Smeti na strehi sveta in neodgovornost

Himalaja med idealom in realnostjo – Gore kot simbol in kot odlagališče – Kdaj poziv prvopristopnikom, da njihovi dediči pospravijo za njimi?

Zabojnik za smeti iz plastičnih steklenic blizu Namche Bazarja v Soluhumbuju. Shutterstock

Kot lahko beremo v vedno novih knjigah, se je dolga desetletja Himalajo idealiziralo kot prostor čistosti, transcendence in preseganja meja. A pod plastjo snega se na in pod gorami skriva drugačna resničnost: plastične vrečke, prazne kisikove jeklenke, zapuščeni šotori, aluminijaste lestve, vrvi in seveda človeški iztrebki. Everest in drugi vrhovi so postali prizorišče ekološke krize, ki ogroža podobo gora kot »strehe sveta«.

Decembra 2025 je vlada v Katmanduju predstavila nov akcijski načrt za ohranjanje čistih gora (2025–2029). Gre za sistematični poskus, da se: omeji število plezalcev na glavnih vrhovih, uvede obvezno dokumentiranje odpadkov, zahteva inventarne sezname opreme, da nič ne ostane na gori, razmisli o premestitvi baznega tabora Everesta zaradi taljenja ledenika Khumbu.
Že spomladi 2025 je bilo z Everesta odstranjenih več kot 83 ton odpadkov, kar kaže na razsežnost problema. Kot pa lahko sledimo, je prve organizirane čistilne akcije leta 2000 sprožil japonski alpinist Ken Noguchi, ki je ob prihodu na Everest naletel na goro smeti, ne na goro sanj. Od takrat so se akcij lotili vojska, lokalne organizacije in mednarodni prostovoljci, a brez trajne rešitve.

Kaj pa območja prvih odprav?
Medtem ko so najbolj obremenjene poti (Everest, Lhotse, Manaslu, Annapurna), deležne rednih čistilnih akcij, so območja, kjer so potekale prve »zgodovinske« odprave – manj obiskane smeri, pionirske linije – ostala skoraj nedotaknjena. Tam smeti ni toliko, ker so jih tudi zakopavali, a ostajajo artefakti zgodovine: stari šotori, oprema, celo ostanki improviziranih taborov. Doslej jih niso vključili v sistematične programe, saj so prioritetno obravnavali množično obremenjene poti in smeri.
Če je bila Himalaja nekoč prizorišče nacionalnega prestiža, bi lahko danes postala prizorišče mednarodne odgovornosti. Poziv prvopristopnikom in njihovim državam bi imel dvojno vrednost: odstraniti smeti in hkrati pokazati, da je alpinizem več kot tekmovanje – je skupna kulturna dediščina, ki zahteva skrb. Če so visoke gore nekoč simbolizirale preseganje meja in prinesle »osvajalcem nagrade in priznanja,« danes simbolizirajo tudi meje človeške neodgovornosti. Petletni načrt je korak v pravo smer, a bo uspešen le, če bo spremenil tudi zavest o preteklem plezanju – od odpravarskega in individualnega junaštva h ali k kolektivni odgovornosti?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja