Grif 16/1998
V alpinistični odsek sem prišel pozno jeseni pred osmimi leti, in ker je bila pred vrati zima, so pogovori že tekli okrog plezanja slapov. Že takrat so najbolj drzni in optimistični plezalci na glas razmišljali tudi o plezanju Rinke. Seveda so bili takratni pogovori bližje domišljiji kot pa realnosti. Takrat so se v Logarski dolini plezali številni lahki in srednje težki slapovi, ki zamrznejo vsako zimo. Prelomna je bila zima 1995/96, ko so zamrznili številni težki slapovi. Takrat se nas je večina prvič spogledala s šesto stopnjo v ledu, učili smo se plezanja po požledu, po navpičnih svečah, zatikanja po gobicah … Preplezali smo nekaj prvenstvenih slapov in opravili prve ponovitve nekaterih slapov Frančka Kneza, Andreja Grudnika … Zima 1996/97 pa je prinesla še večji napredek. Zamrznil je slap Nirvana (6, Andrej in Jernej Grudnik). Takrat sem mislil, da nikoli več ne bom mogel preplezati tako lepega in težavnega prvenstvenega slapu, toda kmalu zatem sva preplezala še težji, do takrat deviški slap v Robanovem kotu – Centralni Brezovski slap (6, Jernej Grudnik in Cene Roban). Oba slapa sta bila že večkrat ponovljena in imata potrjeni oceni. Preplezan je bil tudi Levi Brezovski slap (5+ , Andrej Grudnik in Anton Pavlič), ki pa zaradi tanke vstopne sveče še nima ponovitve. Vsi ti vzponi so bili dobra podlaga za Rinko, pripomogla pa je tudi narava, kajti veter je pridno škropil vodo po skalah in tako ustvaril lepe prehode!
V torek, 3. februarja, smo se Andrej Grudnik – Drejc, Cene Roban, Jernej Grudnik – Nejc in Anton Pavlič – Čif (vsi iz Zgornjesavinjskega AK Planika) pripeljali pod slap Rinka. Po ogledu slapu smo izbrali opremo in izžrebali raztežaje. Prvega prepleza Cene po stožcu in ob nenehnem škropljenju vode z vrha slapu. Ocenimo ga s 4, varovališče pa je dobro, na polici, urejeno s skalnimi in lednimi klini in umaknjeno iz vpadnice glavnega curka vode, skozi katerega bi ob morebitnem podrtju priletela sveča. Drugi raztežaj je zahtevna prečnica v desno in poteka po krhkih gobicah in svečkah, kjer ni možnosti za namestitev dobrega varovanja – noben ledni vijak ni šel cel v led in edini skalni klin je tako slab, da verjetno ne bi zdržal teže človeka. Preplezal ga je mojster lednega plezanja, Drejc, ocena pa je 7-/6. Varovališče je uredil z lednimi vijaki. Tretji cug je moj. Najprej prečnica v levo (po Čifovem mnenju gre za najtežji del slapu, ocena 7-/6+), nato pa po sveči na vrh slapu. V prečnici se varujem predvsem na prusikih, zavezanih okrog svečk, v skalo pa zabijem en dober klin. Pri vstopu v izstopno svečo me čaka presenečenje. Namesto pričakovane police in razčlemb za kline in zatiče, kjer bi si lahko uredil dobro varovanje v skali, so tu le v navpičnico prilepljene gobice, skala pa je tako krušljiva, da ne morem zabiti niti enega klina. Po dolgem času najdem in očistim krušljivi luknjici, v kateri dam frenda in jebico, ki ju povežem z lednim vijakom. Odločim se, da bom desetmetrsko svečo preplezal brez vmesnega varovanja, ker ima naveza le tako možnost preživetja, če se sveča podre. V spodnjem delu sveče je led razmeroma debel, proti vrhu pa se močno stanjša. Na vrhu, ko se sveča že položi, je tako tanek, da se mi vdre pod nogo. S težavo lovim ravnotežje, en cepin je zataknjen za veliko gobo, drugi pa je v zraku in ravno, ko vidim primeren led, kamor bi lahko zanesljivo zabil cepin, ugotovim, da sem v zraku in da z velikim pospeškom, obrnjen na glavo, letim ob sveči v globino. Nenadoma zagledam tik ob obrazu skalo in iskre, ki letijo od cepina. Potem se počasi vse umiri – obvisel sem na vrvi, več kot 20 metrov nižje. Ker visim z glavo navzdol, se močno ustrašim za hrbtenico. Ko ugotovim, da sem nepoškodovan, se s težavo spravim v pokončni položaj. Najprej razmišljam o ponovnem poskusu. Čeprav me bolijo koleno in rebra, se ne morem odločiti, da bi odnehali, kajti bil sem že na vrhu sveče in videl, da se Rinko da preplezati. Šele ko se dogovorimo, da bomo vso opremo pustili v slapu in se vrnili, se sprijaznim z mislijo na povratek. Voda, ki teče s sveče in zmrzuje na meni, me povsem ohladi in le s težavo splezam nenavezan po prvem raztežaju s stožca k prijateljem. Ob padcu so vsi trije pograbili vrv in tako brez težav zaustavili padec. Sila padca je izruvala frenda, zatič in ledni vijak pa sta vzdržala. Če bi popustila, bi se moj padec namesto v zraku končal v ledu, saj za njima več kot 15 metrov nisem imel nobenega varovanja.
Čez dva dni, 5. februarja 1998, se Drejc, Čif in Cene vrnejo v slap, mene pa bolečine prisilijo, da ostanem doma. Drejc pleza tretji raztežaj in se odloči, da bo varoval ob sveči. Poskuša zavrtati svedrovec, vendar se mu odkruši cel skalni blok. Ker v skali ne more pripraviti varovanja, zavrta v svečo ledna vijaka in vpne še zatič, ki je zadržal moj padec, nato pa pokliči Ceneta. Ko pride Cene do njega, spleza Drejc čez svečo (6+ ), mimo tolmuna in še čez en lažji skok do zadnjega varovališča kakih deset metrov pod brvjo, po kateri gre pot na Okrešelj. Ko je v sveči Cene, se zasliši pok in okrog sveče se zariše črta. Čif pleza za njim, zelo nežno, orodje samo zatika, ko pa je že zelo blizu vrha, se zgodi. V višini glave se mu odlomi 25 metrov dolga sveča in več ton ledu zgrmi z oglušujočim truščem v dolino. Drejc, ki je zaradi lažjega sporazumevanja že sestopil, zgrožen opazuje vso stvar. Čif je v glavnem curku ledene vode obvisel na cepinih. Poskuša zagvozditi noge nad glavo v ledno cev, vendar pa mu jih voda sproti odnaša. Ne preostane mu drugega, kot da hopsne in izruje orodje, nato pa požimari čez previs do ledu in po njem popolnoma premočen in podhlajen pripleza do Ceneta. Zmračilo se je že, ko smo iskali vrv v kupu zdrobljenega ledu in pospravljali opremo v avto. Zaradi teme nismo videli, da so v snegu ostali ledno orodje, charlet moser-quasar, čelada in čevlji. Naslednji dan se Čif in Drejc vrneta, vendar ju je nekdo že prehitel. Čelado in čevlje je pustil, ukradel pa je orodje. Če prištejem še dve vrvi, ki ju je sesekljala sveča, nas je slap stal dobrih 100 000 tolarjev. To je prizadelo predvsem Čifa in Drejca, ki gresta čez en mesec v Himalajo na še neosvojeni vzhodni Jannu in se jima vsak tolar še kako pozna. Seveda pa je to le mala cena, če pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi bili v slapu štirje in bi bil zadnji pripet na stojišče, ki je skupaj s svečo zgrmelo v dolino.
Napisal Jernej Grudnik
Fotografiral Matevž Lenarčič
