Slovenski alpinizem 1995
Singučuli, Petrič-Počkar ’95
Petrič-Počkar, AO Železničar, Himalajska odprava Singu Chuli 1995.
Cilji: Prvi vzpon prek vzhodne stene Singu Čulija (6501 m).
Vodja Bojan Počkar in Žiga Petrič, člana AO Železničar, Ljubljana; sk. 2. Spremljala sta ju Nepalca Ramesh Diolaras Chetri in Pasangnuri Sherpa.
Ideja se je rodila februarja 1995, po odpovedi akcije Aljaska ’95, čeprav je bil Singu Culi v mislih že od novembra 1994. Z zamislijo Goloba nista bila seznanjena, istovetnost ciljev so odkrili šele poleti 1995.
15.09. sta odletela iz Ljubljane v Zurich in Amesterdam,
16.09. pa naprej v New Delhi.
17.09. sta nadaljevala v Katmandu,
18.09. pa v Pokaro.
20. – 25.09. Pokara – baza:
Dostop iz Pokhare do Machapuchare BC, potem čez Južni Anapurninin ledenik in naprej proti Anapurni 3 & Gangapurni. Takoj po zahtevnem delu nad sotesko, zavije pot levo in se nadaljuje po orografsko desni strani Zahodnega Anapurninega ledenika. Dalje po zelo ozki stezi do jame (Cave BC, 3950 m) in nato še po moreni do baze (4250 m), ki so jo postavili na ravnem, s potočkom na sredi.
26.09. – 03.10. sta se aklimatizirala, šla sta na južni greben Singu čulija in na višini 5300 m postavila šotor ter v njem prespala, naslednjič šla do 5800 in spet prespala na 5300, potem pa raziskala prehod čez razlomljen ledenik do vstopa v vzhodno steno.
04. – 05.10. sta počivala.
06.10. sta ob 21. uri začela vzpon iz šotorčka, ki sta ga imela na ledeniku 5000 m visoko. Ob 21.30 sta vstopila v vzhodno steno na višini 5050 m. Spodnji del vzpona ju je vodil čez zgornji del razlomljenega ledenika (70/ 45°). Višje sta plezala naravnost navzgor po sredini stene in sicer neprekinjeno vso noč do 6.30 zjutraj. Ponoči je bilo vreme jasno, vendar mrzlo.
Na vrhu pa sta imela pravo snežno nevihto, ki se je končala šele, ko sva že sestopala, ob 16. uri. Skoraj več kot 3/4 stene sva solirala, čeprav je stena navzgor vse bolj strma; imela sva zelo dobre ledne razmere. V zadnjih šestih raztežajih, kjer sva varovala, je bila stena skoraj navpična z nekaj povsem skalnimi odstavki. Ko sva plezala ta del stene, sva morala uporabiti vse svoje znanje in moč.
Stena je bila vse bolj strma (70/65°) in zadnje tri raztežaje sta se morala varovati; kombinirano plezanje: 80° v ledu in VI v skali.
07.10. Dopoldan, ko sta počivala pa je bilo sončno in toplo, šele tik preden sta ob 11.30 zapustila bivak, je začelo snežiti.
Zadnji trije raztežaji so bili najtežji; kombinirano plezanje, nekaj čistih skalnih odstavkov: 90° v ledu in VI+ v skali. Plezanje po grebenu je bilo izredno zahtevno in nevarno (opasti). Na vrhu sta bila ob 15. uri in potem čakala pol ure na slikanje. Ob 15.30 sta začela sestopati.
Spuščala sta se v območju smeri z vrvjo. Prvotni načrt – sestop po južnem grebenu – je bil preveč nevaren. Spuščala sta se zgornje tri četrtine, spodnji del pa odplezala prosto. Ob 20.30 (po 23 h) sta bila spet pri šotorčku na ledeniku.
08.10. sta sestopila v bazni tabor in
09.10. počivala,
10.10. pa so začeli s povratkom.
13.10. so bili v Pokari in
14.10. v Katmanduju.
17.10. so odleteli v Bangkok.
19. – 26.10. sta obiskala plezališče Phra – Nang na južnem Tajskem.
30.10. sta se prek Amesterdama in Dunaja vrnila v domovino.
Finance: Zapisnik 21. seje PZVA “Sklep 25/5/1 Bojanu Počkarju se povrne stroške na odpravi Singučuli v vrednosti 100000 SIT in to ne v dolarski protivrednosti iz dneva dane obljube, kot jo nesramno terja od PZVA.”
Rezultati: 06.-07.10.1995 Žiga Petrič – Bojan Počkar prvenstvena Perunova smer: ED (VI+/VI, 90/65°), 1450 m, 12.30 h, na alpski način.
“Vse skupaj sva varovala le 6 raztežajev, ostalo sva solirala. Bila sva lahka: imela sva le plezalno opremo, 2 litra tekočine v termo steklenicah, dve plezalni vrvi 9mm, eno spalno in eno bivak vrečo. Imela sva kuhalnik in tri plinske bombice. Razmere v steni so bile zelo dobre (najin “timing” je bil še boljši – plezala sva ponoči, imela sva polno luno; jutra so v tej steni izredno nevarna in ledne razmere so slabe). V zadnjih treh raztežajih so bile razmere slabše in plezanje po grebenu je bilo izredno nevarno.”
