Tine Orel
REŠEVANJE IZPOD PLAZOV pozna tudi metodo s pomočjo magneta. O nečem podobnem smo že poročali. V l. 1962 so to metodo v lavinskem inštitutu na Weisfluhjocnu nad Davosom kritično pretresli. Sodelavec inštituta Melchior Schlid je prišel do tega, da ji ni preveč zaupati. Pri teh ugotovitvi je prav prišla statistika zadnjih 10 let (od 1951 do 1961). V Švici je v tej dobi plaz vzel 524 oseb, od tega se jih je 269 rešilo brez reševalcev, ker jih plaz ni popolnoma zakril. Navzoči tovariši in neposredna pomoč je našla 22 oseb, reševalne ekipe so jih 36 izkopale živih, 142 je bilo mrtvih, 11 pa jih je ostalo za vedno v plazu. Statistika seveda ni popolna, vendar kaže, da se je 64 % zasutih rešilo brez posredovanja reševalske službe, komaj 19 % jih je služba rešila živih, v 75 % pa je bila pomoč prepozna kljub lavinskim psom in gostim sondam. M. Schild ugotavlja, da pri nesreči v plazu najbolj pomaga takojšnje zasilno ukrepanje, čeprav ob nezadostnih in neprimernih sredstvih. Izkušnja kaže, da je vsako čakanje usodno, čeprav zgodovina pozna več primerov, da je človek prišel živ iz plazu po več urah in celo po več dnevih. To so izjeme, ne pravilo. Reševalcem stoji nasproti tu veliki nasprotnik — čas. 30—40 % zasutih turistov je po dosedanjih izkušnjah umrlo v šoku in seveda niso mogli biti rešeni. 50—60 % zasutih je sicer preživelo strahoto, da so bili v belem grobu, vendar so umrli nekaj ur potem, ko so jih izkopali. Le 10% zasutih je nesrečo preživelo. Važno je, kaj se ukrene v prvih dveh urah po splazitvi. Če preteče več časa, je kaj malo upanja na življenje.
Zato mora biti mreža reševalnih sredstev gosta. To velja tudi za magnetično metodo, a to pod pogojem, da turisti in hribovski prebivalci vselej računajo z možnostjo plazu in nikdar ne gredo v ogrožen svet brez čevljev z vdelanim magnetom. Le pomislimo, kako smo glede tega površni, lahkomiselni. Kolikokrat smo vzeli s seboj, na priliko, lavinsko vrvico? Lavinska služba se torej nikoli ne sme zanašati samo na eno metodo. Ali obstoji možnost, da bi se evropska obutvena industrija ali celo svetovna odločila za izdelavo takih kvedrovcev? Reševalna ekipa pa mora imeti čevlje brez magnetov. Iskalna aparatura stane danes 25 000 šv. frankov. Švica bi morala imeti 500 takih aparatur, da bi odtehtala mobilnost 130 lavinskih psov, kolikor jih danes ima. Kje pa so sredstva za izučitev ekip in njihova mobilizacija? Preden bi taka ekipa šla na pot, bi preteklo 1—1 1⁄2 ure, uporaba letala tudi ni vedno možna. Nasprotnik pa s to metodo ni premagan. Da je tako, kažejo tudi podatki o tem, koliko časa je treba za sondiranje plazu z magnetno aparaturo: lavinski pes dela 25 krat hitreje (v pol ure 100 X 100 m!), ekipa 20 mož s sondami pa dvakrat (8 x 100 m — to kaže, kako napak je, štartati na plaz z majhno grupo reševalcev!). Magnetna metoda je težko uporabljiva ponoči, motijo jo druga metalna telesa na plazu, ni uporabna v gibanju, uspešna bi bila morda v zelo majhnih plazovih, skratka v plazu še vedno veljajo klasične metode reševanja, a še te so uspešne le, če jih uporabimo — takoj. To pa je le redkokdaj mogoče.
KOMERCIALIZACIJA ZRAČNEGA PROSTORA NAD ALPAMI je vprašanje, iz dneva v dan bolj pereče. V Švici resno razmišljajo o tem, ker se boje, da bodo vsaj del gostov izgubili, če ne bodo znali zavarovati neba pred grmenjem heliskijev in aerotaksijev. Zanašajo se na čl. 17 zakona o zračni plovbi, ki letalom napoveduje pristajanje zunaj letališč. Zakon je seveda že zastaral, oblasti rade izdajajo dovolilnice mimo njega. Zato zaščitniki miru v gorah terjajo revizijo zakona. Prva je dobila dovoljenje za pristajanje kjerkoli letalska reševalska služba. Ta je pri treningu začela s prevažanjem turistov, da bi tako prišla do sredstev. Razumljivo, izučitev takega pilota stane lepe denarje. Ker je bil interes za tak aeroalpinizem vedno večji, je nastal alpski »Heliswiss«, ki ima danes samo v Graubündenu in Gstaadu 150 pristajališč za helikopter. Letališče Sion ima v programu pristajanje na 30 ledenikih. Družba »Alpar« jih ima še več. V začetku l. 1962 je švicarska liga za mir s sodelovanjem hotelirjev in prometnega ministrstva sklicala konferenco in predlagala, da revidira čl. 17 ter omeji ali sploh prepove pristajanje v gorah. Prepoved se seveda ne bo obnesla, kvečjemu omejitev, ustvarjanje nekakih zračnih alpskih rezervatov, likvidiranje večjega števila dosedaj izdanih dovolilnic. Samo reševalski piloti naj bi smeli še naprej pristajati kjerkoli v Alpah.
Davos je na primer pozimi l. 1961/1962 na svojem teritoriju prepovedal izletavanje in pristajanje »heliskija«.
NUPCU naj bi se imenoval himalajski 7484 m visoki vrh, na katerega so maja 1962 stopili Japonci pod vodstvom prof. Sasuke. Doslej je bil znan le Nupču, 7028 m v Sikkim — Himalaji. Ista ekspedicija je 31. maja osvojila tudi Čamlang, 7317 m, na katerem sta l. 1955 bili mednarodna ekspedicija in Mt. Chamlang Survey Ekspedition pod vodstvom N. D. Hardieja. Camlang je blizu Makaluja.
