med številkami in korakom v snegu – ali kako dopovedati sistem(u), da nekaj ne (za)drži plazu
Zadnji avstrijski »rekordni primeri« smrti v snežnih plazovih so zopet navrgli, da se vse bolj teoretično izobražuje (to lahko imenujemo kar »mestno«), vse manj pa se »premetava« sneg, da bi spoznali osnove fizike. Dolgoletni gorski vodnik in alpinist Florian Schranz (1965) se je prepričevanja lotil s tem, da opozarja na razpoko med teorijo in prakso, ki je postala slepa pega sodobne lavinske preventive. Za »prepričevalce« je pripravil predavanje in (PDF) zapis, ki je prosto dostopen na povezavi v OneDrive…
Der blinde Fleck in der Lawinenprävention – kratek povzetek
V gorah se človek vedno znova znajde med dvema svetovoma: med tistim, ki ga opisujejo modeli, številke in statistike, ter tistim, ki ga občuti pod nogami, v rokah, na koži. Lavinska preventiva je danes ujeta prav med ta dva pola. Na eni strani stoji znanstvena ambicija, da bi snežno odejo objektivizirali, razstavili na spremenljivke in jo ujeli v matematične okvire. Na drugi strani pa stoji človek, ki se v snegu giblje vsak dan — kmet, gozdni delavec, gorski vodnik, turni smučar, alpinist — in ki svoje odločitve sprejema v neposrednem stiku z realnostjo, korak za korakom.
Avtor opozarja, da se je v snežni skupnosti oblikovala skoraj nepremostljiva ločnica.
Na eni strani so analitiki, ki verjamejo, da je mogoče snežno odejo razumeti skozi modele, verjetnosti in napovedi. Njihov svet je svet grafov, številk in abstrakcij.
Na drugi strani so praktiki, ki snežno odejo berejo neposredno: z očmi, z občutkom pod smučmi, z intuicijo, ki je v resnici destilat tisočih ur izkušenj. Njihov svet je svet mikro‑opazovanj, drobnih sprememb, subtilnih signalov, ki jih noben model ne more zajeti.
Težava nastane, ko družba — in pogosto tudi stroka — teorijo povzdigne nad prakso, kot da bi bila številka bolj resnična od snega samega.
V resnici se lavinska varnost ne odloča v pisarni, (ne uči se na spletnih predavanjih), temveč v trenutku, ko človek naredi naslednji korak.
Lavina se sproži zaradi enega samega dejanja: enega koraka, enega zavoja, enega pritiska na kritično plast.
Gorski vodnik, … na eni turi sprejme približno 500 mikro‑odločitev. Če to pomnožimo s številom vodnikov in številom tur, dobimo milijone odločitev, ki se vsak dan izkažejo za pravilne. To je ogromna baza praktičnega znanja, ki nastaja izključno skozi izkušnjo, ne skozi teorijo.
In vendar se to znanje pogosto razvrednoti kot »intuicija« ali »občutek v trebuhu«, čeprav je v resnici rezultat znanstvene metode v praksi: opazovanje → hipoteza → preverjanje → potrditev ali zavrnitev.
Avtor poudarja, da je zaznava — čista, neobremenjena, pozorna — temelj vsakega znanja.
A zaznavo zameglijo: ego (»jaz že vem«), želje (»hočem pršič«), skupinska dinamika, predsodki, prevelika zanašanje na številke.
Ko človek stopi v teren z vnaprej izdelano predstavo, ki temelji na napovedi ali številki, njegova zaznava ni več čista. Ne vidi več snega, temveč pričakovanje. In pričakovanje je lahko nevarnejše od vsake klože.
Lavinske stopnje: številke brez absolutnega pomena
Eden najostrejših delov eseja je kritika lavinskih stopenj.
Avtor trdi, da: lavinske stopnje niso znanstveno reproducibilne, ne moremo natančno definirati, kaj »3« pomeni na vsakem pobočju, vsak človek si ustvari svojo notranjo predstavo stopnje, zato obstaja toliko »trojk«, kolikor je ljudi.
Stopnje so empirični približek, ne pa resnica.
In ko se pravni sistem opira na te številke, nastane absurd: gorski vodnik je lahko kaznovan na podlagi modela, ki ga ni mogoče znanstveno preveriti.
Vrnitev k ponižnosti
Sneg je neskončno spremenljiv sistem. Nihče ga ne razume popolnoma. Tudi najbolj izkušen človek mora priznati, da v resnici ne ve nič — razen tega, da mora vsak korak znova preveriti.
Prava lavinska preventiva se začne, ko človek: opazuje brez predsodkov, čuti brez želja, misli brez ega, odloča brez iluzij, in se zaveda, da je vsak korak nova zgodba.
Sneg ne bere številk. Sneg bere korake. In zato mora biti človek, ki stopa po snegu, vedno znova pripravljen opazovati, dvomiti, preverjati — in se učiti.
