Kadar svatujejo ruševci na Mozirski planini

Jutro, 28. maj 1939 – dLib.si

Dve leti sem zaman skušal doseči za navdušenega Nimroda tolikanj zaželeno redko lovsko trofejo — malega petelina ali ruševca. Pravijo, da gre v tretje rado.

Prvič sem se letos napotil na prijazno Mozirsko planino zgolj zaradi tega, da sem se na lastne oči prepričal o staležu teh prečudnih in navihanih gorskih trubadurjev, drugič, ko je šlo že zares, mi je nakano docela onemogočil vrhovni vremenar, ki je baš tisto jutro odprl vse svoje pipe, da je lilo kakor iz škafa; vmes pa ledeni piš in gosta megla, da smo zašli. Morali bi priti na Ovčjo loko v zaklonišče. Ali naš dični in vrli lovski čuvaj Janez je na moje in na mojih dveh lovskih prijateljev velikansko začudenje v gosti megli izgubil orientacijo in tako se je zgodilo, da smo bili le za dober streljaj od cilja, ki ga pa vzlic vsem naporom nismo mogli doseči. Vrnili smo se do kože premočeni v planinsko postojanko, kjer smo v toplo zakurjeni veliki izbi in ob vročem čaju za silo ogreli premrle ude. Dva druga petelinarja. ki sta prišla na cilj, sta bila tisto viharno in ledeno jutro priči prekrasnim prizorom iz življenja malih petelinov. Do strela pa ni prišel nobeden. Službena dolžnost me je v nedeljo klicala v dolino, sicer bi se ne bil vrnil, marveč pričakal prihodnjega jutra, ki je po vseh znakih sode obetalo biti krasno pomladansko jutro — najidealnejše za petelinji lov. Čuvaj Janez je bil zaradi tega močno užaloščen, takisto pa tudi oba ostala paznika, Nande in Franc. Že naslednje dopoldne se je oglasil v dolini pri meni Janez in nji pripovedoval tako navdušene reči o vztrajnem jutrnjem pihanju in grulenju ruševcev, da je odločitev v meni takoj padla. Obljubil sem mu, da pridem zvečer v prijazno lovsko kočo — last mozirske lovske družbe. 

Z dobrim prijateljem Poldetom sva krenila ob pol petih popoldne na pot. Po slabi uri hoda sva prispela v prijazni Šmihel k nad vse gostoljubnemu tovarišu Stanetu in vedno smehljajoči se tovarišici Lojzki. Ob živahnem kramljanju ter okusni in izdatni južini je kaj kmalu minila ura. Na dehtečo pokrajino, s cvetjem obsuto, je legal prvi mrak, ko sva se poslovila od prijaznih gostiteljev, oprtala nahrbtnika in puški ter v spremstvu čuvaja Nandeta krenila proti planini. Pri Jesovniku sva se razstala, žele drug drugemu dober pogled. Polde si je izbral za izhodno točko planinsko kočo na Golteh, jaz lovsko kočo na Konečki planini. Mrak je že trdno legel na zemljo, ko sva se pozdravila z vedno šegavim očetom Goltnikom, pravo planinsko grčo in zadnjim kmetom pred vhodom v planino. Zadnji planinski kosi so se spreletavali po obširni, napol ozeleneli senožeti tik ob robu temnih gozdov in se z značilnim in prikupnim petjem poslavljali od toplega sončnega prvega majskega dne. Gozd me je objel z vsem svojim veličastnim razkošjem. Šelest mladih bukovih listov, šepet vitkih smrek in zelenečih mecesnov ob luninem svitu te vsega omami in prevzame. Po dokaj naporni hoji sem obstal tik nad strmo, z belim gruščem zasuto drčo in se zamaknil v osvetljeno, prelestno majsko noč. Proti vzhodu Šaleška, proti jugovzhodu prekrasna Savinjska dolina. Razkošno je razsvetljena velenjska elektrarna. Na levi pod menoj sredi črnih lis se svetlika zdravilišče Topolšica, nekoliko niže ponosni Šoštanj, po Savinjski dolini pa se vidno odraža dale tja do Št. Petra kakor biserni trak od blede lune osvetljena bistra Savinja. Dale v ozadju pa je videti visoko pod nebo sij razsvetljene savinjske metropole Celja. Očarujoč pogled, ki vpliva na samotnega potnika, hribolazca in lovca nad vse močno. Še bi bil užival opojnost te čudovite slike, da me ni vzdramil iz zamaknjenosti sumljiv šumot spodaj pod menoj. Tri skočne srnice so pravkar prečkale drčo in se izgubile bržkone na bližnjo poseko mulit zelenečo sladko travo. Krasno doživetje! 

