Slovenske novice 07. junija 1996
Slovenski alpinisti se z ganljivim pismom poslavljajo od svojega kolega Staneta Belaka – Šraufa – S svojimi dejanji je bil več kot dve desetletji največji med velikani tega športa, ki se mu je zapisal z vsem življenjem
Od vseh gora sta nazadnje še vitki Jalovec in mogočni Prisank snela svoji megleni pokrivali, kot bi v spoštovanju do tistega, ki ju je častil, hotela izreči Šraufu še zadnje slovo na njegovi zadnji poti z gora.
Na največji družinski praznik konec lanskega leta smo izgubili našega prijatelja, ki je v nas vseh zapustil toliko sledi, da ga ne bomo nikoli pozabili. Bil si človek tolikšnih vrlin, da je težko najti besede in napisati vse, kar smo s teboj doživeli, bodisi v gorah ali pa v krogu domačih.
Kot alpinist si bil v svojih dejanjih več kot dve desetletji največji med velikani tega športa, ki si se mu zapisal z vsem življenjem. S Tvojimi vzponi si zares segel do zvezd. Predlog je seznam dejanj v gorah po vsem planetu, dejanj, s katerimi bo ostal spomin nate za nas in prihodnje rodove neizbrisen. Slovenskemu in svetovnemu alpinizmu si s svojimi tovariši zarisal smeri, od katerih so še danes nekatere neponovljive. Samo Ti Šrauf si bil zmožen največjih podvigov, dosleden, zagrizen, neverjetno vztrajen in zagnan, si dosegel cilje, ki so bili za druge le pobožne in neuresničljive sanje. In da človek v svojem kratkem življenju postori toliko v gorah, mora imeti eno samo ime – Šrauf. Občudovali smo Te, Te čakali, trepetali, da se boš vrnil – in to si znal vedno. Tja, kamor si mi nismo upali ali nismo bili sposobni, tja, kamor nihče drug ni zmogel, od tam si vedno znal najti pot domov in med nas. Spominjam se besed Reinholda Messnerja v Kranju, ko je dejal, da je počaščen, da lahko predava in obišče deželo, kjer živi alpinist, legenda Himalaje, človek, ki se vedno vrača. Stene v Himalaji so Ti bile, lahko bi rekli, drugi dom. Tam daleč si dosegel takrat tisto, o čemer so največji mojstri lahko le govorili in zmajevali z glavami, češ, saj to ni mogoče. Na vse Tvoje poti, na vse Tvoje uspehe nas Tvoje prijatelje spominjajo razglednice in spominki, ki krasijo naše domove. Povsod si se nas spomnil, na nikogar nisi pozabil, čeprav si se boril z najkrutejšo naravo. Vedno je tekla beseda o Tebi – komaj smo čakali Tvoje vrnitve. Toliko je bilo potem prelestno lepih fotografij, toliko doživetij si nam podarjal – tu si bil enkraten!
Spominjam se, kako prisrčno je bilo ob Tvoji vrnitvi z Everesta. Komaj smo Te čakali, vsega suhega in zgaranega. Stiskov rok in objemov ni bilo konca. In kot vedno, ko si se vrnil, si takoj povprašal: »Mucki moji, kdaj in kam gremo?« Vedeli smo, da v Tebi ni bilo miru, v dolini nisi mogel dolgo zdržati. Tebi je bilo namenjeno živeti visoko nad nami in tja si nas tudi varno vodil. Da, res Šraufi, bili smo vedno posebno počaščeni, kadar si nas peljal v steno Ti. Bilo je čast navezati se na Tvojo vrv. Vedeli smo, da bo to lepo in varno plezanje in vedno smo se od Tebe samo učili. Bil si strog, napak nisi odpuščal, nadiral si nas, nikoli ni bilo nič dovolj dobro. Včasih si bil celo grob, a vedno smo vedeli, da
nam hočeš le dobro. Koliko je bilo obenem smeha in prešernosti, ki si jo znal pričarati samo Ti. Vsem nam si se razdajal na edino Tebi lasten način. In stisk Tvoje roke na vrhu izplezane smeri je pomenil največje zadoščenje. Kako smo uživali in garali za Teboj. Izbiti klin, ki si ga Ti zatolkel v steno, je bila nepopisna muka. Spomnim se, kako si mi v Kukovi špici dejal: »Duki, samo sebi in Marjonu zaupam, da bo klin dobro držal in zato sem še vedno med vami.« Na božični večer pa nisi zabil klina, snežna opast je bliskovito zgrmela prek stene in s Teboj odnesla še Jasno pa tudi del nas. Zato ne bo v gorah nikoli več tako, kot je bilo s Teboj. Ti si nam dajal moči, Ti si nas spodbujal, s Teboj smo vselej hodili varno. Bilo je trdo delo, a poplačano z neštetimi doživetji, kajti ŠRAUF je lahko le eden sam. Kakršen si bil v gorah, takšen si bil tudi pri delu, v službi in doma. Pred leti si se odločil zgraditi nov dom na deželi, stran od usmrajenih mest. V mestu si bil utesnjen, nisi prenesel zlaganosti in pokvarjenosti mestnega hrupa. Lotil si se dela in ga temeljito opravil. Česa vse nisi preobrnil s svojima rokama. To, kar si naredil Ti, tega brez trme, ki Ti je bila lastna, ne bi naredil nihče od nas. Kolikokrat smo Te našli pri delu umazanega, prepotenega, pozimi prezeblega in zgaranega. A vedno je v Tebi gorela luč optimizma. Vedel si, da boš dosegel svoj cilj. Za Teboj ostaja Tvoji družini nov lep in velik dom, kjer se Te bodo spominjali vsi, ki bodo živeli v hiši. Trgal si dlani, točil potoke znoja in ustvarjal.
Bil si gornik najvišje kvalitete, bil pa si tudi nadvse zaveden Slovenec. Kolikokrat si nam govoril o vaseh in imenih na pokopališčih v Alpah, ki nosijo korene naših, slovenskih zasnov. Naše korenine segajo daleč na zahod, prav v osrčje Alp, si nam dopovedoval. Bil si fanatičen Slovenec. Spominjam se, kako smo skupaj z Vančkom, Eriko in Tatjano stali maja 1991, z iskrečimi očmi pred parlamentom in potem nazdravljali novi Sloveniji. Povsod si poudarjal slovenstvo, a Te mnogi niso znali ali pa niso hoteli razumeti. Prav tisti, ki naj bi se tudi poslovil od Tebe – tistih ni bilo pod Stol. Edino predsednik Kučan je znal pokazati spoštovanje Tebi, ki si za promocijo Slovenije storil res izjemno veliko. Zato si dovolim zapisati, da smo bili ob Tvojem slovesu s Teboj res samo tisti, ki smo Te imeli zares radi.
Po dolgih mesecih iskanja in ugibanj o Tvojem začasnem grobu smo doživljali nek poseben nemir. Vedeli smo, da Te bodo našli, ko bodo topli vetrovi stanjšali debelo snežno pokrivalo. Boris je bil prvi, ki je sprevidel in dognal, kje je treba iskati, sam pa je našel le Jasno. Takrat smo vedeli, da je le vprašanje nekaj dni ali ur, ko Te bodo našli. Tudi sam sem 24. maja letos začutil, da moram prav ta dan proti Mojstrovki. S Franjom sva šla k Tebi na zadnje srečanje. Ko sva prišla na kraj, kjer si spal globoko zasut, sva onemela od groze v spoznanju, da si to res Ti, naš Šrauf. Še si v roki stiskal plezalno vrv, v zadnjem boju si ostal prvič brezmočen in poražen. Gora je zahtevala svoji žrtvi. Pokleknil sem v Tvoj ledeni grob, tulil in se stresal v krčih – jokal in preklinjal goro, ki Te je vzela. S seboj sva imela dve svečki. Prižgala sva eno Jasni, druga pa je gorela Tebi v spomin, na prod ob najbližjo skalo pa sva postavila leseno ploščo Tebi v slovo, z željo da boš mirno spal.
Neizmerno težko sva gazila nazaj, se neštetokrat ozrla proti grobu, kjer si čakal pet mesecev. Takrat se nama je zdelo, da gore sijejo povsem drugače. V večernem soncu je zavladala moreča tišina, solze pa so polzele po obrazih in napajale preznojeni srajci. Nisva mogla izreči kaj dosti besed, le počasi sva pretresena zavila proti Vršiču. Z vrhov so se razkadile vse megle, zadnja sta se Ti priklonila še Jalovec in Prisank. Takrat sva Ti obljubila, da bomo vsi, ki Te imamo radi še vedno prihajali na plaz pod Mojstrovko.
Te vrstice sem Ti želel prebrati na Dobravi. A vem, da ne bi zmogel, preveč hudo bi bilo – zlomilo bi me, solze žalosti bi zmočile papir – in glas bi zamrl.
Štiriindvajsetega maja ob 19.00 je sonce še zadnjič tisti dan segalo čez zasnežene vršace – koraki so zastali, solze pa se niso posušile.
Tvoji prijatelji: Duki, Dare, Vanček, Petrač in Jože z družinami
