Celjski tednik, 30. marec 1962
Žičnica na Okrešelj je pravzaprav nihalni lift z višinsko razliko 270 m in dolžino 780 m, projektiran brez vsakega stebra, tako kakor dosedanja tovorna žičnica, ki je obratovala zaradi obnove Frischaufovega doma v l. 1959/61.
O njej je bila javnost informirana na zadnjih občinskih zborih Celjske turistične zveze, na občnem zboru PD Celje 1960, 1961, v objavljenem perspektivnem planu, obravnavala se je na raznih turističnih konferencah, pisalo se je o njej v dnevnem časopisju in v Celjskem zborniku, pristanek zanjo sta poleg drugih činiteljev (OLO, CTZ, Planinske zveze Slovenije, Turistične zveze Slovenije občine Mozirje) dala tudi Zavod za varstvo spomenikov in prirodnih znamenitosti Ljubljana in Maribor.
Polemika o tehniki v gorah teče že 100 let. G. E. Lammer je bil tako proti tehniki, da je predlagal ljubiteljem prvobitne prirode — kriminal češ da naj z dinamitom uničujejo sproti vse, kar se v Alpah zgradi. Medtem se je v zadnjih desetih letih zgradilo v Alpah 1600 žičnic, kilometri gorskih železnic, liftov, vzpenjač, sedežnic, skratka teleferik vsake sorte, uvaja se stalni aerotaksi, letališča na ledenikih, podvajajo se stare gorske železnice, gradi se žičnica na najvišji vrh Kavkaza, na Dachstein s severne strani, na 3400 m visoki Piz Corvatsch, in tako dalje.
Tehnizacija gora je na pohodu. Na drugi strani se krepi zaščita gorske narave po načelu: Varujmo prirodo pred človekom, toda za človeka. Narava ni sama sebi namen, vsa je za človeka in to ne za posameznike, za vse ljudi. Posebno danes, ko urbanizacija raste, ko je narava vedno bolj biološka potreba mestnemu človeku, delavcu, nameščencu, intelektualcu. Zato površine gorskih narodnih parkov rastejo posebno v razvitih deželah.
Pri nas je do zdaj razglašen en sam — Triglavski, za Gornjo Savinjsko dolino odlok še ni pripravljen in tudi ni na vidiku. V narodnih parkih se ne prepovedujejo objekti, zgrajeni s človeškimi rokami, pač pa so predpisana načela, kakšni in kateri se smejo graditi in kdo o tem odloča (predvsem zavodi za varstvo narave v sodelovanju z drugimi, ki ki skrbe za gospodarski razvoj pokrajine). Na primer. Vse poljske Tatre so narodni park (TANAP) z zakopanskim centrom in z vsemi žičnicami vred. Res pa je , da je za Poljake v tem predelu vsak droben kažipot stvar posebne skrbi in ljubezni za duha pokrajine, ki se kaže v občutku za ljudsko arhitekturo. motiviko itd. Kdor tega ne razume ali ne ve, se mora pač o tem poučiti, če ne doma, pa na tujem.
Kako je s to stvarjo v Gornji Savinjski dolini? Od leta 1949 predlaga PD Celje, od leta 1952 pa CTZ, naj se uzakoni dosedanja praktična rešitev:
1. prvobitnost gorskega predela naj se zagotovi v območju Robanovega kota in to vse področje: Lucijan—Strelovec—Krofička— severovzhodni greben Ojstrice—Veliki vrh—Vodole—Belska pl.—Poljska pl. — s sklepom na vhodu v Robanov kot.
2. Logarsko dolino so začeli »eksploatirati« s tistim trenutkom, ko so potegnili vanjo cesto (storili so to leta 1921 žalski planinci z Roblekom na čelu.) Cesta je bila za leto 1901 (preboj pri Igli) in leta 1921 (prvi avtomobili v Logarski) močnejši tehnični poseg v dolino kot, recimo, skromen lift. Končno — tudi tehnični objekt je lahko lep, če je z občutkom za pokrajino grajen in skladno vanjo posajen.
3. Matkov kot, Olševa, Raduha, ostanejo, kakršni so, gozdne komunikacije, ki so potrjene, pa naj upoštevajo tudi turistične potrebe. Lift na Okrešelj je znamenje turistične izgradnje Gornje Savinjske doline. Gornja Savinjska dolina predstavlja eno od petih slovenskih alpskih dolin. V primeri s katerokoli je turistično najmanj razvita in je že 60 let izpostavljena trajni depopulaciji.
Namen turistične izgradnje je, da bi Gornja Savinjska dolina bolje živela in kot ena naših najlepših pokrajin dajala ne samo les, edini surovinski vir, ampak tudi tisto, kar lahko še da, gospodarske, kulturne in biološke vrednote turizma za rekreacijo delovnih ljudi. To je ves smisel ekonomike: kako in od česa naj neka pokrajina živi in kaj naj skupnosti s tem daje.
Nesmiselno je govoričenje: Pustite dolino, kakršna je, pa bodo tujci prišli.
Nesmiselno je govoriti: Ohranite dolino z Okrešljem samo za »prave planince«.
Planinska društva so v 100 letih privabila v gore milijone obiskovalcev. Koliko od teh je »pravih« in »nepravih«, je težko reči. Vemo samo to, da so nekoč hodili v hribe peš, potem z bicikli, danes že tudi pri nas z avtomobili, drugod že v orjaškem številu z žičnicami, gorskimi železnicami, avtomobili in aerotaksiji. Tisti, ki se imajo za prave planince, bodo imeli tudi v naših Alpah prostora dovolj in preveč, če bomo z alpskim svetom prav gospodarili. Tisti, ki imajo radi mir, pa že danes posebno ob sobotah in nedeljah čutijo, da morajo življenjski prostor prebrati, spremeniti. Gre za to: ali bomo skušali dohiteti razvite države tudi na področju »turistične industrije« ali se bomo skušali vsaj približati modernemu načinu eksploatacije prirodnih pogojev za turizem, ali pa se bomo odločili, da ostanemo tam. kjer snio, ne da se prizadevamo za napredek po pametnih načelih.
Posebej za Gornjo Savinjsko dolino in Logarsko pa se vendarle odločimo, ali jo bomo turistično razvijali ali ne. Činitelji, ki bo v naši socialistični družbi delajo na tem področju ves čas po osvoboditvi, so se že odločili za izgradnjo. Če nimajo prav, naredimo revizijo sklepa in se končno odločimo, za kaj smo, za kakšne metode, za kakšne etape, za kakšne individualne ukrepe. A na koncu še ceterum censeo za vse, za kar se bomo ali se bodo odločili: Brez večjih sredstev iz splošnih družbenih fondov ne bo šlo nič, razen če se odločimo za — nič, to je za konservativno stanje v Gornji Savinjski dolini, če jo konserviramo za tiste, ki ne poznajo ali pa napak razumejo predpise o naravnih parkih in zaščiti narave. Potem bo treba kmalu zapreti tudi današnjo cesto, saj kmalu ne bo sposobna za sodoben prevoz.
Tine Orel