Ali je čuvaj Janez že v koči? Oknici sta priprti, vse je tako tiho. Pritisk na kljuko in vrata se vdajo. Iz koče šinejo žarki petrolejke. Janez je tu v vlogi kuharja. Čaj je pripravljen, prijetna toplota me opaja. Po večerji pogovor o lovu, o srnah, gamsih, velikih in malih petelinih, belih zajcih, kotornah, kunah. Ura je že deseta. Čudovito hiti čas. Z Janezom leževa na gornji pograd. Še nekaj vprašanj ob ugasli petrolejki, in prijetna pesem goreče pečke naju zaziblje v globok sen. Ob dveh zjutraj Janez že zopet kuri in pristavlja za čaj. Prekratka je bila noč. Zunaj je nebo zastrto s sivimi visokimi oblaki. Po prekrasni lunini noči tako čemerno jutro! Pot naju vodi po neprestrmih posekah in drčah vedno više, dokler ne dospeva do rastišča. V zaklonu je na moč udobno. Požirek žganja tako blagodejno vpliva na splošno počutje. Ali glej! Na vzhodu nebo že žari. Dolg rdečkah pramen se je nenadoma pojavil na obzorju. V napetem pričakovanju se oglasi prvi ptiček — kos je. Zadnji se odpravlja k počitku, prvi s pesmijo pozdravlja porajajoče se pomladno jutro. Za njim se oglasi drugi, tretji, deseti … Nepozabni trenutki … Janez me potihoma vpraša, če sem slišal. 

»Kaj?« 

»He, malega,« de moj zvesti spremljevalec. 

Ničesar nisem slišal. Je menda le nekoliko prizadejala moj dober sluh lanska operacija na srednjem ušesu. Ponovno sva se spogledala … Da, sedaj sem natanko slišal: »Cuuššš ..« in zopet znova in znova … Napeto pričakovanje je za hip pretrgal strel, prihajajo iz kakih 500 m oddaljenega Posraneka zgoraj nad nama. Šentana reč! Moj predragi prijatelj Polde ga je že. Joj, ko bi ga še sv. Hubert meni naklonil. Ali kaj je to? Strel ni bil ponovljen. Ob razstanku sva se bila domenila, da bova drug drugega obvestila o uspehu na ta način, da bo prvemu strelu sledil takoj drugi … Torej zgrešen! Mogoče, saj je bilo še mračno … Pihanje mojega ljubljenca je bilo medtem že bližje. Tudi Janez zapiha. »Frrrr-klop» in že je bil tu, tako blizu nekje, da mi je začelo srce strašansko nabijati. Togotno nekajkrat zapiha in zagruli. Iz nasprotnega brega prifrči v tem trenutku drugi — oni starec, ki ne trpi v tem delu revirja nobenega tekmeca. Treščila sta skupaj. Pretep, tleskanje s perutnicami, ali daljava, ta daljava! S šibrami je strel nemogoč, s kroglo tvegan. Zdaj odletita na bližnjo ravno in pihata in grulita, vmes pa je slišati kokanje zaljubljenih kur: »Khe, khe, khe …«. 

O sv. Hubert! Kako si trd in neizprosen! Spet odletita v spremstvu ljubic nizdol, nekam, kdo ve, kam … Še vztrajava v zaklonu in ura bo kmalu pet. Ne bo jih več nazaj. »Greva Janez,« spregovorim. Nižje doli na desni zaslišiva vztràjno grulenje. Iščeva kritja. Previdno leževa v pravo smer, včasih kar po štirih. Spet strel — tam nekje na Ojstrem vrhu, potem pa ni več. Ali ga je Polde ponovno zgrešil? Naglih korakov se bližava pojočemu trubadurju, ki mora biti že na mecesnu ali pa na bližnji Jerebji peči. Zdajci sfrči izza bližnjega ruševja kura, venomer ponavljajo svoj »khe, khe ..« in takoj za njo jo ucvre vročekrvni ljubimec … Kaj sedaj? Vse tiho. Le ptički žgole in se vesele božjega jutra. Janez je žalosten. Tako rad bi mi pomagal, a nima moči. Toliko noči je že prečul, tolikokrat prelazil vse te »hribe, peči in kozje steze, pa nič … Po kratkem premoru se spustiva v strm breg, da bi nemara odondot slišala tolikanj mikavno pesem in doživela morda še kaj lepšega … 

Nisva še bila prav na grebenu, ko nama udari v ušesa grulenje to pihanje kar dveh zaljubljenih tekmecev. Na drugi strani svet strmo pada proti Praprotni dragi. Tod bo treba. Goste smreke omogočajo zalazovanje. Kritja dovolj. In potem naprej. Janez je vedno pred menoj. Sokolje oči ima in izvrsten sluh. Zdajci vstane in že leži. Z roko kaže navzdol, oči mu žare, upehan je. Previdno prilezem, drsajoč se po »spoštljivi pedagoški«, k njemu. Oprezno dvigam glavo. Da, zdaj ga vidim. Na vrhu smreke sedi, se šopiri in gruli, ne mene se za nevarnost. Kakih 200 m na levo in više piha in gruli drugi. Mogoč je le strel s kroglo. Za strel mnogo predaleč. V meni kri prav valovi. Naslona ni nikjer. Oklevam. Janez venomer tiho pripominja: »Umirite se čakajte!« 

Medtem, ko se pripravljam, odfrči v desno in sede na konec veje še golega mecesna. Razdražen je. Nepozabna slika. Sonce baš leze izza obzorja in ožarja planino tako prelestno lepo, da pozabljam na lovsko strast. Petelin na mecesnu pa gruli in piha, se šopiri, klanja in se obrača zdaj sem zdaj tja. Ali lovska strast se povrne. Ocenjujeva razdaljo. Kakih 100 korakov bo. Za kroglo prav primeren strel. Pripravljeno puško naslonim na bližnjo smrekovo vejo. Precej sem umirjen. Natančno pomerim in ukrivim kazalec. Toda strel ne odjekne. Naboj bo gluh. Hitro ga zamenjam z drugim in ko zapiram puško, je vendarle slišati rahel tresk. Trubadur odleti na sosednjo smreko in takoj zopet odfrči dalje. Konec lepih upov, ura pa je že pol šestih. Po nekaj skokih sva v senci temnih smrek. Čisto blizu gruli, ali zagledati ga ne moreva. Puška je pripravljena za strel. Za trenutek preneha, toda takoj spet ostro zapiha in še zasmeje se. Srce močno udarja, oči previdno motreč vso okolico, a zaman. Ne moreva ga zagledati. Oni spodaj mora biti do skrajnosti razdražen. Strastno piha in kliče na boj. Kaj bo, če se mu odzove ta tukaj? Zdajci prifrči oni iz Praprotne drage ta na moje veliko presenečenje sede na vrh bližnje smreke. Že je tudi puška pri licu. Rezek strel odjekne. Trubadur omahne. Janez je že pod smreko, jaz za njim. Tik ob majhni umazani krpi snega leži. Iz glave se mu cedi topla kri. Janez ga spoštljivo dvigne, utrga smrekovo vejico, kaneč nanjo nekaj kapelj krvi in mi jo ponudi. Ko je zataknjena za klobukom, zavriskam, da odmeva tja do Kramarce in Smrekovca. Pri Brložnikovih pod Smrekovcem zavriska domači sin, pri Žlebskem stanu nekdo drugi. Kdo bi bil to? Nemara sta prijatelj Polde in paznik Nande. Da, res sta. Z naglimi koraki se nama bližata. In vesela sta. Poldetu žare oči. Ponosno nosi kapitalnega ruševca. Krepko si stisneva desnici. Čuvaja storita isto. Veselita se z nama. Na poti v dolino nas spremlja ognjevit razgovor o nepopisno lepih doživetjih. 

P. D.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja