Grif 16/1998
Šraufova gora
Zahodnjaško oko Daulagirija dolgo ni uzrlo. Prve fotografije Bele gore segajo v leto 1949. Toda očitno je Daulagiri hitro postal tako znan, da so si ga poleg Anapurne kot drugi možni cilj postavili leto kasneje Francozi. V petdesetih letih so se z različnih strani na goro podale štiri odprave, nobena izmed njih pa ni dosegla več kot 8000 metrov. Do te višine so še leta 1954 prek severne stene in zahodnega grebena preplezali Argentinci, med katerimi je bil tudi naš rojak Dinko Bertoncelj. Kasneje je o odpravi napisal tudi knjigo z naslovom “Daulagiri”, ki je v slovenščini izšla v Buenos Airesu.
Daulagiri 8167 m (ime pomeni Bela gora)
Lega: Daulagiri Himal, nepalska Himalaja
Prvi vzpon: Švicarji po SV grebenu
Slovenski vzpon: Iztok Tomazin in Marjan Kregar, 4. december 1987 (prvi in do sedaj edini slovenski zimski vzpon na osemtisočaka)
Slovenske smeri: J stena iz leta 1981 (Šrauf, Berčič, Tratnik) in V stena iz leta 1985 (Šrauf, Kregar, Štremfelj in Tomazin)
Leta 1960 pa se je Švicarjem posrečil prvi pristop na vrh po severovzhodnem grebenu.
Poleg nekaj ponovitev normalne smeri v sedemdestih letih so odprave skušale preplezati predvsem jugozahodni raz in tudi južno steno. Oba himalajska problema sta zahtevala precej žrtev, preden so 1978 Japonci preplezali JV greben, ki je bila šele druga smer na Daulagiri, ki slovi kot gora z najbolj nestalnim vremenom v nepalski Himalaji. Tudi v južni steni je obračalo kar nekaj odprav (med njimi 1977 tudi Messnerjeva), preden je pod in čez steno prišel s svojim moštvom Šrauf. Tudi vzhodna stena je zaradi bližine normalnega pristopa zbujala plezalcem skomine že precej zgodaj, prvi pa so v njej uspeli legendarni McIntyre, Ghilini, Kurtyka in Wilczynski, ki so jo preplezali na alpski način med 6. in 8. majem 1980. To steno so po novi smeri kasneje preplezali tudi Slovenci, Krisztof Wielicki pa je v njej opravil še en svoj prvenstveni solovzpon. Na zahodni strani gore so bili leta 1984 uspešni Francozi po jugozahodnem stebru, medtem ko je češka odprava istega leta preplezala zelo težavno “pravo” zahodno steno. Tudi severna stena gore je že preplezana – vzpon je uspel Rusom.
Slovenski himalajci so se na Daulagiri do danes odpravili štirikrat, nanj potegnili dve novi smeri, opravili zimski pristop na vrh in pri vsaki odpravi je bil gonilna sila kdo drug kot legendarni Šrauf, vendar mu gora nikoli ni dovolila povzpeti se na vrh. Prvič je odšel pod Daulagiri leta 1981, da prepleza ogromno južno steno. Čeprav je bila slovenska himalajska elita na odpravi v južno steno Lotseja, je Šrauf z manj izkušenim moštvom uspel preplezati južno steno Daulagirija. Kljub temu, da Emil Tratnik, Cene Berčič in Šrauf niso dosegli vrha, je o njihovem vzponu govoril ves alpinistični svet. Devet bivakov v steni, pogorel šotor, konec plina in hrane, sestop v obupno slabem vremenu na drugo stran gore in še kup smrtno nevarnih dogodivščin je povzročilo 24 dni dolgo kalvarijo, preden so spet dosegli bazni tabor. Od vseh treh jo je najhuje skupil Cene Berčič, ki so mu zaradi hudih ozeblin kasneje amputirali precejšnji del obeh stopal. Štiri leta kasneje je bil Šrauf spet pod goro. V alpskem slogu so on, Andrej Štremfelj, Iztok Tomazin in Marjan Kregar preplezali novo smer v vzhodni steni, a vrha zaradi vetra, ki je večkrat glavni gospodar te gore, niso dosegli. Leto kasneje sta se na vrh Daulagirija skušala sama povzpeti Marjan Kregar in Šrauf. Dosegla sta višino 7500 metrov, a sta morala zaradi obupno slabega vremena spet odnehati. Toda Šrauf ne bi bil Šrauf, če ne bi naslednje leto poskusil še enkrat – tokrat pozimi. Zanimivo je, da ima Daulagiri relativno veliko zimskih vzponov, glede na to, da je gora zelo izpostavljena vetrovom, ki pa so pozimi še dosti močnejši. Tokrat je odpravi uspelo, Šraufu pa, žal, spet ne. Marjan Kregar in komaj ozdravljeni Iztok Tomazin sta se skoraj popolnoma neaklimatizirana v orkanskem vetru po normalni smeri povzpela na vrh in ob halucinacijah ter prvih znakih pljučnega edema sestopala in se v šotorčku srečala z drugima dvema članoma odprave Šraufom in Pavletom Kozjekom, ki sta se zaradi pozne ure obrnila na nekaj čez 8000 metrih. Slednja dva sta poskusila še enkrat, a zaradi močnega vetra nista uspela.
Na srečo so sedaj Šraufovi zapiski tudi urejeni in vsak lahko pogleda na Daulagiri, kot ga je videl on. Veliko pa je še drugih (tudi srhljivih) zgodb, ki jih o doživetjih na tej gori vedo povedati nekateri člani dosedanjih slovenskih odprav, ki se jim bo letos spomladi pridružila še ena. Prvenstveni vzpon po severni steni, vzpon po normalni smeri in prvo smučanje z vrha (poskus legendarnega Silvaina Saudana leta 1980 namreč ni uspel) so cilji odprave, ki jo bo na Daulagiri vodil Tone Škarja. Srečno!
Piše Urban Golob
Šraufova eligija
Oj preljubi Daulagiri, nikar me več ne buzeriri!
Se ne sekiram več posebno, če nisem zlezel te osebno,
saj na višini osem taužent, človek se mora vse zagraužat.
