Slovenski alpinizem 1995
Čo Oju, zagrebška – HRV ’95
Hrvatski planinarski savez: Prva hrvatska himalajska ekspedicija “Cho Oyu ’95″, 1st Croatian Himalayan Mountaineering Expedition Cho Oyu ’95, ob 120. obletnici hrvaškega planinstva, organizator Hrvatski planinarski savez.
Cilji: Vzpon po Normalni smeri (SZ stena) iz Tibeta na Čo Oju (8201 m) ter smučanje z njega in tudi letenje s padalom.
Vodja Darko Berljak (45), Mario Bago (42), novinar Večernjeg lista Josip Bistrovič, Josip Bistrovič – Bistri, zdravnik Željko Brkič – doktor Baltazar (28), Krešimir Doždor (24), Krešimir Kučinič (37), Boško Mroen (43), Danko Petrin (32), Branko Puzak – Campi (39), Mario Rodeš – Marek (32), Branko Šeparovič -Šepavi (48), Vinko Tomaš – Krokar (40), Jasminka Vicenski (24), člani hrvaške odprave, ter Stojan Burnik – Burč (44) in Darko Urbančič -Urbo (45) iz Slovenije, Franz Seiler in Jožef Stiller – Sepp iz Nemčije, sk. 18. V sklopu odprave je bila uradno tudi (od)ločena francoska četvorica, ki jo je vodil Claude Jager. Z odpravo sta potovala in deloma tudi delovala še zakonca Štremfelj. V pomoč so jim bili trije Nepalci: višinski nosač Danawang Dorje Sherpa, kuhar Ang Rinji in pomočnik kuharja Bipini, ki pa so ga “prekvalificirali” v nosača za spodnji del gore, za njegovo vlogo pa najeli tibetanskega gonjača jakov Pasanga, zvezni oficir Renqing Pingcu, zadnji državljani Kitajske.
09.08. so vodja, zdravnik, Doždor, Kučinič, Puzak, Rodeš in Vicenskijeva kot prvi odleteli v Katmandu.
25.08. so iz Zagreba poleteli še preostali in
27.08. so pristali v Katmanduju.
29.08. – 03.09. je bil na sporedu treking v Langtang in šele
04.09. se je v Katmanduju zbrala res celotna odprava – v Boodhnathu, v samostanu Urkenu, kjer je Nowang Lama, reinkarnacija Chokalimba Lame blagoslovil v zaščito pred Turkizno bohinjo in drugih himalajskih demonov.
05.09. so se odpeljali iz Katmanduja v Tatopani, do meje s Kitajsko. Ker je bila cesta na dveh mestih podrta, so morali pretovarjati, si pomagati z nosači.
06.09. so po obmejnih formalnostih popoldan nadaljevali: Tatopani – Zangmo – Nyalam.
07.09. so nadaljevali do Tigrija (4300 m),
09. – 10.09. pa opravili 50 km dolg pohod po moreni lednika Gyabrang do baznega tabora (5500 m).
12.10. so začeli z nošnjo do improviziranega skladišča na višini 5700 m, nekateri so nesli celo do mesta predvidenega za T1 (6200 m).
Potem je prva ekipa (Bago, Puzak, Rodeš in Šeparovič) že prespala v T1 in se povzpela do prvega težjega mesta, navpičnega seraka na 6600 m, kjer so pritrdili vrvi.
Druga ekipa (Petrin ter oba Nemca in Slovenca) je postavila T2 (6800 m). Vreme se je pokvarilo.
20.09. je druga ekipa spet odšla v T2, z namenom, da v njem prespijo in prouče pot naprej, prek velike snežne vesine na sredi Čo Oja.
22.09. so – potem, ko je ponoči velik plaz malo počistil snežene nanose – se v šestih urah napornega vzpenjanja povzpeli 550 m višje. Na višini 7350 m so pustili opremo za T3 in se, kot po toboganu podričali (v vsega 20 minutah) v T2, potem pa še isti dan sestopili v bazo.
Prva skupina je tega dne dosegla T1 in v njem prespala.
