Grif 16/1998
Smer Ledenka, Grapa med Štajersko Rinko in Križem
550 m, VIII+,90°, (A1 – A2 )
Plezali: Franc in Andreja Knez, Joco Razpotnik in Franc Horvat, 3. marca 1991, čas 14 ur.
Ko takole udobno in varno sedim doma v naslanjaču in premišljujem o gorah, se spomnim svojega najtežjega vzpona v Ledenki. Vprašam se: “Kdaj ti je bilo pri nas pozimi najtežje?” Ni potrebno dolgo premišljevati, kajti to je lahko samo Ledenka.
Od takrat je preteklo že nekaj časa, toda spomin nanjo mi bo ostal še dolgo.
Mogoče ni prav, da pišem te vrstice ravno jaz, ki sem bil kot ubogi statist pri vsej stvari. Alfa in omega vsega tega početja je bil Franček Knez. Midva z Jocom sva bila le na pravem mestu ob pravem času. Da pa ne bi bilo pomote, moram dodati, da sva morala dati vse od sebe; o tem kasneje.
Grapa med Štajersko Rinko in Križem je že dolgo burila apetite mnogim alpinistom. Ravno to zimo sta jo nameravala preplezati dva ljubljanska alpinista, kar sem zvedel kasneje. Poleti je to mokra, krušljiva rdeča grapa, ki ravno ne vabi, da bi v njej telovadil. Pozimi, ko zamrzne, pa je nekaj čisto drugega. Mislim, da gre za eno najdaljših ledenih smeri pri nas. Franček mi je nekoč zaupal to skrivnost in mi namignil, da bi jo razrešila. Že dolgo se poznava in med nama se je stkala nit prijateljstva, kar mi veliko pomeni. Zato kakšnega premišljevanja ni bilo. Grem, je bil moj odgovor. Dogovorila sva se za zadnji vikend v februarju. Ker pa se bile v smeri zelo slabe razmere, sva plezanje preložila za teden dni. Čez teden dni se nama pridružita še Joco in Frančekova žena Andreja. Tako se vsi štirje dobimo v soboto zvečer v zimski sobi na Okrešlju. Pripravimo si nahrbtnike in dokaj zgodaj ležemo k počitku, kajti naslednji dan bo zelo dolg. Kar ne morem zaspati, preveč se premetavam po pogradu. Štejem ovce, kamele, bike, toda spanca ni od nikoder. Ko malce odplavam, me zbudi Franček, rekoč, še smrt boš prespal.
Ura je že štiri zjutraj. Treba bo na lestev, ki ji ni videti konca, obenem pa ne vem, kako je s klini. So vsi na svojih mestih ali kakšen manjka?
Z Jocom sva kar hitro pripravljena in že tečeva za kolegoma. Čez čas se Franček začudi, zakaj ima Joco vrv okoli rame. Ugotovimo, da so naše vrvi v nahrbtniku in da si je vrv vzel od Madžarov, ki so ravno tako spali v zimski sobi. Seveda je moral nazaj z vrvjo, mi pa smo počasi odšli po zmrznjenem srencu proti vstopu. Nad nami so mežikale zvezde ter se tiho pogovarjale. Ko bi jih razumel, bi že takrat verjetno vedel, kaj nas čaka v steni. Tako pa …
Kolega je bil kaj kmalu za nami. Do vstopa smo prispeli dokaj hitro, v dobri uri. Razmere so bile odlične. Navezali smo se in Franček je že zdivjal po grapi navzgor. Težave na začetku niso bile prehude, zato smo kar hitro napredovali. Grapa je postajala vedno bolj strma, medtem pa se je že zdanilo. Zaradi severne lege vanjo le redko posije sonce. Temu primerno sveže je tudi v steni. Ves čas me je skrbela ledena sveča, ki nikoli ne zmrzne do tal. Ko smo priplezali v njeno bližino, sem videl, da ji do tal manjka dobrih trideset metrov. Če bi zamrznila, bi je bilo za dobrih šestdeset metrov. Gledal sem svečo, kot da bi hotel, da bi narasla do tal in nam olajšala vzpon. Toda Franček je krenil na desno pod krušljiv previs. Kar si pogledal, je bilo vse tako naloženo, da je bila groza. Vedel sem, da bo ta previs ključ naše smeri. Midva z Jocom sva imela stojišče malce stran od tega previsa na varnem mestu. Andreja pa je varovala ravno v vpadnici našega plezanja. Kolega zabije prvi klin v previs, nato še enega in še enega in kdo ve katerega. Čisti steno in zopet zabija, počiva ter se pomika višje. Pravo garaško delo, ki je za nas, navadne smrtnike, komaj razumljivo in dojemljivo. Medtem pa izstrelki padajo po Andreji. Minila je ura, dve, že tretja se izteka. Kolega pripleza v področje, kjer ni razpok, da bi zabil dober klin. Vzame sveder v roke in vrta. Tok, tok mi odmeva po ušesih. Sveder gre le po milimetrih v skalo. Ko telo vse bolj sili navzdol, ker so stopi majhni, je vse že blizu meje možnega. Luknja je gotova, sedaj pa samo še svedrovec in kjuč smeri bomo imeli v roki. Na žalost pa se vsa stvar zasuče. Franček ugotovi, da so mu iz žepa padli čepi, ki so ključnega pomena pri svedrovcih. Bilo je kar nekaj hudih besed, toda predaja še ni podpisana. Zopet se zapodi naprej, išče razpoko, v katero bi lahko zabil klin, ki bi nas pripeljal na poševno poličko pri sveči. Po nekaj poizkusih mu le uspe zabiti slab klin, nato malo višje še dober klin.
Med tem časom, ko se je Franček boril s steno, sem popolnoma pozabil na svoje noge. Kar pošteno me je zeblo kljub dvojnim čevljem. V skalo sem bracal tako dolgo, da sem zopet začutil prste.
Še nekaj metrov in že je bil Franček na polički, ki si tega imena ne zasluži. Kasneje mu je služila le toliko, da se je preobul iz plezalnikov v čevlje in da je nataknil dereze. Sedaj je bila na vrsti Andreja. Kar verjeti nisem mogel, da je tako urno splezala ta zoprni previs. Jaz sem naslednji. Na nogah imam dereze, vrv pa gre po tem stropu nad mano. Ves pogum in odločnost sta odplavala proti Mrzli gori. Nekako se ne morem odločiti. Franček, ki me varuje, prekine moje dvome. GREMO, GREMO je slišati nad mano, kot da bi glas prihajal iz onostranstva. Zaženem se v previs. Dereze zataknem v zanke in se potegnem višje. Prepnem vrv in naprej. Telo visi, roke segajo proti klinom. Moči mi pohajajo, ko se tako vlečem čez ta odurni predel: Rad bi bil polž, da bi se prilepil na steno. Toda takrat mi to ni dano. Franček mi malo pomaga z vrvjo, da mi gre lažje. Sopem, piham in se tresem, ko sem na stojišču. Šele sedaj dojamem, kakšno delo je opravil. Franček se odpravi v svečo, jaz pa varujem Joca. Ima zoprno nalogo, kajti izbiti mora kline. Kar precej se namuči, da v glavnem počisti steno.
V sveči gre malo hitreje, toda previdnost ni odveč. Kar oddahnemo si, ko ga slišimo, da je na stojišču. Tudi tokrat gre Andreji dobro, zopet sem na vrsti jaz. Po polički splezam do sveče. Pripravim si cepin in ledno kladivo. Ko sem orodje zapičil v svečo, še dihati nisem upal. Imel sem občutek, da se bo odlomila in mi onemogočila vzpon. Toda nič takega se ni zgodilo. Zaplezam v led, ki je popolnoma navpičen. Po desetih metrih me tako navije, da skoraj ne morem držati cepina v roki. Z zadnjimi močmi se nekako privlečem do Frančka. Ta se mi smeje, kot da ne bi razumel moje stiske. Končno se umirim in varujem kolega. Tudi on se precej namuči, da pripleza do mene.
Sedaj sledi lažji raztežaj po snegu. Naslednji trije pa so zopet zelo strmi. Zopet so mi pošle moči. Nekaj časa sem kot slama na podstrešju. Frančkova spodbuda mi je vlila novih moči. Tudi trma mi pride na pomoč, da zabijem cepin, nato še ledeno kladivo ter se potegnem navzgor. Ko sem mislil, da sem čez, se mi je izpulil cepin, ki je bil moj najslabši del opreme. Zopet sem visel. Jeza, ki me je prevzela, mi je dala takšno moč, da sem do konca raztežaja splezal brez počivanja. Mislim, da česa tako težkega še nisem plezal. Pričelo se je temniti, mi pa smo bili še kar v steni. Hiteli smo, kolikor se je dalo, ko nas je ustavila izstopna stena. Napravili smo navezo in prečili na desno, proti malemu sedelcu. Še dobro, da je bila tema, da nisem videl, kje plezam. Do roba stene smo imeli še raztežaj. Ker je bila tema kot v rogu, sem malce pomislil, da bomo morali prespati v steni. Toda na srečo se to ni uresničilo. Franček je po krušljivi prečki priplezal do opasti, ki nas je še ločila od roba stene. Pri kotlu je strmina popustila. Sneg je zamenjal led. Franček je pričel kopati kot krt. Kje se je takrat držal, mi ne bo verjetno nikoli znano. Opast je bila prebita in že nam je zginil za rob. Drug za drugim smo prisopihali za njim. Meni pa se je za nameček že na ravnem odpela dereza. Kar streslo me je, ko sem pomislil, da bi se mi to zgodilo v smeri. Veseli smo bili, da smo uspeli. Stisk rok in luna v očeh. Ura je nekaj čez osem zvečer, pa še nedelja povrhu. Nekaj malega pojemo in se odpravimo v dolino. Ko sestopam in obenem vse bolj zaostajam, šele pričnem dojemati početje v steni. Z Jocom nama je bila ta smer nekakšna vstopnica za Perujske Ande.
Franček, hvala ti !
Franci Horvat