W. BONATTI še ni odnehal. 22. in 23. junija 1962 je z Zapellijem izvršil prvi vzpon čez severno steno Pilier d’Angle, nato pa po grebenu Peuterey stopil še na vrh Mt. Blanca. Na Col de Peuterey sta se kot prva traverzanta vpisala l. 1951 Amerikanca J. Harlin in G. Hemming. Francozi sami priznavajo, da je to naravnost čudno. Sicer pa so za začetek plezalne sezone v l. 1962 značilni vzponi preko
nizkih sten, vendar vse — onstran vertikale. Imena teh vrhov so za nas tako tuja, da jih ne navajamo. Višina teh vzponov znaša do 300 m, tehnična sredstva, ki se navajajo, pa so izredno obilna, ocene pa seveda vse VI+.
Bonatti je za obletnico tragedije v stebru Freney preplezal vzhodno steno Petites Jorases (3650 m) in sicer s Francozom Mazeaudom, ki je bil obenem z Bonattijem takrat ušel smrti (julija 1961). Mazeaud in Bonatti sta hotela z vzponom osvežiti spomin na štiri velike alpiniste, ki so v Freneyu našli smrt. Bili so to Antoine Vieille, Robert Guillaume, Andrea Oggioni in Pierre Kohlman. Bonattija in Mazeauda je v steni tudi to pot zalotil silovit vihar, da sta morala bivakirati.
855 TRITISOČAKOV je znotraj avstrijskih meja. Od tega jih je 35 visokih nad 3500 m, med temi Grossglockner 3798 m. Največ jih je v Otztalskih Alpah (256), nato v Stubaiskih (151), v skupini Venediger (102), Zillertalskih (84), v skupini Glockner (68).
INDIJSKA EKSPEDICIJA NA EVEREST, l. 1962 pod vodstvom majorja J. D. Diasa ni imela sreče. Obrniti je morala 150 m pod vrhom, nekateri poročajo celo 70 m, zavrnil jo je monsum. Indijci so šli po švicarski smeri, z Južnega sedla na jugozahodni greben.
ANGLEŠKA ŽENSKA EKSPEDICIJA pod vodstvom Dorothy Gravine je maja 1962 dosegla v nepalski Kanjirobi vrh 6705 brez imena. Ekspedicija je delala v dveh grupah, obe sta prišli na vrh.
AVSTRIJSKO-NEMŠKA EKSPEDICIJA NA GRENLANDIJO je spomladi 1962 združila OAV in DAV. Imena udeležencev niso znana, en sam je bil doslej na Grenlandiji s Gselmannom. Ekspedicija je startala iz Salzburga, na Grenlandiji pa so vzeli na muho jugovzhod, počenši iz pristanišča Nanortalik. Sodelovanje DAV in OAV je gotovo zanimivo.
SABURO MATSUKAKA je predsednik CAJ (Club Alpin Japonais). Star je 62 let in v mednarodnem svetu znan kot sodelavec raznih mednarodnih kulturnih in novinarskih agencij pa tudi kot alpinist. Njegova je zasluga, da so povojne japonske ekspedicije tako številne, premagana Japonska je na tem področju že zelo zgodaj začela iskati svojo afirmacijo, l. 1956 so si zapisali v svojo zgodovino celo Manaslu, 8125 m. Matsukaka se vsako leto vsaj šestkrat povzpne na Fuji (3778 m), s princeso Cičibu pa je bil celo na Matterhornu.
CHACRARAJU v Cordilleri Blanci v Peruju je bil v l. 1962 spet cilj znanih francoskih alpinistov, med katerimi so bili G. Magnone, Puiseux, Sandoz, Terray in fotograf Languepin. Verjetno je bil filmski izplen poglavitni, cilj. L 1956 je namreč L. Terray v istem pogorju dosegel zahodni vrh. Natančneje bomo še poročali.
ALPSKI VRT SCHYNIGE PLATTE je bil l. 1961 za obiskovalce odprt 84 dni in ga je obiskalo 27 104 ljudi. V tem letu so obnovili več potov, zidkov in pragov. V zadnjih treh letih so izdali 50 000 šv. fr., število članov društva, ki skrbi za vrt, je poskočilo od 747 na 792. V l. 1961 so na vstopnini kasirali 43.000 fr. Vrt obstoji že 35 let in je seveda njegov obstoj odvisen od mecenov. Za planinsko kulturo pa mnogo pomeni.
NOVI VZPONI v Eigerjevi severni steni so dosegli številko 30, kar pomeni, da se bo poslej štela kot »popolnoma odkrito.« S tem ni rečeno, da bo zdaj vsakomur odprta, vendar bo zaradi »množičnosti« izgubila nekaj na privlačnosti. Tako vsaj govore komentarji. L. 1962 je od 23. julija do 23. avgusta Eiger preplezalo sedem navez, 24. do 26. vzpon so opravili Avstrijci, 27. je pripadel Italijanom (Acquistapace, Franco Solina, Armando Aste, Andrea Mellano, Romano Perego in Airoldi), v 28. so bili na vrsti Švicarji, v 29. spet Avstrijci, 30. vzpon pa si je zapisala mešana nemško-ameriška naveza (Kirch—Harlin). Guido Tonella poroča, da je v Eigerjevi steni mnogo alpinističnih rekvizitov in to novih in najnovejših modelov. Plezalci jih puščajo tam, če se morajo hitro umakniti. Med zadnjimi žrtvami Eigerja je Dieter Marchart, 22 let stari Avstrijec. Čeprav mlad je imel svetovno ime. L. 1959 je sam preplezal severno steno Matterhorna. Tudi v Eiger se je podal sam.
ŠPANSKA EKSPEDICIJA v peruanske Ande je bila zelo uspešna, kakor poroča njen vodja Felix Mendez. V Cordilleri Vilcanoti je osvojila 37 vrhov, v Cordilleri Blanci pa tri. Bila je to prva odprava, ki jo je organizirala Federación Española de Montañismo. Kakor smo že poročali, Španci še bolj kot Italijani pri poimenovanju vrhov posegajo po imenih iz svoje domovine in se kaj malo brigajo, ali obstoji domače andsko ime ali ne. Pri sestopanju s Huascarana se je smrtno ponesrečil Pedro Acuna. Večina vrhov je pettisočakov, le Huscaran ima visoko mesto v šesttisočakih (6768 m).
