Glasova panorama, 20. oktober 1962
Rekli bi, da je imel škofjeloški pismonoša dve pokopališči. Deset tednov je ležal med gorskimi stenami, ne da bi bil pokrit s plastjo zemlje. Ali je razkošje, če dobi mrlič po desetih tednih drugo pokopališče in najde mir v domači zemlji, kjer običajno pokopljemo mrliča že po 48 urah? Ta miren in povlečen meščan je bil izjema. Tako močno se je zaljubil v planine, da se tudi deset tednov po smrti ni mogel ločiti od njih. Ljudje umirajo zaradi bolezni ali starosti. Škofjeloški pismonoša je umrl zaradi ljubezni do planin.
»Franci, tvoja transverzala je končana… Sonce tone za Lubnikom, iz Repovega kota pa smo prinesli truplo, za katerim žalujemo …« To so bile besede prijatelje v planincev, ko so prejšnjo soboto spuščali krsto s posmrtnimi ostanki škofjeloškega pismonoše v odprt grob. S tem pogrebom na mestnem pokopališču je bila končno razčiščena večtedenska uganka o pogrešanem škofjeloškem pismonoši.
POŠTENJAK IN SAMOTAR
Štiriinpetdesetletni škofjeloški pismonoša Franc Šolmajer je govoril malo. Bil je miren in tih. Hodil je v službo, kjer je bil vesten in poslušen in včasih se je obnašal kot čudak. Zapiral se je v svojo sobo in samotaril med štirimi stenami. Gostiln se je izogibal kot skušnjave in ljudje ga niso videli, da bi pil. Od vseh stvari na svetu je najbolj ljubil planine in mir. Nekoč je na vrhu Triglava za trenutek zavrela njegova mirna kri in takrat je dejal: »Objel bi vse te gorske vrhove, ker ne vem, če bom še kdaj tukaj.« Zadnja leta se je ob vsakem daljšem prostem času zatekal v planine. Vračal se je kot omotičen in potem ločen od sveta v svoji sobi urejal vtise napornih gorskih poli. Spravljal je žige in bral, kar je bilo napisanega o planinah. Nekoč je na Črni prsti okrasil spominsko obeležje ponesrečenega škofjeloškega planinca Martina Potočnika z borovimi vejami in kmalu nato vprašal, kakor da bi slutil svojo usodo: »Če bom umrl v gorah, ali boste šli za mojo krsto s planinskim praporom?«
