Slovenski alpinizem 1995
Hiunčuli, trojka ’95
Cilj: JV stena Singučulija (6501 m), v primeru dobrih razmer pa sta se Jeras in Polenik želela poskusiti še s SV steni Hiunčulija (6441 m).
Vodja Tadej Golob, AO Železničar, Tomaž Jeras – Jirži, AO Ljubljana-matica, in Dušan Polenik, AO Rašica; sk. 3. Sirdar Pasang Tamang.
Doslej sta bili na to goro usmerjeni že dve naši akciji, obe v letu 1994. Spomladi so v SV steni poskusili Golob, Mlinarič in Počkar, jeseni pa sta Golob in Petrič šele pod steno preorientirala na sosednji Singučuli .
13.09. so odšli na pot in po štirih dneh so bili,
17.09. v Katmanduju; istočasno z odpravo, ki je imela skoraj identične cilje.
23.09. so bili pri zadnji skupini lodžev v osrčju Svetišča, ki naj bi bilo njih izhodišče za Singučuli … šele
25.09. je prišel kuhar in povedal, da so v v baznem taboru pod Singučulijem, za nosače dva dni stran… Kaj jim je preostalo drugega, šli so za njim, plačali štirim nosačem, ki so hoteli to dvodnevno turo ponoviti trojno ceno, si še sami naložili tovore … Pod Singučulijem smo še zadnjič srečali Bojana in Žigo, popili juho miru, si sposodili še eno vrv in se odločili za Hiunčuli.
… so se kljub slabemu vremenu za aklimatizacijo odpravili po ledeniku, na katerem pa so z velikimi napori – pravi labirint, globoke razpore, mehak sneg – ob … dosegli majhen plato (5300 m), kjer so postavili šotor, v katerem so nameravali prespati in se naslednji dan povzpeti do višine 6000 m. Toda začelo je snežiti in na hitro so ga pospravili in zbežali z ledenika. Sprijaznili so se s tem, da bodo morali z vrha nazaj po steni.
30.09. sta se Jeras in Golob povzpela na Tarpučuli (5500 m), Polenik je ostal s hudim vnetjem zoba v šotoru.
Ko sva zapustila bazni tabor, mu je oteklina pokrila polovico obraza, ko pa sva ga dan kasneje, ko sva se vračala s hriba, srečala na pobočjih Tarpučulija, je bil že precej boljši. V šotorčku sto metrov pod vrhom te gore je ostal dva dni, s Tomažem pa sva medtem poskusila preplezati spodnje, najtežje raztežaje Hiunčulijeve stene…
Fiksne vrvi nam je uspelo napeti čez dva dni, ko se je čez spodnje tri raztežaje skale uspelo prebiti Dušanu in Tomažu. Sam sem takrat pospravljal opremo s Tarpučulija in molil, da bi jima uspelo.
11.10. ob treh popoldan so se po pritrjenih vrveh povzpeli čez začetni skalni del in do večera preplezali še kombinirani raztežaj. Razmere v nadaljevanju vzpona so bile odlične, led mehek in elastičen, tako da so plezali kar nenavezani in tudi 50-metrski 85-stopinjski slap v osrednjem delu ozebnika je ponudil užitkarsko plezarijo. Ob desetih smo bili na vrhu ozebnika, na polovici stene. Megla se je razkadila in stali smo pod serakom, za katerega smo menili, da ga bomo obšli po levi strani. Sneg je postal prhek, vidiralo se je do kolen, ponekod do bokov v naklonini med 60 in 70 stopinjami. Začelo se je preklinjanje, iskanje prehodov med skalami v najbolj strmem zgornjem delu stene, kjer je bil sneg najbolj splazen in predelan, in pomislil sem “zakaj, jebemti, zakaj v Himalaji nikoli ni tako, kot bi si človek želel. Zakaj sneg ni trd…” Iz nahrbtnikov smo spet potegnili vrvi, se nekako zmotali med skalami in migali s prsti na rokah in nogah, ker je postalo svinjsko mrzlo, ko se je dvignila megla.
12.10. ob dveh zjutraj, ko so bili še 200 m pod robom stene, se je vse ustavilo. Poskusili so v desno. Potem je Dušan trmasto odvlekel proti levi, priplezal še sto metrov višje in nato v tveganem prečenju v puhastem snegu proti levi dosegel rob stene. Približno pol ure je porabil za razbijanje opasti, ki je visela čez steno in zaradi katere nismo mogli na odrešilni raz, midva s Tomažem pa sva medtem poskušala obstati na njegovih stopinjah in ohraniti prste pri življenju. Ob petih zjutraj smo v luknji, ki smo jo skopali v sneg, prebili eno uro … Ob osmih zjutraj smo se pazljivo splazili na oster in koničast predvrh 6005 metrov visoko in končali našo smer. Z Dušanom sva poskusila doseči še glavni vrh, vendar je sonce sneg tako razmehčalo, da sva to misel po uri in pol najprej spuščanja v globel za predvrhom, potem pa spet vzpenjanja opustila.
V steno smo se vrnili ob enih popoldne, njeno dno pa smo po plezanju navzdol in po sedmih spustih z vrvjo dosegli ob šestih zvečer. V bazni tabor smo prišli ravno pravi čas za večerjo.
Rezultati: Pristopi na Tarpučuli (5540 m) in prvenstvena smer prek vzhodne stene na predvrh (6005 m) Hiunčulija; Terra nostra: ED, VI+ A2, 85/60-70,1225 m.
