Glas Gorenjske, 21. februar 1958
Ne, ne gre za ljudi, ki bi si to sredstvo prostovoljno izbrali za zaključek svoje življenjske poti. Mislimo na tragedije, ki se — resda redko — pripete alpinistom pri plezalnih vzponih. Trenutek, ko plezalec začuti, da mu vrv ne more več služiti kot varovalno sredstvo in da bo moral zaradi nesrečnih okoliščin na njej končati svoje, največkrat še mlado življenje, mora biti strašen.
20. julija 1909 sta se pod Severno triglavsko steno pripravljala za vstop v nemško smer dva mlada Dunajčana, Karl Plaichinger in Wilhelm Lass. Stena je bila takrat preplezana šele v svojem vzhodnem delu in mladi par bi bil šele deveta naveza, ki bi premagala težave v njej. Pritrdila sta si vrv okrog pasu, še enkrat pregledala opremo, si stisnila roke in vstopila. Pred njimi se je dvigala več kot tisoč metrov visoka stena, silna in grozeča, pa spet vabljiva.
Ob dveh popoldne sta se znašla pod Nemškim stebrom. Pred njima je bila zadnja tretjina stene, najtežja. Zaverovana v svoje delo, nista niti opazila, kako se od vsepovsod zgrinjajo težki, črni oblaki. Steno je zagrnila megla. Začelo je rahlo pršeti, nato pa se je razbesnela nevihta. V grapah je pošastno odmevalo grmenje, tu pa tam je bilo slišati zamolkel udarec padajočega kamenja. Osamljena plezalca sta se spogledala. Lass je plezal prvi.
»Wilhelm, počakajva, da gre neurje mimo!« Ni bil strah ta, ki je govoril iz Plaichingerja. Včasih je dobro, če je človek previden. Kam bi v negotovost po spolzkih, mokrih skalnih ploščah?
Toda Lass bi bil rad ven iz mučnega položaja. »Še malo Karl, pa bova zunaj! Ta čas bo tole minilo. Tu nimava kje ostati. Drži, jaz grem naprej!«
Ura je bila štiri popoldne. Lass se je izgubil v megli. Plaichinger je ostal sam na varovališču. Počasi, počasi je polzela vrv skozi njegove roke. Saj skoraj ne gre naprej! Le kaj dela Lass zgoraj, da se skoraj ne premakne? Iz megle je še kar neusmiljeno lilo. Začelo ga je zebsti v roke, nestrpno se je prestopal z noge na nogo. Končno se je vrv spet zganila. Dva metra sta še kar hitro zdrsela skozi Plaichingerjeve otrdele roke. Tedaj …
»Drži, drži!«
Plaichinger je krčevito stisnil vrv in se naslonil k steni. Senca je hušknila mimo njega. Začutil je močan sunek, v glavi se mu je stemnilo. Potem … nič več …
Minila je cela večnost. Še vedno je močno deževalo. V steni je vladal mir. Med bučanjem nevihte je bilo slišati nekaj slabotnih klicev: »Karl, Karl!«
Počasi je Plaichinger odprl oči. — Rdečkasto obarvan potoček se je vil mimo njegovih omrtvelih rok, ki so visele nekam navzdol. Čez čas je lahko začel misliti. Aha, še vedno je na vrvi. Torej ga je le rešila! Toda — noge so nekje visoko … in glava … Vzdignil jo je in pogledal okrog sebe. Pod seboj je zagledal temno zamegleno brezno. Torej visi z glavo navzdol! Previdno se je skušal spraviti v normalni položaj. Ob prvem premiku ga je v prsih strahovito zabolelo. Rebra! Otipal si je prsni koš. Da, da boli … Tedaj je oddaleč zaslišal kakor iz groba: »Karl, Karl … «
Neznanska radost ga je spreletela. Tovariš še živi! Nič več ni čutil bolečin, ni čutil, da mu iz rane na glavi teče kri. Samo da ni Lassu nič hudega, samo da ni več sam! Toda — kje je Lass? Zakaj ne spleza do njega? Dotlej napeta vrv je nenadoma popustila. Klici med tovarišema so se izgubljali med besnenjem naravnih moči.
Plaichinger je zabil klin, pritrdil vrv in z največjo težavo splezal tja, kjer je stal, ko se je zgodila nesreča. Poklical je Lassa. Tedaj je zvedel vso resnico. Ob padcu je Lass obvisel na vrvi, 20 metrov pod Plaichingerjem, tik nad žrelom Triglavskega okna.
»Oh, ne, ni tako hudo. Tu stojim na majhnem prostorčku. Tako velik je, da lahko z obema nogama hkrati stojim. Silno slabo mi je … «
Pogovor je utihnil. Dež je še kar naprej lil. Plaichingerja so obletavale temne slutnje. Ura je pol sedmih zvečer. Temni se, ko bi moral biti še lep dan. »Wilhelm, kako je?« Samo nerazločne besede še prihajajo iz temne, neznane globine. Onemogli prijatelj zgoraj bridko zajoka. Ob sedmih zvečer. »Wilhelm, Wilhelm, oglasi se, slišiš! Wilhelm, slišiš?!«
Samo odmev še odgovarja. Iz brezna ni nobenega glasu več. Strašno dolga je noč. Mraz, dež, spodaj pa mrtvi prijatelj … Drugi dan zjutraj še vedno megla, še vedno rahlo prši. Iz triglavske stene se razlegajo klici na pomoč. Le kdo jih bo slišal? Tedaj se muhasto vreme nenadoma spet spremeni. Megle se dvignejo. Tik nad seboj zagleda Plaichinger izstopno gredo. Z nadčloveškimi napori spleza iz stene in odhiti v dolino na pomoč … za mrtvega prijatelja. Čez pet dni so na dovškem pokopališču pokopali četrto žrtev gora.
J. S.