ITALIJANSKO EKSPEDICIJO na Grenlandijo je l. 1962 spet organiziral Guido Monzino, milanski industrijalec. Spremljali so ga znani vodniki Jean Bich, Pierino Pession in Camillo Pellissier iz Valtournancha ter dr. Piero Nava iz Bergama. Takoj po odletu iz Milana so že zarisali prvo direttisimo na daljnjem severu v južni steni Hudičevega palca. Gre za 300 m navpičnega zidu na 74° severne poloble.
PLEZALSKA SEZONA 1962 je bila izjemno naklonjena ponovitvam velikih smeri. Vse od l. 1952 tako ugodnega vremena ni bilo. Samo Point Walker v Grandes Jorasses je bil desetkrat ponovljen (toliko večja škoda za našo slovensko navezo Škarja—Šimenc, ki je obrnila, potem ko je premagala spod-njih 300 m). Strogi ambient severnih sten se je spremenil in težave so bile seveda manjše, led ni bil tako sovražen, kopna mesta pa so se ježila v klinih. Zato je neka francoska naveza v Bonattijevem stebru rabila komaj tri kline. Nekateri vodniki so poleti 1962 opravili po 60 večjih vzponov. Jean Therond iz Nizze je neko pariško klientinjo zaporedoma povedel skozi vzhodno steno Grand Capucina, zahodno steno Drujev in severno steno Point Walkerja. Pet švicarskih navez je zmoglo severno steno Grandes Jorasses brez bivaka. Seiment in Ebneter iz Ženeve sta v istem tednu »naredila« Walkerja in Bonattijev steber. Angleška naveza na čelu z znanim Don Williamsom je v enem dnevu zmogla Pointe Walker, bivakirala na vrhu, naslednji dan pa prečila Grandes Jorasses, grebene Rochefort, mimogrede stopila na Dent du Géant in zvečer bila že v Torinu. Neka švicarska naveza s Habersaatom na čelu je v treh dneh zmogla Pointe Walker in severno steno Eigerja. V Eigerju, Matterhornu in v vseh velikih vzponih so sploh zabeležili neverjetne rekorde, seveda s pripombo, da ne gre za rekord, ampak le za dokaz, kako so naveze v dobri kondiciji. 12. avg. 1962 sta Jean Oltrin iz Valtournancha in Réné Daguin kot prva preplezala zahodno steno Matterhorna. S koče Hornli sta pod severno steno preko grebena Zmutt sestopila na ledenik Tiefmatten in bivakirala v vznožju ozebnika Penhall. Za plezanje sta rabila 10 ur. Že l. 1879 je s Tiefmattena pristopil na Matterhorn vodnik Imseng v družbi Penhalla in Zurbuchena. Toda pristop je šel v glavnem po grebenu Zmutt in ga je šele l. 1929 sem ponovil Fritz Hermann. Direktno smer po zapadni steni sta hotela speljati dva Carrela, dalje Crétier in Pession. toda zavrnila jih je stalna požled, ker je stena slabo osončena.
DIRETTISSIMO V PAIN DE SUCRE so štirje italijanski plezalci posvetili spominu Andréja Oggionija. Ta vrh je najtežji v Civetti (2700 m), direttissimo pa so ocenili vseskozi s VI +. Mesec dni poprej so Oggioniju in trem francoskim plezalcem priredili komemoracijo v Courmayerju in na Col del’ Innominata (3200 m) Bonatti, ing. Gallieni in dr. Mazeaud, trije, ki so nesreči v Pilieru du Fresney ušli, so se o polnoči podali iz koče Gamba in obiskali mesta, kjer so štirje ponesrečeni leto poprej izdihnili.
Direttissimo ima od 26. avg. 1962 tudi severna stena Aiguille Verte. Zabeležila sta jo chamoniška vodnika André Contamine in Georges Payot, spremljala sta ju še znana alpinista Pierre Labrunie in Jacques Martin.
TRIGLAV je bil omenjen na 101. skupščini SAC in sicer v slavnostnem govoru dr. Alberta Picota. Slavnostna skupščina SAC se je vršila v Montreuxu na bregovih Ženevskega jezera v gradu Chillon in je bila uvodna slovesnost v jubilejno leto SAC, ustanovljenega l. 1862. Skupščino je odprl dr. Wyss
Dunant, dr. Picot pa je v svojem govoru slavil planinsko tovarištvo in izjavil, da ga je našel povsod v gorah vse do Triglava. Nato je podal predzgodovino planinstva vse od starega veka do ustanovitve SAC. Dr. Picot je slavil delo klubskih sekcij in pomen planinstva za švicarski turizem. Med drugim je 80-letni dr. Picot omenil epizodo iz Chanriona l. 1938 v dobi münchenske sramote. Švicarji so obnovili eno izmed koč in otvoritve so se udeležili tudi demokratični ljudje iz Italije ter si tu olajšali srce. L. 1943 je v isto kočo pred fašisti pribežal kasnejši predsednik italijanske republike Luigi Einaudi, ki je nato študiral pravo na švicarskih univerzah. — Vsekakor je ta antifašistična ost slavnostnega govora vredna omembe, posebno ker je bila v isti sapi močno poudarjena tudi patriotična vsebina klubovega dela.
LOUIS SEYLAZ je ena najvidnejših švicarskih planinskih osebnosti zadnjih desetletij. Jeseni 1. 1962 je praznoval 80-letnico. Izdal je več publikacij in vodičev, l. 1945 pa je prevzel romansko souredništvo glasila »Les Alpes« in objavil v njih 80 člankov v 11 letih. Od l. 1952 je častni član SAC.
128 NESREČ je bilo l. 1961 na teritoriju SAC. Reševalnih akcij se je udeležilo 465 mož. V 68 primerih je posredovala letalska reševalna služba. 83 ponesrečencev je umrlo (52%), 48 jih je reševalna služba rešila poškodovanih, 39 pa nepoškodovanih. Letalska služba računa 8,30 šv. fr. na minuto, kar znese lepe vsote.
USPEH NA DHAULAGIRIJU je naslov filmu, ki ga je posnela Eiselinova ekspedicija l. 1960. Snemal je Dyrenfurthov sin Norman, film je tonski, barvni, in prikazuje, kako je ekspedicija »priletela«, dalje nepalsko deželo, uporabo letala v velikih višinah in napore ekspedicije. V Trentu je bil film nagrajen.
DANSK BJERGKLUB obstaja kot danska sekcija OAV. Njegovo delo ni ravno bogato, vsako leto pa poroča o ekspedicijah na Grenlandijo, ki jih je vedno več. OAV sam je eden od klubov, ki vsa leta po vojni sistematično organizira ekspedicije v vsa gorstva po svetu, posebno pa ga je zanimala tudi Grenlandija. Tudi za l. 1963 in 1964 je že razdelil lastna sredstva za ekspedicije. Dve od teh bosta šli na Grenlandijo, dve pa v Karakorum.
TRIUMF NA JANNU imenujejo Francozi svoj lanski uspeh v Himalaji. Lucien Devies, predsednik FFM (Fédération Française de la Montagne) je napisal uvodni članek v La Montagne et Alpinisme 1962/63, v katerem poudarja avantgardno vlogo francoskih alpinistov v himalaistiki. Po Annapurni in Makaluju so tudi v Himalaji začeli iskati težavnost zaradi težavnosti in tako je prišlo do uspeha v Tour Mustagh, ta pa je obrnil oči francoskih alpinistov k Jannuju l. 1957.
Prvi je bil na delu Guido Magnone, za njim l. 1959 Jean Franco, ki je prišel 300 m pod vrh. Teh 300 m je pomenilo problem, pred kakršnim doslej še ni stala nobena himalajska ekspedicija. Desetorica najboljših francoskih plezalcev, 30 izbranih šerp, »zadnji krik« najboljše opreme, in še to in ono je pomagalo, da so triumf doživeli v l. 1962. 26. aprila so Lionel Terray, Jean Ravier in Wangdhi prišli 150 m pod vrh, pa so zaradi defekta pri kisikovih aparatih odstopili. 27. aprila so od tu nadaljevali Paul Keller, Réné Desmaison, Robert Paragot in Gyalzen Mičung. Začeli so ob polšestih zjutraj, na vrh prišli ob polpetih popoldne, v tabor VI so se vrnili ob poldesetih zvečer ob svitu električnih svetilk. 28. aprila so dosegle vrh še ostale naveze in to v 4 urah, ker so si pomagale s klini in vrvmi prve trojice. Le Maurice Lenoir ni bil na vrhu, bil je bolan v baznem taborišču. Devies s ponosom kaže na to dejstvo, da je prišla na vrh vsa ekspedicija, francoska prednost že od Makaluja sem. Porabili so preko 3000 m fiksne vrvi. Tehnične težave so bile izredne, posebno med taborom III in Tête de la Dentelle. Po sijajnih slikah, ki so jih objavili, jim moramo pritrditi.
Devies hvali oba protagonista Terraya in Kellerja, dalje srečno izbiro ekipe, ki so jo sestavljali stari in mladi asi ter se med seboj odlično razumeli, izvrstni šerpe, občutek za kolektiv, ki je predvsem omogočil koordinirano delo in hitrost. Od l. 1950 je francoski alpinizem v 14 letih dajal himalaistiki nove impulze v materialu, v taktiki, ciljih, ki so si jih izbrali in dosegli. Devies trdi, da so pri »zavzemanju« Himalaje Francozi igrali zato bistveno vlogo. Pokazali so smisel za skupnost, čeprav iz dežele, ki je najbolj individualistična, v športu, ki je najbolj individualističen, redek zgled vztrajnosti in soglasja.
ZIMSKI VZPON preko severne stene Matterhorna štejejo za enega največjih alpinističnih dogodkov zadnjih let. V La Montagne ga je popisal Hilti v. Allmen, ki je z Etterjem ta vzpon izvršil. Tisto jutro je bilo pod steno —25° C, v steno so rinile tri naveze treh narodov, vse z električnimi svetilkami na čelih. Allmen in Etter sta imela s seboj dve nylonski vrvi po 40 m, 15 klinov in 15 vponk. 5 lednih klinov in 5 lednih specialčkov, dve kladivi s cepinom in dve plezalski kladivi. Poleg tega sta imela na ramenih še solidno opremo, rezervo in brašno, specialpe čevlje, vrečo za bivak, tranzistor. Z Avstrijcema Schlommerjem in Krempkejem ter z Nemci iz Vzhodne Nemčije Bittnerjem, Siegertom in Kauschejem sta se sporazumela za skupno akcijo, če bi bila potrebna. V spodnji tretjini stene so napredovali brez posebnih težav in so ob 8 uri bili že v višini 3800 m. Tu so prečkali proti desni kakih pet raztežajev. močno eksponirano. Nemci in Avstrijca sta zaostala, zato sta Švicarja sama priplezala do višine 3950 m. Od tu naprej sta imela težave z gladkim trdnim ledom. Ob petih popoldne sta stala pod vršno steno in začela misliti na bivak. Allmen je zrahljal vezi na derezah, ki so se mu kmalu nato izmuznile z nog in padle v globino. Bivakirala sta v višini 4100 m. Ob sedmih sta spustila dogovorjeno zeleno raketo in pri —25° C skušala zaspati. Tranzistor jima je napovedal slabo vremensko napoved, sneg in veter. 4. februarja ob 8 uri zjutraj sta z vzponom nadaljevala.
Allmen je dobro plezal tudi brez derez, a ne dolgo. Zdrsnilo mu je, ujel ga je Etter in klin. Ob poldveh popoldne sta že v vršni steni videla Nemce in v višini njunega bivaka. Prišla je nevihta, sneg, megla. Izgubila sta orientacijo in prišla na greben Zmutt. Obrnila sta na levo in brez posebnih težav dosegla ob polštirih popoldne vrh. Allmenu so pomrznili prsti. Ker ni imel derez, se je moral večkrat opreti na led in sneg. Hitro sta se spustila v greben Hörnli, kjer je Etter izgubil fotoaparat z vsemi barvnimi posnetki. Noč ju je zajela in prebila sta jo v luknji, ki sta jo izkopala v snegu. 5. februarja zjutraj sta rabila eno uro za 80 m višinske razlike do koče Solvay, ki sta jo dosegla ob poldesetih dopoldne. Ob polosmih zvečer so prišli tudi Nemci in oba Avstrijca. Vrh so dosegli 5. februarja popoldne. 6. februarja zvečer so vsi prišli v Zermatt, kjer so jih že čakale telegramske čestitke. Allmen pravi, da je bila tura fizično izredno naporna, tehnično pa je le malo mest, ki bi jih lahko ocenili s V. Oba plezalca sta gorska vodnika. V opisu ni nič literarnega, je le suhoparno zabeleženo plezalsko dejanje, a kljub temu na uvodnem mestu v francoski reviji, čeprav dejanja ni izvršil Francoz.
VAROVANJE V GORAH je po vojni doživelo hiter napredek in je postalo že skoraj znanost, ugotavljata Pierre Henry in Jacques Teissier du Cros, dva znana sodelavca francoske revije La montagne et alpinisme, oba člana njenega uredniškega odbora. Matematične teorije o varovanju sta posebno razvijala A. Wexler v ZDA in H. Bonardot v Franciji, omogočila z njimi realno tehniko varovanja ter pokazala na nekatere stvari, na katere posebno začetniki niso nikoli dovolj pazili. V ZDA in v Kanadi se te tehnike vestno uče, medtem ko je v Alpah manj znana. Ker so v našem listu že izšle pomembne razprave dr. ing. F. Avčina, dalje članek ing. Jurce in članek pokojnega Bojana Zajca, bodo za bralce morda zanimive nekatere trditve obeh francoskih avtorjev, ki slone na praktičnih primerih, dalje tiste o načinu navezovanja na vrv, o dinamičnem varovanju. Avtorja poznata Avčinove razprave o tem predmetu in mimo njih ne ugotavljata ničesar, z njegovim delom se naš alpinizem drži na sodobni ravni. Njegove teze o dinamičnem varovanju so z objavo v najreprezentativnejši alpinistični reviji dobile priznanje in popularnost. Francozi bodo vpeljali v svoje alpinistične tečaje pouk o tej varovalni tehniki in njenih matematično teoretičnih osnovah, pa tudi praktična ponazorila, kakršna so že v navadi v ZDA in Kanadi, o čemer smo v našem glasilu že pisali (posebno velja to za »skok v vrv«).
SCHIARA je dolomitski predel, ki se ne omenja često. Leži v jugovzhodnem predelu Dolomitov. Tu je l. 1953 preminul znani Uli Wyss na grebenu Mittelegi, potem ko je kot dvanajsti preplezal severno steno Eigerja. Znan alpinist iz tega konca je Piero Rossi. Nekateri štejejo Schiaro za manjvreden dolomitski predel. Pionir Vzhodnih Alp Gottfried Merzbacher Schiaro omenja, vendar ne s posebnim poudarkom, Antonio Berti pa Schiare ni vzel v svoj znameniti vodič Dolomiti Orientali (l. 1928). Šele l. 1958 je Piero Rossi izdal vodič Monti di Belluno. Izdala ga je bellunska sekcija CAI. Po izidu tega vodiča se je v Schiari dalj časa mudil Toni Hiebeler in o Schiari napisal zanimiv članek v lanski La Montagne. Iz njegovega članka, predvsem pa iz dovršenih posnetkov se človek pouči tudi in predvsem o alpinističnih zanimivosti Schiare, med njimi o 1000 m visoki steni Burela, o južni in vzhodni steni Schiai-e, visoki 800 in 700 m. o južni steni Pala Belluna (2356 m, VI); ta stena čaka na svojo direttissimo. V skupini Schiara so za plezalce še odprte možnosti, poseben čar pa je v tem, da večina alpinistov komaj ve za to ime. In če bi ga slišali bi’ez komentarja, bi morda mislili, da leži nekje onstran morja, v Alžiru ali Maroku.
NESTHORN, 3820 m, ima slovito severno steno, preko katere so se pred 30 leti (25. jul. 1933) prvi povzpeli Drexel, Schultz in Welzenbach. L. 1955 so smer ponovili Couzy, Barbezat in Puiseux. Govore tudi o poljski in holandski navezi v tej smeri, vendar ni dokumentirana. Stena je visoka 1000 m. Glavne težave so v spodnjem delu v ledu in v kopnem skalovju nekako sredi stene, vso smer pa ogroža padajoče kamenje. Vse naveze so rabile za steno 12 do 14 ur, tudi zadnja, ki se je v njej mudila. Bila sta to Italijana Bernasconi in Bignami 2. jul. 1961.
EKSPEDICIJA ROYAL AIR FORCE je tudi nastopila v Himalaji in to v Karakorumu, seveda ne s helikopterji. Angleški letalci so prišli na skromnejše vrhove, čeprav so imeli pred seboj visok cilj K6 (7985 m). Dosegli so tri vrhove od 6100 do 6550 m, naprej jim je pot zagradil monsum. Druga angleška ekspedicija — Derbyshire Himalayan Expedition je stopila na koti 5395 m in 6005 m v Karakorumu, medtem ko na Indrasan (6221 m) ni mogla. Pač pa se ji je posrečil drugi vzpon na White Sail (6446 m).
CHIMBORAZO (6310 m) ne spada med najtežje cilje v Andih, je pa ugleden cilj in ne brez nevarnosti. Zadnjo žrtev je zahteval od Japoncev. Masuaki Yamaguši, član tokijske univerze, je skušal dvakrat priti na vrh in to kljub nevihti. On in dva domačina sta v njej našla smrt 300 m pod vrhom. Kljub pomoči ameriške in ekvadorske aviacije jih ostali člani japonske ekspedicije niso mogli najti.
NILKANTHA je baje najlepša gora v Garhvalu. Lani so nanjo prišli Indijci. Nilkantha pomeni Sinja gora, ime je dobila zaradi sinjine, v kateri sije njena vedno s snegom pokrita vršna piramida.
NAŠE VIŠARJE so prišle v zgodovino modernega alpinizma v direttissimo v Torre Trieste v Civetti. V dokumentaciji je pri prvem v navezi Ignaciu Piussiju povedano, da je član CAI, Monte Lussari. O Piussijevih vzponih smo že poročali, poznajo ga tudi nekateri naši gorenjski plezalci osebno. Direttissimo v Torre Trieste je plezal z Redaellijem od 6. do 10. sept. 1959, višina stene je 750 m, od tega 450 m en sam nepretrgan previs, torej »artificiel« v prve vrste. V višini 250 m je situacija taka, da ni možna pomoč ne od zgoraj ne od spodaj, tudi uiti iz smeri ni možno. En bivak sta prebila na stremenih, tudi ostali trije niso bili udobni. Porabila sta 420 klinov, 90 svedrovcev, 45 lesenih zagozd, 50 vponk, imela sta seboj 17 stremen oziroma lestvic. O vzponu smo sicer že poročali, toda opis je izšel šele l. 1962. Še kasneje je bil dokumentiran njegov vzpon v severni steni naše Vevnice, Veunze (2339 m). Tudi tu gre za prvenstveni vzpon, za direktno smer preko 800 m visoke stene, za katero je rabil 14 ur. Ocenil jo je s V, VI. Sekcija, katere član je Piussi, se imenuje Sezione Monte Lussari di Tarvisio.
NF — INTERNACIONALA je vsekakor pomembna planinska organizacija. Septembra 1962 je imela kongres v Parizu, prišli so zastopniki iz 15 držav in so zastopali 30 000 članov »Prijateljev prirode« (Naturfreund). Organizacijo so ustanovili l. 1895 na Dunaju avstrijski socialisti, njeni cilji so predvsem zaščita prirode, vzbujanje ljubezni do nje, kulturna in telesna vzgoja članov s pravilno izrabo prostega časa, delo z mladino. Posebno poudarjajo pomen gibanja v prirodi v boju zoper moderno »hipokinematozo«, kakor imenujejo v Ameriki prezgodnjo ostarelost zaradi pomanjkanja gibanja. S svojimi cilji pa planinstvo omogoča, da se tudi starejši ljudje kljub boleznim moderne civilizacije lahko dovolj gibljejo in si s tem ohranjajo moč.
O TEŽAVNOSTNIH STOPNJAH je napisal 80 strani dolgo študijo Otto Steiner, častni predsednik OTK (Osterr. Touristen klub) in skušal sistematično obdelati problem, ki razburja alpiniste že 70 let. Njegovi predlogi ne pomenijo izboljšanja pri ocenjevanju težavnosti, gotovo pa niso nič boljši od tega, kar je danes v navadi na zapadu in tudi že pri nas.
NORME ZA VSTOP V CAAI, v akademski klub CAI, so sicer znane, vendar so zadnja leta o njih v Italiji mnogo razpravljali, češ da jih je treba prilagoditi času, posebno ker stoji CAI pred svojo stoletnico. Pri razpravah o normah se je izkazala enotnost alpinizma brez ozira na to, kje in v kakšnih okoliščinah se goji, enotnost kriterijev je torej nujna. Vstop v »Accademico« morata predlagati dva zanesljiva člana in predlog opravičiti s poročilom o vseh izvršenih vzponih kandidata, o njegovi organizacijski kulturni, raziskovalni, znanstveni in umetniški dejavnosti v gorah. Predlog se dostavi predsedniku sekcijske alpinistične skupine, slede tajne volitve. Ce je za sprejem dve tretjini grupnih članov, gre predlog na centralno tehnično komisijo CAI, ki ukrepa po čl. 4 statuta CAI. Ta oceni delo kandidata v dobi najmanj 5 let, ker je eden od kriterijev tudi zvestoba alpinizmu. Zato se za vstop terja tudi primerna starost, vsaj 25 let. Od kandidata se zahteva, da pozna enako dobro letno, zimsko in pomladansko alpinistiko, tehniko v ledu, snegu in kopni skali in to v granitu in apnencu, prosto in umetno plezanje. Poznati mora geografijo, geologijo, topografijo, zgodovino in bibliografijo, to znanje lahko odtehta kak primanjkljaj v vzponih ekstremne težavnosti. Kandidata mora odlikovati izjemna fizična in moralna moč, biti mora dober pisec ali predavatelj, iniciativen in dinamičen ljubitelj gora. Pri oceni tehnične zmogljivosti je treba upoštevati dokaz za kandidatovo izjemnost. Izkazati se mora tudi v vzponih III, IV, V, posebno pa v sestopih teh stopenj, ker ni redek pojav, da se junaki z onstran vertikale kaj slabo obnesejo pri sestopih srednjih težavnosti. Cilj sprejemanja v CAAI je predvsem ta, da se dvigne moralni nivo človeka.
GUGLIERMINA je ime tesno povezano z Monte Roso. Dva brata s tem imenom sta zdaj že pokojna, drugi Battista je umrl lani. Z bratom Giuseppom in s Schiavijem je opravil vrsto prvenstvenih vzponov, med drugim Punta Gugliermina, Aig. Blanche Peuterey (prvo prečenje vsega grebena) in Innominata po severnem grebenu. Izdal je knjigo »Vette« (Vrhovi), bil častni član CAI in GHM, skratka pojem italijanske alpinistične zgodovine.
ANGLEŠKO-SOVJETSKA EKSPEDICIJA pod Huntovim vodstvom je poleti 1962 delovala v Pamiru. Podrobnih poročil še nimamo, razen dveh tragičnih novic, da sta se 24. julija smrtno ponesrečila dva člana: znani Wilfred Noyce in mladi Robin Smith, 43-letni Noyce je imel ugledno ime, bil je s Huntom na Everestu in na drugih vidnih ekspedicijah. Noyce se je rodil v Simli, v Indiji 1. 1917. Njegov oče je bil vpliven uradnik pri indijskem podkralju. Wilfred je študiral jezike v Cambridgeu in tu spoznal 40 let starejšega alpinista prof. A. C. Pigouja. Prvo alpinistično šolo je opravil v Angliji in se pri vajah močno ponesrečil. Težka plastična operacija na obrazu mu je vrnila primerno lice, vendar veselja do gora ni izgubil. Plezal je z Armandom Charletom, diplomiral l. 1940, med vojno pa bil kot kapetan v Intelligence Corps v Indiji. Po vojni je učil jezike, vendar ga profesorski poklic ni veselil. L. 1959 je sam premagal greben Furggen in sam izvršil vrsto uglednih vzponov in tur. S Himalajo se je seznanil l. 1943 v Indiji. Bil je dvakrat v Garhvalu in dalj časa v Kašmiru kot predavatelj v RAF. Iz Delhija je v 14 dneh prišel na 7128 m visoki Pauhunri v Sikkimu s šerpom Angtharkay, brez vsake aklimatizacije. Potem je napisal vodič »A Climber’s Guide to Sonamarg«. L. 1953 je s šerpo Annullo dosegel South Col in s tem pokazal pot. Drugič je bil na Južnem sedlu, ko sta Hillary in Tensing skušala priti na vrh, bil kasneje pri Huntovem poskusu, l. 1957 v zahodnem Nepalu na Mačapučare, kjer je obrnil 50 m pod vrhom, l. 1960 na Trivoru (7720 m) v Karakorumu, o čemer je napisal knjigo. Sploh ga cenijo kot planinskega pisca, kot pesnika gora. Njegova dela so še: South Col, Bogovi godrnjajo, Gore in ljudje, Šola gora. Angleški plezalci, Viri dogodivščin. Izdal je tudi dve zbirki pesmi: Michelangelo (l. 1953) in Poems (l. 1960). Bil je umetnik, pesnik in športnik v eni osebi. Po vrnitvi z Everesta je predaval v nemščini, francoščini in italijanščini po vsej Evropi. Imel je množico prijateljev, učencev in občudovalcev, ki v njem niso častili samo poguma, temveč predvsem skladno osebnost, kakršno redko srečamo.
GHIGLIONE IN OGGIONI sta dobila toponimična spomenika v Andih. Club Andinista Cordillera Blanca v Huarazu je sklenil imenovati po Ghiglioneju serijo ledenikov severno od Nevado Aussangate, po Oggioniju pa serijo ledenikov vzhodno od Nevado Rondoy. Oggioni je namreč z Bonattijem prvi prišel na Rondoy v Cordilleri Huayhuash. To poimenovanje je objavila peruanska andinistična revija, priznalo pa ga je tudi geografsko društvo v Limi.
POGOZDOVANJE NA TIROLSKEM se vrši po perspektivnem planu v sodelovanju med gozdnim nadzorstvom, hidrotehniko in kmetijstvom. Pravijo, da so v desetih letih dosegli vidne uspehe, in se kažejo v intenzivnem pašniškem gospodarstvu, v gozdni površini in v eksploataciji, računajo, da je 40 % načrta izvršenega. Pogozdujejo v višini 1500 m do 2000 m in so pomaknili drevesno mejo za 300 m više in gozd zavarovali pred pašo in košnjo, s čimer so povečali tudi prirastek. Hudournike so krotili predvsem s pogozdovanjem, le najhujše tudi tehnično. Pogozditev okoli hudournikov so ogradili zaradi živine in divjačine. Na Planini Geols (1700 m) so 160 ha planšarije spremenili v 120 ha gozd, 40 ha pašnika pa iz ekstenzivnega v intenzivno planšarijo. Po treh letih je bil donos planine že večji kot pred to preureditvijo.
Sirarno so premestili v dolino ter tudi s tem zavarovali gozd pred poseki. Pravijo, da je urejanje hudournikov z biološkimi ukrepi cenejše kot urejanje s tehničnimi napravami, poleg tega pa se premakne drevesna meja za nekaj 100 m v breg.
NOV PODZEMSKI LABIRINT so odkrili v Toten Gebirge in sicer na področju Windlocha. Jame, ki so jih odkrili, segajo več kilometrov v notrino gora in spadajo med deseterico največjih avstrijskih doslej odkritih jam.
JEAN JACQUES ROUSSEAU je bilo v turizmu l. 1962 geslo ne samo v Švici, tudi v Nemčiji. 250 letnico njegovega rojstva so počastili s tem, da so poslali iz Mlinchena in Frankfurtha dve starodavni poštni kočiji, vpreženimi s peterimi konji, v La Neuveville ob Bielskem jezeru kot posthumno gratulacijo možu, ki je opomnil svet z opozorilom »Nazaj k naravi!« in Švici dal moderni turizem. Vsakih 30 km so menjali konje, postiljon je trobil, radovedneži so se gnetli, kjer sta kočiji pristali. Konje je vodil švicarski konjeniški major, v kočiji pa so se vozili častni gostje. Ko so prišli do La Neuveville, so se z ladjo prepeljali na Petrov otok, kjer je Rousseau menda preživel najmirnejša leta svojega nemirnega življenja. Istočasno so na enak način Rousseaujev spomin počastile podobne kočije, ki so startale iz Bruxellesa, Pariza in Milana. Vse to so seveda organizirali Švicarji in pravijo, da ne zaradi propagande, ampak pouka in vzgoje. »Reisen statt rasen«. (Popotovati ne divjati.) Rousseaujevo leto naj bi modernega turista opomnilo, naj uživa naravo mirneje, z večjo zbranostjo, ne pod diktatom sodobnega tempa. Seveda je bila romantična idila s poštnimi kočijami in švicarskimi dekleti, ki so trosile cvetje, tudi propaganda in reklama za sodobno turistično industrijo, ki se v Švici razvija bolj kot kjerkoli drugod in to s sodobnim tempom.
