PV 1991/1
Dejanje, vredno občudovanja, je storil Ulrich Inderbinen iz Zermatta, najstarejši še aktivni gorski vodnik na svetu, ki je lansko poletje ob Matterhornovem jubileju že spet prišel na 4477,8 metra visok vrh te gore, čeprav je star že 90 let. Rodil se je leta 1900, leta 1921 je prvič stal na Matterhornu, leta 1925 pa je opravil tečaj za gorskega vodnika in postal izprašan vodnik. Od takrat je popolnoma predan goram in gre še zdaj pogosto na kakšen štiritisočak; gore kot so Breithorn, Pollux, Castor, Weissmies ali Allalinhorn so njegov svet. Vsakokrat, ko se zdaj povzpne na »svoj« 4165 metrov visoki Breithorn, se zahvali Bogu, da mu je to uspelo. Ko pa ga je po lanskem vzponu 14. julija na Matterhorn neki novinar vprašal, kolikokrat je že bil na tej gori, je odgovoril, da tega ne ve natančno, da pa čisto natančno ve, da je bil tokrat zadnjič na tem vrhu.
Tudi še zdaj, pri teh letih, se Inderbinen smuča, opravlja smučarske ture po gorah in s svojim tempom dâ marsikaterega mnogo mlajšega v koš.
ŽIVLJENJE V GORAH
»S tem starcem že ne grem na Dufourspitze; na koncu koncev ga bom moral še nesti,« se je pritoževal neki nemški gornik, ko so mu v zermattski vodniški pisarni pred nekaj leti dodelili priletnega Inderbinena za gorskega vodnika. V koči Monte Rosa je menda Inderbinen zvedel za žaljive besede svojega klienta, naslednje zgodnje jutro pa sta se odpravila dalje. V začetku se je gostu zdelo, da gre njegov vodnik mnogo prepočasi. Po nekaj urah hoje proti najvišjemu vrhu Švice pa je mlajši dirkač počasi začel čutiti višino. Postajal je kratkega daha in nahrbtnik ga je vedno bolj tiščal k tlom. Inderbinen pa je kot stroj počasi stopal navkreber. Držal je svoj ritem ure dolgo in najraje sploh ne bi počival med potjo. »Ubijajoč tempo,« pravijo njegovi kolegi iz vrst gorskih vodnikov.
Popolnoma izčrpan je klient prišel na Ulrichovi vrvi po komaj šesturnem vzponu na 4634 metrov visok vrh v masivu Monte Rosa. Ko je isti gost pozneje prijavil svojo naslednjo turo. je dejal: »Dajte mi kateregakoli vodnika, samo Inderbinena ne, kajti ta je zame premočan.« Stari zermattski gorski in smučarski vodnik še zdaj vodi marsikatero visokogorsko turo. Še čisto pred kratkim, pred nekaj leti, je bil v enem tednu na štirih štiritisočakih in je bil prav slabe volje, Če je bilo vreme dalj časa tako slabo, da ni mogel iti v hribe, Liskamm, Dom, Jungfrau in Bemina so bili prav tako v njegovih programih kot smučarske ture na več kot 4000 metrov visoki Gran Paradiso ali klasične turnosmučarske ture po Švici. Še pred nekaj leti je bil s 84-letnim klientom, svojim gostom, kot gorski vodnik na 4165 metrov visokem Breithomu. Le težavnih skalnih tur že nekaj let ne vodi več – in lani je bil, kot pravi, zadnjič na Matterhornu, tokrat na vrvi svojega mlajšega kolege gorskega vodnika. Po zapiskih v svoji knjižici gorskega vodnika je bil na tej gori več kot 370-krat, večinoma seveda kot vodnik. Lani so mu na vrhu te gore potisnili v roke kozarec s šampanjcem, ki so ga odprli na vrhu. Vendar je vanj samo pomočil jezik, kajti alkohol v gorah je v popolnem nasprotju z njegovimi načeli. Pivo namreč nikoli ni stalo na njegovi mizi, rdeče vino le prav redko, najhuje od vsega pa mu je bila med lanskoletnim slavjem mnogo prekratka noč v koči Hörnli. Tam je že ob normalnih dneh težko zaspati ob osmih zvečer, ob tej uri pa Inderbinen redno leže k počitku.
RECEPT ZA DOLGO ŽIVLJENJE
Sicer pa v njegovem načinu življenja ni mogoče iskati recepta za dolgo življenje. Ulrich jé vse, kar pride na mizo in doslej če ni pripravil zadovoljstva nobeni od farmacevtskih tvrdk, da bi goltal njene tablete za vitalnost. Tudi zdravnikov ne obremenjuje s svojimi obiski, kajti potreboval jih bo, kot pravi, »takrat, ko bom v resnici star«. Prav tako pa ne sega po vodniški pipi, ki je sicer inventar skoraj vseh njegovih kolegov vodnikov.
Pozimi je še zdaj pogosto s turnimi smučmi na nogah na snegu, opreme za smučanje po urejenih smučiščih pa sploh nima. Ko so ga kolegi pri njegovih 82 letih naposled le prepričati, naj bi sodeloval na mednarodnem tekmovanju gorskih vodnikov, je že med treningom pobegnil. Ni mu bila všeč natančno določena slalomska vožnja – pa še nekaj mu je manjkalo, le da sprva ni vedel kaj. Ponoči se je spomnil: na tem treningu je bilo prvič v njegovem življenju, da je stal na smučeh brez nahrbtnika na ramah. Kaj takega se očitno lahko zgodi le turnemu smučarju starega kova.
Na takšno misel, na kakršno prihajajo pustolovci sedanjega časa. da bi smučal po osrednjem delu Matterhornove severne stene ali s srfom po Vzhodni steni, ne bi Inderbinen prišel niti v svojih najbolj divjih mladeniških letih. Za samomorilske podvige ni imel nikoli nikakršnega razumevanja: da bi alpinist postal star, potrebuje med drugim tudi veliko mero previdne preudarnosti. Inderbinen pravi o sebi, da ga za samega sebe še nikoli ni bilo strah, niti ob njegovi edini resni gorski nesreči v življenju, ko je padel osem metrov globoko v ledeniško razpoko. Za takšno bilanco mora človek seveda imeti tudi srečo, »vendar tega ne bi smel nihče izkoriščati«, kot pravi Ulrich Inderbinen.