23.09. so odšli v T2 in
24.09. postavili T3. V njem so potem tudi prespali, že z načrtom, da naslednji dan odidejo na vrh. Vso noč je padal sneg. Vidljivost je bila le nekaj sto metrov in prek Nangpa La, sedla na meji z Nepalom, so se valile neskončne serije monsunskih oblakov.
25.09. petnajsti dan od prihoda v bazo. Gore iz baze niso videli, tudi radijskih vesti z nje ni bilo… Da ne bi izpustili nobenih možnosti, je odšla na goro še druga skupina. In to kar v T2 (1150 m višinske razlike). Potem so na višini 8000 m uzrli pet pikic: Bago, Puzak, Rodeš in Šeparovič ter šerpo Dorje. Vreme se je povsem izboljšalo. “Odjednom, razdaljina izmedu poslednje dvojice i ostalih počela se povečavah i vidim da ta dvojica silaze … Dvije točkice dostižu sigurnost logora 3, a gornja trojica nestaju u Nebu vršnog grebena. Zastor pada. Božica se ponovno zavlači u intimu olujnih oblaka i više ne vidim ništa.” Iz T2 sta se javila Bago in Rodeš. Prvemu so ozebli prsti na nogah, drugi je imel težave s pluči in vračala sta se v bazo.
“Pada mrak i dalje čakam nove vijesti. Dankova skupina javlja se iz logora 2. Sve je u redu in dat če mi nekoga na stanicu. Čujem glas Šepavog koji izprekidano in kašljuči priča ono što sam oduvijek želio čuti u Himalaji. U pola jedan su on, Čampi i Dorje bili na vrhu … Skijao se sa samog vrha do logora 2. Zaobišao je sva učvrščena užeta, kojih je oko 500 metara izmedu dvojke in vrha – to je čist skijaški silaz bez “abseila”. Sa skijama je bio brže dolje od Campija koji je ostao na logoru 3, dobro se osječa in sutra če nastaviti u dolinu. Zovemo preko satelitskog telefona suprugu Šepavoga na poslu u Zagrebu i prespjamo vezu na logor 2. Do prije koju godinu znanstvena fantastika, a sad nam to izgleda podpuno normalno – razgovarati s najbližima s višine od 7000 metara nekoliko sati nakon osvajanja vrha.”
27.09. so bili na vrhu Burnik, Petrin in oba Bavarca Franz in Sepp. Urbančič se je v skrbi, da ne bi ozebel, obrnil 300 m nižje.
“Danko zaradi slabega vremena sploh ni ponesel padala iz T2 i kamen mi pada sa srca. Tko zna kako bi završio taj skok, tek je nekoliko ljudi na svjetu poletjelo s takve višine.”
28.09. sta bila – potem, ko sta odnehala s poskusi prvenstvenega vzpona – v hudem neurju na vrhu še Štremfljeva.
“Primam čestitke i vidim pomalo zavidne poglede voda ostalih ekspedicija koje su došle na Cho Oyu. Ekspedicije su im skuplje, imaju bolju opremu, Sherpa imaju nerijetko više nego vlastitih članova, koriste se umjetnim kisikom iz boca za uspone, a osim nas i Japanaca nitko se od njihovih još nije popeo na vrh.”
… je Petrin poletel (pozno, šele .. – ker je čakal na izboljšanje vremena – bolj kot ne v oblake….) s K 6400, levo od Čo Oja, in pristal na sedlu Lalung Leh (5400 m).
03.10. odhod iz baze
13.10. sta se v domovino vrnila Burnik in Urbančič
18.10. so preostali odpotovali v Bangkok
26.10. povratek ostalih.
– – –
Čo Oju, Štremfelj ’95
KA in KOTG, samostojna naveza priključena hrvaški odpravi.
Cilji: Prvenstven vzpon prek severne ali severozahodne stene Čo Oja (8201 m) na alpski način in ogled možnosti vzpona na Gjačung Kang s severa, dostop do gore.
Vodja Andrej Štremfelj in žena Marija Štremfelj, oba člana AO Kranj.
25.08. sta odletela z zagrebško odpravo. Med trekingom v Lantang sta se za aklimatizacijo povzpela do višine 5000 m.
10.09. sta z ostalimi prišla v bazni tabor pod Čo Ojem in
14.09. odšla pod (6250 m) sedlo Palung.
