Kamniški občan, 28. januar 1991
Na koga? Zakaj? Danes je dvajseti januar in lepa, sončna nedelja. Za tri družine tragična. Na mrliških odrih hkrati ležijo trije mladi ljudje, ki so umrli v Kamniških planinah.
Gregor Uršič, 14 let, iz Stahovice, Martina Novak, 14 let, iz Šmartnega pri Cerkljah na Gorenjskem in Danilo Golob, 26 let, iz Mekinj pri Kamniku.
So kritike, posebno po teh hujših nesrečah, da smučišče ni dovolj označeno z opozorilnimi znaki, da je bilo smučišče pod Zelenim robom ledeno, zato so smučarji vozili zunaj smučišča. Čas in dogodki imajo več resnic in vsi smo čustveno prizadeti ob tragičnih nesrečah. Res pa je tudi, da že obstoječih znakov vsi ne upoštevajo, tako kakor v cestnem prometu, in bojim se, da te grde cestne navade že preveč »spoštujejo« tudi na smučiščih.
Gregor je v sredo, šestnajstega januarja, nesrečno padel zunaj smučišča, na zmrznjeni teptalčevi špuri pod Zelenim robom na Veliki planini in zaradi hudih notranjih poškodb nekaj ur kasneje v bolnišnici umrl.
Martina se je v petek, 18. januarja, z odraslim sorodnikom učila smučanja na nevarnem terenu zunaj smučišča na Veliki planini in zaradi nespretnosti nesrečno zasmučala na rob brezna na Stenah. Padla je prosto, po zraku štirideset metrov globoko, nato je po strmem zmrznjenem snežišču drsela še tristo metrov in zaradi hudih poškodb obležala mrtva.
Danilo Golob je v soboto, 19. januarja, plezal ledeni slap nad Žagano pečjo v Koncu. Ker je bil sam, glede na posledice smrtne nesreče domnevamo o različnih vzrokih in okoliščinah za usodni padec.
V tem letu so v Kamniških planinah ugasnila že štiri mlada življenja. Prvi je umrl Gorazd Zlatnar; pod traso gondolske žičnice na Veliko planino, kamor je zašel iz neznanega vzroka in se je pri padcu smrtno ponesrečil. Smrti je vedno preveč, čeprav so kot rojstva tudi del našega življenja. Veliko teže jih je sprejeti, kadar so prezgodnje, nepričakovane in je zato slovo toliko bolj boleče. Iskanje vzrokov in krivde za umrle smučarje je silno odgovorno in nehvaležno dejanje, še bolj neodgovorno in skoraj zlonamerno pa je obdolževati nekoga brez poznavanja okoliščin, ki so povzročile nesrečo.
Velika planina je prostrana in smučanje je mogoče marsikje, tudi zunaj smučišča, ki je bolj ali manj lahko, celo smrtno nevarno. Ta trditev je točna, saj po kroniki smučarskih nesreč na Veliki planini ugotavljamo, da so bile najteže in smrtne nesreče vedno zunaj smučišča ali pa zgolj zaradi izzivalne nerazsodnosti posameznih smučarjev. Zime so že nekaj let skope s snegom, zato smučišča tem »manj snežnim« razmeram primerno izgledajo: bolj trda so, tudi ledena, in z njimi pač moramo biti zadovoljni. To je prometna površina, ki se ji mora vsak smučar s svojimi sposobnostmi prilagoditi, kot v cestnem prometu. Žal so izzivi nekaterih smučarjev tudi usodni in so posledica predvsem njihovega vedenja na snegu. Vsi smučamo tudi na lastno odgovornost, toliko bolj zunaj urejenih smučišč, kjer sta se zgodili obe tragični nesreči. Razlika je bila, da je bil Gregor dober smučar, Martina pa se je smučati šele učila, toda zakaj zunaj smučišča in na smrtno nevarnem terenu?!
Pri reševanju ponesrečencev so delavci RTC Velika planina odlično sodelovali z gorskimi reševalci, zato so bili skupni posegi hitri, čeprav ponesrečenim nismo več mogli pomagati. Smučarji! Dajte prednost varnosti in šele potem užitkom na snegu.
CENE GRILJC, GRS Kamnik
