Slovenske novice, 22. april 2022
ZLATA URA
Pri nas v nesrečah umre preveč ljudi, ker še vedno nimamo namenskih reševalnih helikopterjev.
Nedavna nesreča avstrijske jadralne padalke, ki je morala zasilno pristati na bovškem igrišču za golf in so jo kljub neznosnim bolečinam lahko šele po treh urah prepeljali v bolnišnico, je spet pokazala vnebovpijočo anomalijo našega zdravstvenega sistema.
Tokrat s področja nujne medicinske pomoči (NMP). Štiridesetletna padalka je morala z zlomljeno hrbtenico najprej čakati, da je iz Tolmina prišel dežurni zdravnik, in šele on je lahko poklical helikopter Slovenske vojske (SV) z dežurno ekipo helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP). Dispečerji iz CORS (Center za obveščanje republike Slovenije) na številki 112 namreč tega niso mogli storiti, ker protokol aktivacije tega ne dopušča.
Avstrijka, ki je o svoji grozljivi izkušnji tudi spregovorila za Slovenske novice in se pri tem zahvalila vsem ekipam, ki so se trudile, da bi jo kljub birokratskim preprekam čim prej in čim bolje zdravstveno oskrbele, je pozneje povedala: »Imela sem velikansko srečo, čeprav sem na pomoč angelov, kakor jim rečemo v Avstriji, dolgo čakala. Vendar zdravje in prva pomoč ne bi smela biti stvar sreče, ampak bi morala biti v vsaki državi zelo visoko na prioritetni lestvici. Nisem se zavedala, da je situacija v Sloveniji s helikoptersko nujno medicinsko pomočjo tako kritična.«
Reševanje avstrijske državljanke je znova sprožilo razprave o preslabo organizirani službi nujne medicinske pomoči. Skupaj s Hrvaško smo namreč edini v EU, ki civilno nujno medicinsko pomoč izvajamo z vojaškimi in policijskimi helikopterji, povsod drugod imajo helikopterje samo za reševanje. Vojaškega zaradi posebnega protokola ne morejo aktivirati niti civilisti niti dispečerji, ampak le zdravniki iz NMP, ki pa se morajo najprej po cesti pripeljati do bolnikov oziroma poškodovancev.
Zaradi tako organizirane NMP se prevoz ponesrečencev v bolnišnice močno zavleče, tveganje za smrt ali hujše poškodbe je zato veliko večje. Število nesreč ali bolezenskih primerov, v katerih bi potrebovali helikopter, hitro narašča, s tem tudi število nepotrebnih smrti. Žal se naraščanju števila intervencij ne prilagodimo s povečanjem reševalnih zmogljivosti.
Tretjino preveč smrti
Dolgoletni in neutrudni borec za uvedbo namenskih reševalnih helikopterjev je poklicni reševalec v sistemu NMP Robert Sabol. Prepričan je, da je smrti in hujših zdravstvenih posledic zaradi prepoznega prihoda v bolnišnico preveč – za najmanj tretjino!
»Nedavna raziskava, ki se je sicer nanašala na gorsko reševanje, je pokazala, da v Sloveniji umre tretjino več ponesrečenih od vseh reševanih ljudi kot v Švici, Avstriji in Franciji. V Franciji, na primer, umre vsak 33. ponesrečenec, v Sloveniji vsak 18. A ta podatek, ki je bil nedavno objavljen v eni od magistrskih nalog fakultete za šport, bi se dalo preslikati tudi v NMP. Pravzaprav je razmerje med številom umrlih ponesrečencev zaradi slabega sistema v sistemu NMP še hujše, saj v gorah lahko helikopter prileti takoj, na cestah in povsod, kjer deluje sistem NMP, pa ne,« trdi Sabol.
Poudarja, da imamo vrhunsko usposobljene ekipe: medicinske, vojaške in policijske ter prostovoljne gorske in jamarske reševalce, gasilce in vse druge, ki delujejo v sistemu zaščite in reševanja (ZIR). »A teh odličnih komponent ne znamo povezati v sistem po evropskih standardih. Včasih sem res zelo jezen. Vsi v sistemu NMP in HNMP se trudimo, da bi kar najbolje in najhitreje pomagali ponesrečenim in ujeli še pravi čas od nastanka nujnega stanja do prihoda v bolnišnico, mi mu rečemo zlata ura. A vse je brez pomena, če je sistem slab in to predolgo traja.
Po drugi strani imamo na dobrih položajih po raznih ministrstvih zelo dobro plačane posameznike, ki ne naredijo prav nič, da bi se sistem izboljšal. In potem se moramo mi, jaz in člani moje skupine na facebooku, ki nas je že nad 8000, boriti za osnovno orodje reševalcev – namenski reševalni helikopter. Pri tem se celo dogaja, da nam nekateri očitajo, da se borimo za svoje interese in da smo lobisti, ki bi radi prodajali helikopterje. Da, sem lobist, vedno bom lobiral za človeška življenja! Morda je 110 smrtnih žrtev cest na leto za koga le statistika.
A za nas, ki jih vidimo, predvsem pa za njihove družine, so to ljudje. In trdim, da bi bilo vsako leto na cestah in drugod po Sloveniji bistveno manj manj mrtvih, če bi v Sloveniji HNMP končno prišla, kamor tudi spada, torej pod zdravstvo v celoti, in ne bi bila več odvisna od helikopterjev SV ali policije,« je oster Sabol.
Prepočasna aktivacija
Predlaga najmanj štiri namenske helikopterje, še bolje pet, poleg tega tudi tri ali štiri helikopterske baze, razporejene tako, da bi na vsako točko Slovenije prišli v največ 20 minutah. Ena bi bila pri Trebnjem, druga pri Ptuju in tretja okrog Godoviča.
Vse to bi po njegovem mnenju izjemno skrajšalo aktivacijski čas helikopterja. Trenutno imamo v Sloveniji samo dve takšni bazi, in sicer vso Slovenijo pokrivata medicinska ekipa Zdravstvenega doma Kranj, ki leti z Brnika, in ekipa ZD Maribor, ki poleta z mariborskega letališča. Baza HNMP na letališču je najslabša možna izbira zaradi letalskega prometa, saj mora denimo helikopter počakati na pristanek, šele nato dobi dovoljenje kontrole letenja.
Poleg tega je nemogoče, da bi tudi ob najhujši nesreči kdo sam aktiviral vojaški helikopter. Tudi če vam pred očmi umira otrok, ne morete poklicati na 112 in zahtevati helikopterja – to lahko stori šele zdravnik iz sistema NMP.
»Mi bi radi spremenili tudi aktivacijo oziroma bi v primeru namenskih helikopterjev te lahko aktivirala dispečerska služba zdravstva. Tako veleva sedanji pravilnik o HNMP, ki pa se ga ne upošteva! Poleg tega vojaški helikopter za namen HNMP leti samo podnevi oziroma od osmih zjutraj do osmih zvečer, čeprav so letalske posadke SV/policije usposobljene za nočno letenje. V tujini v bazah HNMP dežurajo tudi 24 ur na dan in ne letijo le v zelo slabem vremenu,« pove Sabol.
Osem strank za spremembo
Seveda se pri vsem tem pojavi glavno vprašanje, kdo bi vse to plačal. Štirje helikopterji in gradnja treh novih baz niso poceni. A Sabol ima odgovor tudi na to vprašanje.
Pojasnilo ministrstva za zdravje Več kot očitno se odgovorni v našem zdravstvu problema zelo slabo zavedajo. Na ministrstvo za zdravje smo naslovili novinarska vprašanja, ali bi bilo treba po njihovem mnenju dosedanjo prakso, ki zelo zavleče reševanje in lahko tudi povzroči nepotrebno smrt ponesrečenca, spremeniti. Odgovorili so nam le z opisom Načrta aktiviranja in uporabe državnih zrakoplovov in pojasnili, da na podlagi sklepa vlade aktivno sodelujemo z URSZR pri posodobitvi načrta in da so predvideli tudi določene rešitve, ki bodo v podobnih primerih omogočale hitrejšo aktivacijo HNMP.
»Pa se vprašajmo, koliko stane človeško življenje! Za starše, otroke, brate, sestre je seveda neprecenljivo, a obstajajo na primer izračuni stroškov prezgodaj umrlih na cestah. Kot je razvidno iz poročila Evropske komisije za področje mobilnosti in prometa (European Commission – Mobility and transport), je strošek za prezgodaj umrlega v prometni nesreči v naši državi skoraj dva milijona (1,989.000 evrov), pri hudo poškodovanih pa vsaka (zamujena) minuta stane skoraj četrt milijona (237.000 evrov). In zdaj poglejmo, kaj se zgodi, če imamo na primer helikoptersko bazo HNMP, ki stane okoli tri milijone na leto, in že prvi dan z namenskim helikopterjem rešimo dva človeka. S tem državi privarčujemo štiri milijone evrov, kar pomeni, da smo v enem samem dnevu že odplačali strošek za eno leto delovanja ene baze. Poleg tega je velikanska razlika med ceno ure letenja velikega vojaškega helikopterja, ki stane okoli 6500 evrov, medtem ko ena ura letenja namenskega helikopterja, ki je manjši, lažji in zato tudi cenejši, stane okoli 2500 evrov,« je natančno izračunal Sabol. Zato ne sprejme večnega argumenta odgovornih, da bi namenski helikopterji državo preveč stali. Prav nasprotno, pravi, bilo bi ceneje.
Da bi se morda vendarle kaj premaknilo, je Sabol z administratorji njegove skupine na facebooku v predvolilnem času povprašal vse stranke, ki sodelujejo na letošnjih volitvah, ali bodo podprle sistemsko ureditev HNMP z namenskimi helikopterji.
Ponoči ne delajo! Če se na primer v sedanjem sistemu HNMP komu zgodi nesreča v Kobaridu ali v vasi na Koroškem, se zaradi sedanjega sistema reševanje podaljša krepko čez eno uro, saj je že primarni dostopni čas zemeljske ekipe 40 minut. Ura pa neusmiljeno teče. V tujini je v veljavi sistem 3 krat 20 minut, to pomeni 20 minut letenja v eno ali drugo smer ter 20 minut za vzlete, pristanke in oskrbo. Če se nesreča zgodi zunaj delovnega časa HNMP, torej med 20. in 8. uro, se vse skupaj še podaljša, saj pride v tem primeru v poštev le cestni prevoz z rešilcem. Če mora ponoči na teren dežurni zdravnik, ostanejo vsi drugi v tej regiji brez medicinske ekipe, ker morajo bolnika odpeljati v bolnišnico. Če bi ponesrečenca lahko takoj odpeljala dežurna ekipa HNMP, bi matična ekipa ostala v svojem rajonu. Vožnja iz Slovenj Gradca z reševalnim vozilom po cesti v Ljubljano traja 70 minut, po zraku pa 20 minut.
Pritrdilni odgovor so dobili kar od osmih (SDS, SD, Gibanje Svoboda, Dobra država, Domovinska liga, Naša dežela, Resni.ca in Pirati), v NSi in LMŠ so se sicer strinjali, vendar niso izrecno odgovorili z da ali ne, šest strank pa jim ni odgovorilo (Levica, SAB, SNS, Desus, Povežimo Slovenijo in Vesna). Bomo videli, koga bo lahko prijel za besedo.
Tina Horvat