15.09. sta se povzpela na Palung Peak (7012 m) in se vrnila nazaj v bazo.
16. – 19.09. sta bila v bazi, ker je bilo slabo vreme.
20.09. sta se povzpela na Palung La (6300 m) in prek ledenika Palung dosegla tabor (6000 m) pod Singuang Peakom.
21.09. sta poskusila vzpon na Siguang Peak (7350 m), vendar sta morala na 150 m pod vrhom obrniti. Tabor sta si postavila v višini 6600 m.
22.09. sta se prek Palung La vrnila v bazni tabor.
25.09. sta ponovno odšla v tabor pod Palung La (6250 m) in
26.09. poskusila vzpon po severozahodnem grebenu Čo Oja. Prišla sta do višine 6400 m, potem pa odnehala zaradi nevarnosti kložastih plazov in se vrnila nazaj v bazo. Čas predviden za delovanje odprave na območju Čo Oja se je iztekal. Vreme se še vedno ni popravilo; tudi tega dne je na gori močno snežilo. Zato sva se odločila za hiter vzpon po normalni smeri.
27.09. sta se povzpela v T2.
28.09. sta v štirih urah opravila pohod iz T2 v T3, iz katerega sta potem v šestih urah dosegla vrh (8201 m). Potem pa še poltretjo uro za sestop v T2.
T2 zapustila ob 4.00 uri. Zelo mrzlo. Pod T3 pričelo snežiti. V T3 prišla ob 8.00 uri. Možno sneži. Masirava premrzle noge. Ob 9.00 uri se megle za kratek čas raztegnejo. Odločiva se za nadaljevanje vzpona. Vso pot do vrha sta naju spremljala megla in sneg. Do vrha sva gazila globok sneg sama, saj sta šla z nama le dva Italijana, ki sta ves čas hodila za nama in sta dosegla vrh kake pol ure kasneje kot midva. Na vrhu se je za nekaj trenutkov pokazal Everest, potem zopet megla in sneg.
29.09. sta sestopila v bazo. Bil je močan veter, vreme se je začelo izboljševati.
V naslednjih dneh se je vreme prvič na odpravi stabiliziralo. Za še en poskus v SZ steni je bilo premalo časa, saj sva se morala odpočiti.
03.10. so odšli v Tingri in
05.10. prispeli v Katmandu.
18.10. sta se vrnila v domovino.
Iz poročila vodje: Glavni cilj ni bil dosežen. Po ogledih med aklimatizacijo se nama je zdela S stena pretežka. V Kathmanduju sva izvedela, da je bila SZ stena že preplezana vendar nama ni nihče vedel povedati točno kje. Zato sva se odločila za SZ greben. Poskus se je končal na višini 6400 m. Odnehala sva zaradi nevarnosti kložastih plazov, potem ko sva s prvima dvema že drsela, tretjemu pa sva srečno ušla. Zaradi bližnjega konca odprave in še vedno slabega vremena sva se preusmerila na normalno smer in v dveh dneh desegla vrh Cho Oya. V času aklimatizacije sva se skušala povzpeti na Siguang Peak (7350 m po Schneiderjevem zemljevidu). Zaradi bližajoče se noči sva odnehala 150 m pod vrhom. Od tu sva imela lep pogled na celotno SZ steno Gyachung Kanga.
… V danih vremenskih okoliščinah in časovni omejitvi okvira odprave kateri sva se priključila, sva storila vse, kar je bilo v najini moči. Vztrajanje pri SZ grebenu ob prvem poskusu bi bilo samomorilsko nevarno, ker so naju zares nevarna pobočja šele čakala, čakanje na izboljšanje vremena in potem še razmer pa bi bilo predolgo, saj se je odprava prej zaključila. Izvidnico pod Gyachung Kang bi se dalo opraviti precej bolje, vendar bi potrebovala dodatnih pet do sedem dni časa. Vzpon na Cho Oyu po normalni smeri zame ne pomeni nič posebnega, čeprav je potekal v zelo slabem vremenu in razmerah. Za Marijo pa je to nedvomno lep uspeh, saj Slovenke ne prihajajo na osemtisočake vsak dan, še posebej če upoštevamo dejstvo, da sva na vrh prišla v zelo kratkem času.
