudi 26-letna Marija Kosova, trgovska sotrudnica iz Novega mesta in njena 14-letna sestra. Ko so novomeški turisti prispeli v Kamnik, so kljub deževju nadaljevali pot na Veliko planino, kamor so prispeli še opoldne. Okrog 14. se je nad Kamniškimi planinami nenadno zjasnilo in turisti so bili prepričani, da bo lepo, pa so nadaljevali pot čez Konja proti Korošici. Toda sonce je sijalo nad planinami le pičlo uro. Ko je družba prispela na Konja, jo je zajel silen vihar, z dežjem in točo. Namesto da bi od Presedlja krenili v dolino, so se dali zavesti od markacijske table, ki je kazala še poldrugo uro do Korošice. To je postalo za vso družbo usodno. Burja jim je brila v obraz, da jim je kar sapo jemalo. 

Več ur so tavali in se borili z neurjem. Trije so srečno prispeli v kočo, trojica pa je zastala, med njima Simonič in Kosova. V koči so dolgo čakali, naposled pa je prišel samo eden in vzkliknil: »Pojdite na pomoč, omagali so v snegu!« Iz koče so pohiteli na pomoč, našli so pa Simoniča že nezavestnega in napol zmrznjenega. Marija Kosova pa je bila še pri zavesti. Prenesli so ju v kočo, kjer pa Simoniču niso mogli več pomagati. Bil je sicer močne narave, a imel je prešibko srce in je zaradi prenapora omagal. Zaradi silnega viharja in neurja nihče ni mogel včeraj iz koče in zato je vest o tragičnem dogodku prispela šele danes v Kamnik. Novomeščani so ostali na Korošici, jutri pa krene posebna ekspedicija iz Savinjske doline, da prenese truplo v dolino. Na Korošici je bilo okrog 25 turistov, ki jih je žalostni dogodek zelo pretresel.

Jutro, 30. maj 1939 – dLib.si

Na Korošici smrtno ponesrečenega dijaka Simonicha so prepeljali na dom

Graščak na Klevevžu je izgubil edinega sina — Mladi pokojnik bo danes položen v rodbinsko grobnico

Celje, 30. maja 1939

O smrtni nesreči na Korošici, katere žrtev je postal sedmošolec ljubljanske realne gimnazije Gerhard Simonich, edini sin upokojenega majorja in graščaka na Klevevžu pri Šmarjeti na Dolenjskem, smo prejeli še naslednje podrobnosti: Pokojni Simonich je na binkoštno nedeljo ob 7. zjutraj krenil v družbi 26-letne trgovske uslužbenke Marije Kosove in njenih sester Amalije in Lucije ter Vinka Kosa iz Novega mesta in krojaškega pomočnika Josipa Ciglerja iz Ljubljane. 

Iz Stahovice pri Kamniku so odrinili na Veliko planino. Ko je prišla družba na Veliko planino, je že začelo deževati. Ob 13. se je zvedrilo in odrinili so proti Korošici. Ko so prispeli na Korošico, se jim je nudil krasen pogled na vrhove Kamniških planin, ki so se svetili v soncu. Ko so se vzpeli na Rzenik, je spet začelo deževati. V pastirski koči na Rzeniku sta vedrila ljubljanska turista Florjan Žagar in Fran Dežman. Vsa družba je nato krenila na Konja. Na grebenu jih je zajel silen snežni vihar in le z največjim naporom so lahko korak za korakom prodirali dalje. Zaradi hudega mraza so jim roke skoraj popolnoma otrpnile. Skupino je vodil Simonich, ki je bil visok, močan fant. Po hudih naporih so dospeli na Presedljaj. Simonich in Marija Kosova sta se tako oddaljila od družbe, da ju ostali, ki so hoteli v Bistrico, niso mogli priklicati nazaj. Po eni uri hoda so ju dohiteli. Iskali so poti, ker se markacija ni videla. Simonich je bil že močno izčrpan. Vinko Kos mu je dal čokolado in sam prevzel vodstvo. Naposled so našli stezo. Zaradi hudega mraza in neurja pa so le počasi mogli naprej. Ko so bili blizu Vratc, je Cigler opazil, da je Simonich omagal. Cigler, Kosova in Florjan Žagar so mu pomagali. Težile so ga noge in tudi njegov pogled je bil čuden. Žagar mu je vzel nahrbtnik, Cigler pa mu je pomagal pri hoji. Vendar je Simonich klecnil ob vsakem koraku. Žagar in Cigler sta uvidela, da sama ne moreta spraviti Simonicha do Kocbekovega doma na Korošici. Zato je Žagar ostal pri njem, Cigler pa je odšel proti Kocbekovemu domu in pomagal Mariji Kosovi, ki so jo tudi že zapuščale moči. Docela premraženi so prispeli v Kocbekov dom in prosili za pomoč. Turisti v domu so takoj pohiteli proti Vratcem in z njimi oskrbnik Klemen Prodnik z nosilnico. Ko so Simonicha našli, se mu je bledlo. A ko so ga prenesli v kočo, je bil že mrtev. Vsi poizkusi, da bi ga spravili k zavesti, so bili zaman. Očitno ga je zaradi silnih naporov zadela kap. 

Klemen Prodnik je na binkoštni ponedeljek takoj obvestil člane SPD v Lučah. Takoj po obvestilu so štirje reševalci v ponedeljek ob 15. krenili na Korošico, kamor so po hudi borbi z neurjem in v silnem snežnem metežu dospeli ob 20. v Kocbekov dom. Truplo nesrečnega dijaka so položili na nosilnico in proti jutru so krenili nazaj proti Lučam. Ker ob nedeljah ni telefonske službe v Lučah, je bila reševalna postaja SPD v Celju obveščena šele v ponedeljek ob 21. Načelnik reševalne postaje, znani naš alpinist Andrino Kopinšek, in član reševalne postaje Dušan Gradišnik sta se že ob 22. z avtomobilom odpeljala v Luče. Tam sta prenočila in davi okrog pol 5. sta krenila na Korošico. Okrog 7. zjutraj sta na Inkretu srečala reševalce iz Luč, ki so nosili Simonicha v dolino. Priskočila sta jim na pomoč in v najhujšem snežnem metežu ter stalni življenjski nevarnosti so si krčili pot v dolino. Pozneje sta se Kopinšek in Gradišnik ločila od ostalih in pohitela v Luče, kjer sta o nesreči obvestila oblastva. Popoldne so prispeli reševalci s truplom v Luče. Ponesrečenega dijaka so začasno položili v mrtvašnico in pokrili truplo z zelenjem in cvetjem. Kmalu nato je prispela komisija z zdravnikom dr. Arhom z Ljubnega, ki je pregledala truplo, na katerem so bile vidne poškodbe, ki jih je dobil v borbi z neurjem. Nekateri ljubljanski turisti, ki so se v ponedeljek vrnili v Kamnik, so obvestili v žalostnem dogodku starše, ki so že v ponedeljek zvečer prispeli v Celje in se še ponoči odpeljali v Luče. Pretresljiv je bil prizor, ko sta mati in oče zagledala mrtvega sina edinca. Kmalu je prispel tudi avtofurgon iz Celja, ki je prepeljal Simonicha v Klevevž, kjer bodo nesrečneža položili v rodbinsko grobnico. Tudi oče in mati sta se že vrnila. Turisti ki so bili s pokojnikom v družbi, so še vsi v Kocbekovem domu. Vsi so si že opomogli. Ko se bo vreme izboljšalo, se bodo pod vodstvom oskrbnika Prodnika vrnili v Kamnik.

Žaloigra v planinah ob binkoštnih praznikih

Neugodno vreme je domala zahtevalo več smrtnih žrtev – Kamniške planine so tudi letos ugrabile mlado življenje

Kamnik, 30. maja 1939

Letošnji binkoštni prazniki bodo mnogim turistom ostali v prav slabem spominu. Zlasti onim, ki so že v soboto v lepem vremenu odrinili od doma v trdnem upanju, da bodo napravili prvo daljšo turo po planinah. Največ turistov je vsekakor naskočilo Kamniške planine, študenti in akademiki so bili v veliki večini med onimi, ki so v soboto s prvim in drugim popoldanskim vlakom prišli v Kamnik in se razdelili na vse smeri: proti Krvavcu, Veliki planini in Bistrici. Vreme je bilo nadvse ugodno in nihče ni pričakoval, da bo zakasnele večerne turiste že močil rahel dež. V nedeljo zjutraj je bilo sicer nekaj časa napol jasno, toda proti poldnevu je spet začelo deževati. Turisti, ki so s Krvavca, Kokrškega sedla in Velike planine krenili na ture po planinah, so se naenkrat znašli v silno neprijetnem položaju. Z grebenov so se pričele valiti goste megle, ki so ovirale orientacijo, med dežjem pa sta kmalu pričela padati toča in sneg. Silen vihar je oviral uspešno napredovanje, sneg pa je sproti zametel stopinje. Mnogo turistov, zlasti pa turistinj, je zaupajo v lepo vreme krenilo v planine v kratkih turistovskih hlačah. Ti so se borili s hudim mrazom, ki ga je vihar še stopnjeval. Marsikdo je na poti zašel in taval v negotovosti. 

Tako se je neki Ljubljančan sam podal s Kokrskega sedla proti Krvavcu. Na Grebenu ga je zajela nevihta in bil je v stalni nevarnosti, da ga vihar trešči v prepad. S težavo se je splazil po neki strmini navzdol in se zavlekel v staro pastirsko bajto, v kateri je v mrazu počakal prihodnjega. jutra. Ponoči je zapadel sneg in v megli je komaj našel pot v dolino čez Mokrico. Seveda je taka samotna pot silno nevarna in kljub mnogim tragičnim zgledom se turisti še vedno sami podajajo na tvegano pot.

V ponedeljek je temperatura v planinah padla globoko pod ničlo in ker je vso noč po malem snežilo, se je nabralo snega do četrt metra na debelo, v nižjih legah pa seveda manj. Sneg se je obdržal do višine 1400 metrov, kar se v takem času pač redko primeri. Družbe turistov, ki so šle na pot v nedeljo, so ostale v Kamniški Bistrici in se rajši vrnile domov, manjkalo pa tudi ni takih, ki so šli naprej v planine. Kamniške planine so že par let terjale o binkoštih svojo žrtev. V Kamniku so bili navadno že kar pripravljeni, da jih bo presenetila žalostna vest s planin in da bo treba odposlati ekspedicijo. Sedanje slabo vreme je še posebno vzbujalo zlo slutnjo, da tudi letos nesreča ne bo izostala. Šele v ponedeljek pozno zvečer so ljudje zvedeli o žaloigri pod Korošico, kjer je omagal v smrt mlad osmošolec iz Novega mesta. 

Od očividca, ki je bil v usodnem času na Korošici, smo zvedeli nekatere podrobnosti tragične planinske nesreče. Manjša družba turistov je v nedeljo zjutraj odšla iz Novega mesta v Kamniške planine. V Kamnik so dospeli ob 9. dopoldne in so jo kar peš mahnili na Veliko planino. Med potjo jih je pričel močiti dež, ki pa je opoldne ponehal. V koči na Veliki planini so se okrepčali in ker je bilo vreme neugodno, so sprva sklenili ostati na Veliki planini, čeprav so prvotno hoteli napraviti pot na Korošico. Muhasto vreme pa jih je le izvabilo naprej. Zračne struje so namreč razpodile megle, da so planine zasijale v soncu in se z iskrečo belino sveže zapadlega snega odražale na jasnem nebu. Za mlado turistovsko družbo iz Novega mesta je bila to usodna vaba. Kdo bi jim tudi zameril! Tako daleč so prišli, pa bi se ustavili že na Veliki planini. In tako je družba krenila proti Konju. V njej je bilo pet Novomeščanov in še dva turista, ki sta se jim pridružila na Veliki planini. Med Novomeščani so bili 26-letna trgovska sotrudnica Marija Kosova iz znane Kosove trgovine s papirjem in njena 14-letna sestra ter osmošolec Simonič, doma iz Klevevža pri Novem mestu. Na Konju je turiste presenetila velika nevihta – z dežjem in točo. Z veliko muko so prešli nevarni greben in se spuščali na Presedljač. Simonič je bil dober vodnik in planinski tovariš, ki je vložil mnogo truda, da so zlasti ženske prišle varno navzdol, če bi turisti bolje poznali razmere v naših planinah, bi se iz Presedljaja kljub slabemu vremenu, dežju, toči in snegu, spustili v dolino Kamniške Bistrice na varno. Ker pa je do Korošice samo poldrugo uro, so se odločili za usodno pot, najtežjo, kar jih more napraviti po dolgi poti izmučen turist. Morali so namreč prodirati proti viharju, ki jim je v močnih sunkih pihal naravnost v obraz in jih bičal z ledenimi zrni drobne toče. Mukapolne poti ni hotelo biti konec. Za vsak korak so se turisti morali boriti z burjo. Do smrti izčrpani so pritavali na rob, odkoder se v daljavi vidi koča. Simonič se je močno utrudil. Pomagal je mlajši Kosovi, da je mogla naprej. Bil je sicer zelo močne konstitucije, imel pa je brez dvoma slabo srce, preslabo za tak napor. Trije so se odmaknili naprej, drugi so jih počasi dohajali. Ko so prvi že prišli do koče, so pa mislili, da bodo zakasneli kmalu za njimi. Ker pa jih dalje časa ni bilo, so se začeli bati za njihovo usodo. V koči je bilo 25 turistov, med njimi tudi nekaj Ljubljančanov. Vprav ko so hoteli kreniti na pomoč, je eden izmed zakasnele družbe prišel do koče in povedal, da so ostali omagali. Res so jih našli do smrti izčrpane. Simonič je bil v nezavesti in je jedva kazal znake življenja ter je kmalu po prenosu v kočo izdihnil kljub naporom turistov, da mu rešijo življenje. Marija Kosova je bila sicer hudo izčrpana in premražena, vendar je kmalu prišla k sebi, prav tako njena mlajša sestra. Zaradi velikega viharja pa ni mogel nihče v dolino javit nesrečo, šele v ponedeljek dopoldne ob 10. je krenila s Korošice družba, da je odnesla na pošto brzojave z žalostno novico na prizadete družine v Novo mesto in na podružnico SPD, da pošlje na Korošico ekspedicijo za prenos ponesrečenca v dolino.

 Previdnosti v planinah ni nikdar dovolj

Tudi na Stolu je domala prišlo do podobne nesreče, kakor se je zgodila na Korošici 

Ljubljana, 30. maja 1939

Z binkoštnimi prazniki se je začela letošnja planinsko turistična sezona. SPD je poskrbelo, da je bila večina planinskih ko vsaj čez praznike že oskrbovana in kljub spremenljivemu vremenu se je odpravilo v soboto popoldne in v nedeljo ponoči ter zjutraj mnogo turistov in turistk v planine. Brez manjšega obiska ni ostala menda nobena koča, verjetno pa je, da je največji delež odnesla Golica, ki vabi sedaj s svojimi krasnimi poljanami cvetočih narcis. Za binkošti je bila odprta tudi že Prešernova koča na Stolu, ki bo oskrbovana sedaj do 1. oktobra, že v soboto se je znašlo vrh Stola nekaj turistov, med katerimi je bilo tudi nekaj Zagrebčanov in Nemcev iz rajha. Zlasti slednji so bili zanimivi gostje in se je dalo z njimi prav lepo pomeniti o raznih vznemirljivih vprašanjih sedanjosti. Le škoda, da ne smejo preko meje prinesti več kakor 3 marke, ker drugače bi bili za naše koče menda najbolj dobrodošli gostje. V nedeljo zjutraj in dopoldne se je koča do dobra napolnila z Ljubljančani in nekaterimi Gorenjci. Vreme je nekaj časa kazalo lepo, da je bil zjutraj prav lep razgled na Julijske Alpe s Triglavom. Kmalu pa je močan piš prignal kratkotrajno nevihto, ki je med bliskom in gromom s sodro pobelila okolico koče. Sneg je bil namreč že skoraj povsod skopnel razen na obeh vrhovih in pa med njima. Že ta nevihta je pošteno zagodla marsikateremu turistu, ki se je znašel tedaj izven koče. Toda najhujše je šele prišlo. Kmalu popoldne je nastal pravi snežni vihar, ki je prisilil vse, da so se spet umaknili v kočo in čakali na izboljšanje, ki ga pa ni hotelo biti. Postajalo pa je vedno slabše ker je veter pihal vedno silneje in nosil s seboj goste snežinke. V tem je prišla v kočo do kože premočena manjša skupina turistov. Imeli so srečo, da jih je neurje ujelo blizu koče, tako da so se brez večjega napora še lahko prebili do zavetja. Še važnejše pa je bilo, ker so vedeli povedati, da se nahaja za njimi na poti v kočo večja skupina, ki se z največjimi napori bori s snežnim viharjem, nekaj pa da se jih je zateklo v pastirsko kočo pod grebenom. Vznemirjeni po tej novici so najizurjenejši planinci v koči hitro organizirali pomoč. Zbrala se je večja skupina, da ponese omagujočim skromno okrepčilo in jim pomaga do koče. Ko so bili že pripravljeni je s klecajočimi koraki in z zadnjim naporom svojih sil prišlo do koče mlado dekle oblečeno v tenko obleko s svilenimi dokolenkami (!). Na pragu se je zgrudilo, tako da so jo morali prenesti v sobo, kjer so ji brž nudili okrepčilo in jo preoblekli v izposojeno obleko, ker sama ni prinesla s seboj razen hrane nobenega rezervnega kosa perila ali obleke. Vsekakor zelo lahkomiselno ravnanje, ki zasluži največjo grajo, tem bolj ker niti ona niti njen oče. ki jo je spremljal, a je zaostal, nista bila prvič v planinah. Skupina turistov, ki se je odpravila na pomoč, je z največjim naporom in v veliki nevarnosti za svoje življenje prišla do omahujočih. Ohrabreni in malo okrepčani so se vsi skupaj počasi pomikali proti koči. V tem so reševalci zaslišali nove klice po pomoči. Sredi grebena je sedel moški s pelerino, pod katero je stiskal okoli osem let starega otroka, in je bil že ves ozebel. Priskočili so hitro na pomoč tudi njemu, zavili otroka v odejo in ga nesli v kočo. K sreči se nobenemu razen prestanega strahu in mraza ni zgodilo ni resnega. V koči so se kmalu okrepčali in pogreli. Snežni vihar pa je zunaj besnel kar naprej vso noč in ves binkoštni ponedeljek. Ker ni bilo izgledov, da bi se vreme izboljšalo, so turisti polagoma v večjih skupinah zapuščali Stol in se dobre zaviti v odeje in vse mogoče kose obleke spuščali v dolino. Tako se je le vse dobro izteklo, čeprav bi bilo lahko imelo hude posledice.

Jutro, 31. maj 1939

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja