Slovenski alpinizem 1995
Denali, Klemenc ’95
Cilji: Pristop na Denali, najvišji vrh Severne Amerike.
Stane Klemenc in Rafko Vodišek.
17.06. sta se z letalom pripeljala na ledenik 2200 m visoko in se s turnimi smučmi povzpela do T1 (3300 m).
18.06. je močno snežilo, zato sta ostala v taboru.
19.06. sta nadaljevala in se utaborila na višini 4300 m. Potem pa ju je ponovno poslabšanje vremena prisililo, da sta v njem čakala kar tri dni. Šele
23.06. sta lahko odšla naprej, proti vrhu. Prvih 700 m strmega snežišča sta preplezala v vsega dveh urah, nato pa ju je do višine 5800 m oviral nov sneg. Višje so bile razmere spet dobre in ob 23. uri sta bila na vrhu (6184 m); ker je Denali že onstran polarnega kroga je bilo še vedno svetlo, lahko sta celo fotografirala, bil pa je zelo hud mraz (- 32°C).
24.06. sta se vrnila v izhodišče na ledeniku (2200 m), kjer pa sta potem morala še tri dni čakati na letalo za povratek.
27.06. sta odletela v Anchorage in
28.06. sta poletela nazaj v domovino, kamor sta se vrnila
30.06.
– – – –
Kanada, Furlan ’95
Cilji: S ali V st. Mt. Assiniboine, S st. Mt. Deltaform, glavni pa prvenstveni solo vzpon prek stene Emperor (SSZ st. Mt. Robson) ali ponovitev ene od obstoječih smeri, rezervni – prvenstveni solo vzpon prek S st. Mt. Alberte ali ponovitev North Face. Za konec pa še obisk ameriških plezališč.
Vodja Vanja Furlan (29) in Petra Pintar (25), oba člana AO Železničar.
17.07. odhod iz Ljubljane.
29.07. sta odšla iz Toronta in
05.08. prišla v Banff.
10.08. je Furlan zaradi slabega vremena namesto načrtovanega vzpona v S steni Mt. Assiniboine v sedmih urah opravil povezovalno turo v S steni Mt. Fay (3234 m). Vzpel se je po smeri Berle-Kallen in sestopil po Roth-Kallen ter nato preplezal še Centre Ice Bulge Direct in sestopil po West Ridge. Smeri so pretežno ledne, z naklonom 40-50 stopinj, ocenjene II-III.
Preostanek avgusta sta zaradi slabega vremena preživela v plezališču Sakaha blizu Pentictona.
03.09. ob 5.30 je Furlan vstopil v Superozebnik (The Supercouloir: IV, 5.8,1100 m) v S st. Mt. Deltaform (3424 m). Prvih 1050 m smeri je preplezal v 3.30 h, za zadnjih 50 m pa je potreboval kar 9.30 h. Krušljiv skalni izstop (5.8) je bil namreč močno posnežen, zato je deloma plezal prosto, deloma tehnično in bil zaradi pomanjkanja opreme prisiljen namesto dveh narediti kar štiri raztežaje. Na koncu so mu pri kopanju skozi opast lažje pomrznili še prsti rok. Med sestopom na južno stran gore je moral bivakirati,
04.09. pa prehoditi še 22 km do najbližje ceste, kamor je medtem Petra – ki je bila sicer ves čas njegovega vzpona pod steno, da sta imela radijsko zvezo – pripeljala avto.
Po vzponu v S steni Mt. Deltaform je Furlan ugotovil, da je ozebel bolj kot je sprva menil, in precenil, da je verjetnost ponovnih hujših omrzlin previsoka, zato je opustil plezanje v gorah.
Septembra in oktobra je Furlan obiskal plezališča Smith Rock, Owens River Gorge in Red Rock ter na pogled plezal športne smeri ocenjene do 5.11a.
28.10. sta se vrnila v domovino.
– – – –
ZDA, Kokalj-Peternel ’95
Andrej Kokalj – Koki in Miha Peternel , člana Akademskega AO; sk. 2.
Med 10.08. in 20.09. sta plezala po zahodnem delu ZDA. Obiskala sta plezalna področja Yosemite, Toulumne Meadows, American Fork, Wild Iris, Devils Tower, Red Rocks, Owens River Gorge in City of Rocks.
– – – –
ZDA, Rifnik ’95
Vodja Avgust Robnik – Rubi (31), Špela Kračun (24) in Sašo Lekič (31), člani AO Rifnik iz Šentjurja in Jernej Grudnik (25), član Zgornjesavinjski AK Planika iz Mozirja; sk. 4.
25.08. so odleteli: Benetke – Amsterdam – Detroit – Los Angeles.
26.08. – 04.09.: Yosemiti in Tuolomne Mleadows
Ker v Yosemitih niso dobili prostora v kampu, so se vozili iz kampa Tamarack Flat in Porcupine v smeri Tuolomne Meadows, plezali pa izmenoma v obeh centrih. Grudnik in Kračunova sta ponovila Aid Route v Yosemitih, v steni imenovani Camp IV Wall: VIII/VII-, oz. 5.11b, 80 m, RP).
06. – 10.09.: Smith Rock
Grudnik in Lekič sta ponovila smer Zebra (5.11a, 5.10, 5.9, 150 m, RP; prvi raztežaj je navrtan, višje je bilo potrebno sproti nameščati varovala) in Eagle’s Roost v Wiliamson Rocku (5.10a, 5.10c, 5.11a, 100 m, NP). Robnik je NPŠ ponovil Zebro Direct v Smith Rocku (5.11a), v drugem poskusu pa Overboard (5.11b) in v Wiliamson Rocku Kaos (5.11b) ter Labirynth (5.11c); zadnji dve sta visoki ok. 25 m, NP.
10. – 11.09.: Arches – Canyonlands
Plezali so samo po balvanih. Na področju Wall Street so smeri navrtane, v Indian Creeku pa je mogoče plezati zahtevne poči. Peščenjak različne kvalitete.
11. – 18.09.: Joshua Tree
Smeri so bolje opremljene kot pred sedmimi leti, vendar so morali v počeh še vedno nameščati varovala. Plezali so poči do 5.10c.
19. – 24.09.: Wiliamson Rock
Novejši plezalni center le 60 milj iz Los Angelesa (cesta N° 2 California East). Smeri so dolge od 15 do 150 m, varovanje odlično. Dober siv granit, plezanje v strmih ploščah z dobrimi oprimki, težavnost tja do 5.14. Lep prostor za “fun in prave” oz. trenirane športne plezalce.
25.09. so bili spet doma; Los Angeles – Mineapolis – Amsterdam – Benetke…
Rezultati: Preplezali so 140 smeri dolgih od 15 do 150 m, težavnosti od V do VIII (5.7 do 5.11c).
– – – –
ZDA, Lačen-Mihev ’95
Vodja Gregor Lačen (19), Ludvik Golob (19), Miro Kaker (29), in Iztok Mihev, člani AO Ravne; sk. 4.
26.08. so odšli iz New Yorka in skozi sedem držav (Pennsylvania, Ohio, Indiana, Illinois, Iowa in South Dakota) prišli v Wyoming, pod Devils Tower.
Prvi dan nama je minil ob prostem plezanju, ker pa sva po srcu bolj tehnika, sva se odločila, da poskusiva najtežjo tehnično smer v Hudičevem stolpu The Window, A4, 5.6. Toda pri ogledu stene in vodnička sva opazila, da je jugovzhodni del stolpa, ki ga prereže velika streha, precej prazen in da v njem potekajo le tri do štiri tehnične smeri. Premislila sva si in sklenila, da poskusiva s prvenstveno.
31.08. Ob devetih zjutraj stojiva v vznožju stene. Smer se začne z zasigano zajedo, ki jo na obeh straneh zapira gladek zid, da se počutiš kot v zaprtem hodniku z edinim izhodom navzgor. Prvi raztežaj je dolg 60 metrov (A2 in proti koncu A4) in se konča na polovici dimnikaste zajede. V naslednjem odstavku smeri je bilo veliko dela s ptičjimi kljuni, oziroma kljunoma, saj sem imel s seboj le dva … Potem so prišle na vrsto tudi bakrene glavice in hudičevi krempeljci. Vse kar sem namestil je držalo le za napredovanje. 35 metrov sem preplezal, ko se je stemnilo in sem moral zavrtati varovališče … Spustila sva se v dolino na dan počitka in bila deležna velike pozornosti turistov … Na žalost pa tudi lokalnih rangerjev, saj sva z vrtanjem nevede kršila zakon … Varuhi zakonov so nama hoteli nabiti kazen 350 ameriških dolarjev. Ko sva jima razložila, kaj bi pomenilo “štantati” z bakrenimi glavicami in krempeljci, so se naju usmilili in kazen znižali na 50 dolarjev.
01.09. sta počivala.
02.09. Strop, že omenjeno streho, je Iztok zmogel po petih urah krempljanja. Nato je šlo lažje … in v temi sva dosegla vrh stolpa … Med spuščanjem sva zagledala pod steno in na parkirišču lučke. Bili so tamkajšnji plezalci, ki so naju med plezanjem opazovali in kar nekaj med njimi je bilo nad najinim ameriškim prvencem iskreno navdušenih. Poimenovala sva ga Twilight zone.
…09. so prišli v Yosemitski park in se nastanili v Campu 4. Pod goro stojiva kot zelenca, veva le, da prvotna želja preplezati smer z oceno A5, ostaja. Začneva z iskanjem informacij. Prodajalec v alpinistični trgovini v vasi Cury naju napoti do “lokalca”, ki je v Capu preplezal veliko smeri pete tehnične težavnostne stopnje. Ta nama je povedal, da je trenutno najbolj “aktualna” smer Wins of change, kaj več o njej, razen tega, da so to smer že poskušali ponoviti, pa jim ni uspelo, pa nisva vedela.
…09. Noč je še, ko se pripeljeva na parkirišče pod El Cap. Narediva še zadnji pregled opreme, vzameva nekaj litrov vode in odideva po poti do stene.
…09. Prvih deset metrov je za menoj z uporabo hudičevih krempeljcev, sledi jim pet bakrenih glavic in še deset metrov krempljanja. Po 25 metrih praznine stojim v zadnji prečki lestvice, ki je vpeta v krempeljc, in se obupno poskušam obdržati na steni, ki me potiska iz ravnotežja. Poiščem najmanjšo bakreno glavico, tisto s premerom dveh milimetrov, podaljšam si jo z žičko zatiča, kladivo držim na koncu ročaja in ves iztegnjen s konico kladiva razmažem mehko kovino v komaj vidno razčlembo. Preizkusim nosilnost “cooper-heada”, ki se prvič, drugič in tretjič takoj izpuli, šele ko ga zatolčem že četrtič, drži. Ne ostane mi drugega, kot da se obesim nanj. Kot vidite je zdržal.
Po petih urah sta zaključila plezanje. Naslednji dan,
…09. sta se vrnila in pod steno pustila hrano, spalne vreče in nekaj vode. Mihev je kot prvi preplezal raztežaj A4+, potem pa sta se po preplezanih treh raztežajih spet spustila pod steno. Toda hrane ni bilo več in ene spalne vreče tudi ne … Lačna, utrujena in še bolj razočarana zaspiva.
…09. sta – praktično brez hrane – nadaljevala s plezanjem do večera. Napeljala sva 250 metrov vrvi, ki zdaj sežejo do sedmega stojišča. Vrnila sta se v Camp 4.
…09. sta počivala,
…09. pa sta začela zares. Dan se začne z napornim žimarjenjem, ki ga kot drugi še vedno opravljam v temi. Plezanje gre sorazmerno hitro, saj do poldneva opraviva z novimi štirimi raztežaji. Toda vročina je neznosna … Priplezava do trinajstega raztežaja, ko mi Iztok zakriči, da je v transportni vreči vse mokro in potem ugotovi, da se je vsa voda razlila, da je ostal samo en liter, šoka, ki sem ga doživel o tej novici, se ne da opisati …
…09. sta se začela sestopati in že popoldan sta bila spet v dolini.
Če se nočeva vrniti domov poražena, nama ostane samo še eno – na vrh in spust po vrveh do trmastega stojišča. Ne najbolj elegantna rešitev, ampak kaj češ
…09. sta jima … in … pomagala z nošnjo na vrh. Potem pa sprva sploh nista vedela, kje se spustiti … Po dolgem iskanju in nekaj kratkih navpičnih spustih nama končno le uspe najti približno pravo mesto za spust v smer. Ob štirih popoldan visiva na trinajstem stojišču, ki sva ga bila prisiljena zapustiti pred nekaj dnevi. Plezava preostanek dneva in še vso noč. Raztežaji niso več težki, le prvi je še A4, potem pa sledijo taki z ocenama A3 in A2.
…09. ob treh popoldan sta bila na vrhu.
Rezultati:
– 31.8. in 02.09. Mihev – Lačen Devils Tower: prvenstvena Twilight Zone (A5/V, 250 m, 19 h)
– …09. in …09. Mihev – Lačen El Capitan: prva ponovitev Winds of Change (A5, 5.10, 900 m/19 R, šest dni); Po oceni strokovnjakov (ekipe reševalcev iz El Capa) gre za najbolj nevarno in eno najtežjih smeri v tej sloviti steni. Peta smer A5, ki so jo naši preplezali v El Capu: Dobelak – Robnik Lost in Amerika, Rotovnik – Vezovnik Zenyata Mondata, Karo – Prezelj Wyoming Sheep Ranch, Jeglič – Praprotnik pa Jolly Roger.
– – – –
ZDA, Jeglič-Praprotnik ’95
Cilji: Ponoviti Morje sanj v El Capu na alpski način
Janez Jeglič – Johan, AO Domžale in Miha Praprotnik, AO Ljubljana Matica.
17.10. nabašeta transportni vreči in popoldan odideta pod steno; Rupp gre z nama, da nama bo pokazal vstop v smer. Nočila sta tik ob steni. Občasno se sliši odbijanje praznih steklenic za vodo. Po celi steni so razmetane luči posameznih navez.
18.10. Prvi dan: vstaneva, ko je še noč. Pijeva toplo kavo in zraven prigrizujeva hrustljave muslije. Nato se pripraviva na začetek vzpona, še vedno je tema. Prezgodaj sva vstala. Sediva s hrbti naslonjena na steno in čakava svetlobo.
Ob 6.10 sta začela plezati. Računala sta, da bi prvi dan preplezala štiri raztežaje in res sta jih. Zabijanje in prepenjanje po neskončni verigi copper headov, vmes pa nekajkrat visenje v krempeljcu, kakšen gnil klin, včasih tudi kakšen dober, več ali manj pa nama je jasno, da bi prvi v navezi ob napaki poletel od dvajset do petdeset metrov …
Zvečer sta nad majhno polico razpela dvojno visečo posteljo, povečerjala in okoli desetih že spala.
19.10. ju je budilka prebudila, ko je bila še tema. še vedno v spalnih vrečah si na stormyjevem kuhalniku skuhava jutranjo kavo. Nato pospraviva vso bivak opremo in prvi začne plezati. Drugi skrbi za podajanje obeh vrvi, ga slika … Dosti klepetava. To deluje zelo sproščujoče … Tudi danes je peklensko vroče. Vse kar puhti od vročine. Midva pa varčno močiva presušena usta z malimi požirki dragocene tekočine.
20.10. Danes ni navaden dan. Danes je Hook or Book day … Visim vpet v svedrovce štanta in tulim. Od zadnjega riveta pa do konca raztežaja sem moral približno petindvajsetkrat zaporedoma stopiti v krempeljc. Vmes ni bilo nič drugega kot štirje stari copperheadi, zabiti sedem metrov pred štantom. Po mojem sem dobil v treh urah svojo letno dozo adrenalina.
21.10. Četrti dan: preplezava še nekaj A4 raztežajev, Johan vodi še enega A5 z imenom Don’t scate mate. To je raztežaj z zelo dolgim “run outom”. Noč prespiva nekje na sredi črnega fleka v obliki Severne Amerike.
22.10. Peti dan: previsno je kot v Ospu. Sedaj pa res ne moreva več dol, tudi če bi hotela. No, predvsem se ukvarjava s plezanjem navzgor. Krš. Nama se zdi čisto v redu skala. Le včasih naju plezanje pripelje čez kakšno sumljivo lusko. Uživava v izpostavljenem plezanju ne glede na oceno raztežajev. Postalo je hladneje. Pihati je začel močan veter.
23.10. šesti dan: se vedno uživava v težkem krempljanju po gladkih ploščah … Včasih snameva sončna očala, da zagledava nadaljevanje majhnih razčlemb za krempeljce. Mrmrava najino mantro “just for fun” in se s hitrostjo štirih raztežajev na dan bližava robu Morja sanj.
24.10. Zjutraj si privoščiva razkošje. Na viseči postelji počakava na sončni vzhod in nato zajtrkujeva v spalnih vrečah obsijana s prvimi sončnimi žarki … V nekaj urah podelava še zadnje tri raztežaje … Okoli enih popoldan objemam kriv borovec ali sekvojo na vrhu smeri … Veseliva se, da so se nama uresničile sanje.
Na koncu odprave sta nekaj dni preživela še v plezališču Owens River George, kjer sta na pogled plezala športne smeri do 5.12b (7b/7b+).
Rezultati: Janez Jeglič in Miha Praprotnik sta 18. – 24.10. opravila 15. ponovitev smeri Sea of Dreams (A5, 5.9, … m/26 R, … h45) v El Capitanu, brez poprejšnje priprave, na alpski način. Najzahtevnejši vzpon – ob prvenstvenem v Paine – na tujem za 1995. Šesta slovenska ponovitev smeri v El Capitanu z oceno A5, druga v letu 1995. Po mnenju Janeza Jegliča so slovenski alpinisti preplezali že vse najboljše smeri v tej steni. Povedal je tudi, da Evropejci, in z njimi Slovenci, v tehničnem plezanju ne zaostajamo več za Američani.
