Everest 1996

Slovenski alpinizem 1996

Tibet Everest ’96 KOTG

Trajanje: 28.03.1996 – 04.06.1996

Cilji: vzpon na Everest (8848 m) po Messnerjevi smeri ’80, Karničar naj bi opravil prvi smuk z vrha, o vsem pa naj bi posneli film,

Vodja Viktor Grošelj, organizator Tone Škarja, Davorin Karničar, fotograf in dodatni filmski snemalec Stane Klemenc, zdravnik Damijan Meško, Stipe Božič (Hrvaška) zadolžen za film; skupaj 6.

Mount Everest (8848 m)

28.03. Je odpotovala glavnina skupaj z odpravo na Ama Dablam.
05. – 15.04. Da bi se izognili možnim težavam z višino na kitajski strani Everesta, so se odločili za desetdnevno aklimatizacijo na nepalski strani gore. Iz doline Kumbu so se povzpeli na Imdža Tse (6117 m) in nekaj okoliških pettisočakov.
20.04. So odpotovali s tovornjakom za opremo in minibusom za moštvo. Kitajsko mejo so prestopili brez nepredvidenih zapletov.
22.04. So bili že v avtomobilski bazi (5200 m) za Everest. Zaradi slabega vremena in čakanja na jake, pa so šele, 27.04. krenili proti BT (6450 m), ki so ga dosegli, 28.04. in zaradi predhodne aklimatizacije lahko takoj začeli z delom na gori.
30.04. So Grošelj, Karničar, Klemenc in štiri šerpe postavili T1 (7050 m) na Severnem sedlu, Karničar pa je ob tem raziskal še pot do višine 7600 m.
01.05. So opravili posvetitev baze in se pripravili na postavitev T2.
04.05. Je Grošelj s tremi šerpami zaradi močnega vetra dosegel le višino 7500 m.
05.05. So na isti višini iz enakega vzroka obrnili še Karničar in dve šerpi.
07.05. So končno lahko začeli s prvim poskusom vzpona na vrh. Grošelj in tri šerpe so odšli v T1.
08.05. Je Grošljeva skupina kljub močnemu vetru napela 200 m vrvi in na višini 7800 m postavila T2, do katerega so se direktno iz baze povzpeli Karničar, ki je sam nosil smuči, in dvoje šerp. Ker so imeli že kompletno opremo za T3 in dovolj kisika za vzpon na vrh, so Karničar in tri šerpe ostali v njem, drugi pa so sestopili.
09.05. So se v T1 povzpeli Božič, Klemenc in Meško. Prva dva sta pripravila vse potrebno za snemanje.
Karničar je že zjutraj, po dogovoru s šerpami, da mu bodo sledili, začel z vzponom po Velikem ozebniku do predvidenega mesta za T3. Toda vreme se je poslabšalo, vrh je začela prekrivati oblačna kapa, pihal je močan veter in hudo je bilo mraz. Ko je dosegel višino 8200 m, kjer naj bi stal T3, je kakšno uro še čakal šerpe, ki pa zaradi nenadnega poslabšanja niso prišli za njim. Potem pa je na rokah opazil znamenja zmrzlin. Po radijskem nasvetu zdravnika je (z uporabo dodatnega kisika) takoj začel sestopati. Še istega večera je dosegel BT, kjer mu je zdravnik Meško nudil zdravniško pomoč.
10. – 11.05. Je na gori divjal vihar, v katerem je umrlo devet alpinistov. V bazi pa je zdravnik skušal narediti vse, da bi se Karničar morda le še lahko vrnil na goro. Vendar so bile poškodbe prehude in odpravo so prekinili.
14.05. So šerpe evakuirale T1 in dva dni kasneje so že zapustili BT.
18.05. So se razšli v avtomobilski bazi: Božič in šerpe so odšli s tovori prek nepalske meje in bili 19.05. že v Katmanduju, ostalih pet pa je po ogledu pristopa pod Gjačung Kang, gorske skupine Noijin Kang in Nyangchen Tangla, ki naj bi bili bodoči cilji, 20.06. doseglo Lhaso, kjer so se v pogovorih s Tibetansko planinsko organizacijo domenili za neposredno sodelovanje.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja