Slovenska smer pozimi

Grif 16/1998

Še pomnite tovariši

Plemeniti nasprotnik dr. Ceneta Malovrha

Nova zimska alpinistična sezona. Marsikateri hrepeneči alpinistični nadebudnež si bo po prvih vzponih po dandanašnjih “klasikah” (kakšna Teranova smer, Sinji slap) zaželel prave zimske smeri. Z dolgim dostopom, kuhanjem jutranjega čaja v bivaku, napornem gaženju do stene, kilometrom same smeri, omotico zadovoljstva, ko te obsije prvi sončni žarek, da o sestopu niti ne govorimo.

“Najcenejše” bo tam, kjer so že Trentarji nosili uplenjene kozle preko stene. Torej – Slovenska v Triglavu. Spakirati je potrebno še goretexe, termoflise, ultralighte, powerbare pulsarje, skratka vse dosežke sodobne tehnike in …
… obrniti zaradi slabih razmer, napornega gaženja, nepričakovanega bivaka v steni, reševalne akcije, da ne zamorim dalje.
Ko pa enkrat po uspelem vzponu utrujeno odvržeš nahrbtnik na domačem pragu, gledaš na vso zadevo bistveno bolj spoštljivo. Jasno, nisi odkril Amerike, slave ti smer ne bo prinesla. Tudi pozimi so jo ponovili že mnogi.
Toda – kdo je bil pozimi prvi? Kdaj? Kako je vsa stvar izgledala?
Imel sem srečo, da mi je “leto nič” opisal dr. Cene Malovrh, sodelujoči pri predvojnem vzponu. Počutil pa sem se kot Michael J. Fox v tistem filmu, kjer s časovnim strojem odpotuje v preteklost. Torej:

Moje prve ture so bile nekako planinsko plezalne. Prva reč, ki sem jo napravil s prijateljem, je bila po koncu razreda v srednji šoli. Šla sva peš iz Kranja čez planino Javornik na Storžec. Namesto po poteh sva jo ubrala kar naravnost v skale nad planino, kjer je bilo potrebno poplezovati. Plezanje so prekinjale travnate strmali. Takrat naju je oba zagrabilo. Z vrha sva se spustila navzdol po osrednji grapi v južnem pobočju in zvečer sva bila nazaj v Kranju. Štartala pa sva ob enih popoldne po kosilu. Vse peš.
Kondicije vama torej ni manjkalo!?
Mlad človek ima ogromno energije. Kamniške Alpe sem v celoti obdelal v dveh dneh in to brez prebite pare v žepu. Zastavil sem iz Stahovice na Veliko planino, tam prespal pri neki stari majerici, ki me je nahranila z “masounikom”. Drugo jutro čez Rzenik na Korošico, Ojstrico, Planjavo in na Kamniško sedlo. Ker nisem imel denarja za spanje v koči, sem sestopil do planine V Klinu, tu sem prespal v svinjaku, spodaj dva ščetinca, zgoraj jaz. Ne vem, če ste imeli kdaj priložnost spati ob svinjah.
Tretji dan sem se povzpel nazaj na sedlo, Brano sem samo prečil, ni zbujala pretiranega spoštovanja. Nato Turska gora, Skuta, Štruca, čez Pode na Grintovec in na Jezersko Kočno. Sestopil sem v Suhi Dol in prespal na seniku. Nato seveda peš domov v Kranj. To jo bilo okrog leta 1935, prvo leto na univerzi.
Kaj pa prve plezalne ture?
Z večino smeri sem opravil solo. Splezal sem nekaj takih, ki so jih opravili že drugi, nekaj pa sem jih naredil prvenstvenih. Največ sem hodil v Kamniške Alpe, ki so mi bile najbližje. Ena prvih takih tur je bila okrog leta 1935 severozahodni raz Štruce. Šel sem čisto v neznano.
V plezalni literaturi je navedena tu prvenstvena smer iz leta 1974 (N. Zaplotnik). Ali vzponov niste objavljali?
V tem oziru sem bil nekako skop. Nisem se imel namena proslaviti. Danes je to tekma. To vidim, ko berem športno prilogo v časopisu. Veste …, jaz sem malo filozofsko nastrojen. Pozornost mi je vzbudil Vladimir Bartol s svojimi novelami, v katerih se pojavlja oseba, imenovana dr. Krasowitz. Ta na nekem mestu pravi: “Živi nevarno. Kajti kakorkoli živiš, konec je vedno isti. Smrt.” V tem sem videl neko logiko. To je bila Jugova filozofija. Nisem plezal za druge.
Kaj pa prvi zimski vzpon?
To je bila svojevrstna zgodba v severozahodnem grebenu Kočne. S prijateljem sva delala prvi zimski vzpon. Bil je pravi zimski dan, dan po Božiču. Podnevi je bilo -10 st. C, nebo temno modro. Bivakirala sva na grebenu brez vsake opreme, celo dolgih spodnjic nisem imel. No, takrat sva morala obrniti. Vzpon smo opravili šele kasneje.
Kako pa je bilo s Slovensko smerjo?
Slovensko smer smo delali februarja 1939. Bili smo Beno Anderwald, Bogdan Jordan, Mirko Slapar in jaz.
Prvi dan smo od železniške postaje prigazili v Vrata in spali v depandansah. Štartali smo ob petih zjutraj, pod steno pa prišli šele sredi popoldneva! Razmere so bile na dostopu obupne, hudo smo gazili. V smeri pa so se razmere spreminjale. Preko Belih plati smo sekali stopinje, kar nam je vzelo mnogo časa. Tako smo nad njimi bivakirali. Izstopili smo po Prevčevem izstopu, sestopili pa v Krmo tretji dan zvečer.
Zanimivo je bilo, ko smo iz dolgega, mrzlega bivaka nad Belimi platmi opazovali luč proti Bivaku II in se spraševali, kdo bi to bil. Ko smo tretji dan zvečer utrujeni posedli k peči v gostilni Robič v Mojstrani, je v kotu sedel Joža Čop z družbo. Kar nekam nejevoljno so nas pogledovali in “kuhali zamero”. Čez nekaj časa pa je gospodinja prinesla na mizo liter črnega. Začudeno smo se spogledali, izza sosednje mize pa se oglasi Čop: “No, fantje, a ste je natepl?” Pospali pa smo kar po klopeh gostilne.
Se vam je v gorah pripetila kakšna hujša nezgoda?
Leta 1940 sem vstopil z Benom Anderwaldom v znamenito Aschenbrennerjevo smer v Travniku. Opremljena sva bila le z dvema klinoma in dvema vponkama! No, po štirih raztežajih sva ugotovila, da smeri nisva dorasla. Začela sva se spuščati ob vrvi, pri tem pa se mi je izruval klin. Vendar sem se uspel zadržati, tako da se je vse srečno končalo.
Pa povojna leta?
Po vojni so nas čakale druge naloge. Plezati je bilo pravzaprav nemoralno. Leta 1952 pa so nastopile težave s srcem – aritmija. Hud udarec mi je prizadejala misel, da je neke aktivnosti dokončno konec, ko ima človek še toliko zamisli. Nato se sprijazniš in prilagodiš cilje. Po sredogorju pa pohajam še danes.
Kako danes gledate na preplezano plezalno pot?
Stena je plemenit nasprotnik. Čista bitka, na vrhu te čaka zadovoljstvo, če si zmogel. V življenju nisem imel vedno te sreče, da bi imel take nasprotnike. Zato sem plezanje še posebej cenil.

Pogovarjal se je Tomo Hrovat
Fotografija arhiv dr. Ceneta Malovrha