Romantični film iz časa, ko sta bila Srečo Rehberger in Nuša Romih najmočnejši plezalni par pri nas — LIFETREK adventure travel agency
V poznih osemdesetih letih, ko je športno plezanje šele dobivalo svojo identiteto, je slovenska televizija (Matjaž Fistravec) posnela film, ki je danes skoraj kulten dokument nekega časa: Senca opoldne.
Romantično nastavljen, mladosten, skoraj igrivo naiven — a hkrati presenetljivo iskren portret dveh vrhunskih plezalcev, ki sta se na poročno potovanje odpravila ne v hotel, temveč v stene Smith Rocka in Eldorado Canyona.
V glavnih vlogah nastopata Srečo Rehberger in Nuša Romih, takrat najmočnejši slovenski plezalni par, ki je v ZDA dosegel rezultate, kakršnih pri nas dotlej ni bilo.
Film je romantičen, ker je bil tak čas — in ker je bila takšna zgodba. Srečo in Nuša sta bila par v življenju in v steni. On eden najboljših evropskih plezalcev svoje generacije, ona pionirka ženskega prostega plezanja pri nas.
In film to lepo ujame: plezanje kot partnerski odnos, partnerski odnos kot plezanje.
V kadrih, ki jih je danes mogoče gledati z nostalgijo, se prepletata nežnost in ambicija, mladost in resnost, igrivost in brutalna zahtevnost smeri, ki sta jih plezala.
Srečo Rehberger: leto, ko je postal svetovni razred
Arhivski zapis iz tistega časa pove vse: Rehberger je v ZDA preplezal štiri smeri desete stopnje, kar je bil za evropskega plezalca izjemen dosežek.
Najbolj odmevni vzponi:
Rainbow Wall (5.13a) – ena najtežjih testnih smeri Eldorada,
The Webb (5.13b) – previsna, dinamična, s ključem na koncu,
Darkness at Noon (5.13a) – 40 metrov neprekinjene zahtevnosti,
French Connection (5.13b) – tretja ponovitev po Triboutu, Wattsu in Karanu.
To je bilo obdobje, ko je Smith Rock veljal za svetišče športnega plezanja, ko je bila smer To Bolt or Not To Be (5.14a) najtežja na svetu, in ko so se evropski plezalci šele začeli meriti z ameriško sceno.
Rehberger je bil eden redkih, ki je to zmogel.
Nuša Romih: pionirka ženskega prostega plezanja
Film Senca opoldne je romantičen tudi zato, ker ne skriva dejstva, da je bila Nuša enakovredna sopotnica — ne le spremljevalka.
Njeni dosežki iz iste odprave:
Gumby (5.10a) – na pogled,
dve smeri 5.10+ v Eldoradu,
Licence to Bolt (5.11b / VIII–VIII UIAA) – najboljši dosežek jugoslovanskega ženskega prostega plezanja tistega časa.
Ko so jo vprašali, kaj bi bilo potrebno za še težje smeri, je odgovorila preprosto: »Resnejši trening in več plezanja.«
To je bil duh tiste generacije: brez drame, brez velikih besed, brez načrtovanja štiriletnega cikla olimpijskih iger, samo delo.
Film kot časovna kapsula
Senca opoldne je danes zanimiva iz več razlogov:
– ima zgodbo,
– prikazuje zgodnje obdobje športnega plezanja, ko so bile smeri 5.13 še redkost,
– ujame dvojino: ljubezensko in plezalno,
– pokaže Smith Rock, ko je bil še divji, neobljuden, brez množic,
– dokumentira prvo generacijo slovenskih športnih plezalcev, ki je stopila na svetovni zemljevid,
– ima tisti značilni, mehki, romantični ton RTV‑jevih filmov iz osemdesetih.
In predvsem: je film o tem, kako lepo je, ko uspešnemu plezalcu sledi uspešna plezalka — partnerka, ki razume steno, gibanje, strah, ambicijo.
Najlepši del zgodbe je pravzaprav preprost: Plezalca sta se na poročno potovanje odpravila v Ameriko — in namesto v hotel sta šla v stene. To je bila njuna romantika. Njuna dvojina. Njuna senca opoldne.