PALLAVICINIJEV ZLEB ne spada med vrhunske podvige, vendar pomeni lep pojem v zgodovini evropskega alpinizma v strmem snegu in ledu. Poleti l. 1961 so mnogo pisali o smuku skozi ta žleb. Na kratkih smučeh sta se ga lotila H. Zackarias in G. Winter in ga brez nesreče zmogla. Nekateri so jima očitali »huzarstvo«, lahkomiselnost in provokaterstvo. Winter je zato lani javno spodbijal te očitke. Pravi, da sta bila na tak podvig dobro pripravljena, da so bile snežne razmere v ozebniku ugodne, prav tako vreme. Zackarias je že imel za seboj vzpon skozi žleb in ga je torej dobro poznal. Bala sta se samo ledu, strmina in globina jih ni plašila. Imela sta sicer s seboj cepine, ledne kline, dereze in vrv, toda led je led. 7. avgusta sta stopila na Grossglockner in čakala do 11 ure, da je sneg v ozebniku odjenjal. 30 m pod Glocknerscharte sta se odvezala, da bi ne prožila kamenja, v dnu je bila namreč naveza pri vzponu. Kratke smuči z dobrimi robniki so se pri spustu imenitno izkazale celo pri 6 m širokem ledenem pasu, ki sta ga premagala, ne da bi snela smuči. V spodnjem delu sta smučala po snežnih grebenih med žlebovi, ki ostajajo za plazovi, krajno poč v dnu pa sta preskočila. Samo dvakrat je prišlo do padca. Opremo sta imela »polarno«, na glavi seveda specialno čelado, čeprav bi jima v resnem primeru tudi ta ne pomagala. Toda plezalec v vzponu je kamenju izpostavljen najmanj šestkrat toliko časa, kot sta bila ta dva pri spustu. V napoto sta jima bili predolgi smučarski palici, priporočata kratke. Priporočata? Res, toda samo takim, ki so izvrstni smučarji in izurjeni alpinisti obenem. In še to samo pri najboljših okoliščinah.
RUVENZORI (5100 m) je tretja najvišja gora v Afriki. Po juniju 1960, ko je bila razglašena neodvisnost Konga, je bil prvi alpinist na Ruvenzoriju 21 letni avstrijski sanitetni praporščak medicinec Gunther Netolitzky. Kot uslužbenec v bolnici OZN v Stanleyvilleu je porabil svoj dopust za to, da se je iz Mutvange povzpel blizu vrha Ruvenzorija. Najel je šest domačinov, ki pa niso hoteli iti nad 4200 m. Nadaljeval je sam do višine 4600 m, tu pa se je zbal plazov in se vrnil. Nemci in Avstrijci na Ruvenzoriju nimajo sreče.
PUMORI (7145 m) je himalajski vrh, 10 km oddaljen od Everesta. Lani so ga dosegli člani nemško-švicarske ekspedicije pod vodstvom Gerharda Lenserja. Na vrh sta prišla tudi znana švicarska alpinista Ernst Forrer in Ullrich Hurlimann iz Toggenburga. Pumori štejejo med najlepše gore na svetu.
NEMCI IZ BAMBERGA so lani organizirali tudi ekspedicijo v Hindukuš. V Afganistan so štartali z dvema majhnima avtobusoma, imeli 2400 kg tovora, za cilja pa si je bam-berška sekcija DAV izbrala nek neimenovan šesttisočak v Pamiru.
ZILLERTAL ima največji branik pred plazovi. Že dozdaj so v plazolomu investirali 20 milijonov šilingov. Uredili bodo s tem 200 km2, pogozdili 1400 ha, pomaknili drevesno mejo 200 m navzgor in uravnali 100 km strug. V Albergu pa bodo zaradi plazov zgradili 150 jeklenih mostov.
GERMAN TITOV, sovjetski kozmonavt, je že dobil toponimični spomenik v sovjetski republiki Tadžikistan. Po njem so imenovali 6600 m visoki vrh v Pamiru, na katerega so sovjetski alpinisti prvič stopili l. 1962. Sovjetska planinska zveza je povabila Angleže na sodelovanje v Pamiru in to kar za šest mesecev. Skupaj s sovjetskimi alpinisti so Angleži pod Huntovim vodstvom raziskovali ledenik Garrao in se povzpeli na več šest in sedemtisočakov. Pik Stalin, zdaj ni več tega imena, imenuje se Pik Garmo (7495 m). Ekspedicija je iskala nove dostope na Pik Po-beda 7439 m, na Pik Korženevskaja 7105 in na druge. Hunt je bil pred nekaj leti povabljen tudi na Kavkaz. Poleg Hunta so bili v ekspediciji še Slesser, Brown, Bryan, Bull, Jones, Lowe, Mac Naught-Davis, dr. Nicol, Noyce, Smith in Wrangham. Sovjetski alpinizem je l. 1962 zabeležil tudi drugod precej uspehov. V Tienšanu (Kirgiški Ala Tau) so preplezali severno steno Pik Svobodnaja Koreja (4740 m) in pri tem porabili 170 klinov. V zahodnem Kavkazu je ukrajinska naveza pod vodstvom Monogarova prečila Koštan-tau, Dich-tau in preplezala steno Bezingi. Georgijski alpinistični klub je ponovil znamenito traverzo Ušba-Šhelda. 4000 sovjetskih alpinistov je bilo že na višini 7000 m, samo v l. 1962 se je to število pomnožilo za nadaljnjih 45 (v zvezi z Angleži). Pri tem so jih na izhodne točke pripeljali helikopterji, kar je sovjetska novost in spričo ogromnega prostora razumljiva. Viktor Vo-robjev je januarja 1962 kot prvi prečil ves masiv Dombai—Ulgen v zahodnem Kavkazu. Traverza je trajala 9 dni pri —30° C. L. 1961 je to prečenje poskušala opraviti druga grupa in se jih je osem smrtno ponesrečilo. Športna organizacija SZ gradi na Elbrusu velik športni center. Središče bo v višini 2900 m. Kavkaška klima bo tu omogočala smučanje skozi vse leto. Grade 7 km dolgo žičnico iz višine 2300 m na višino 4200 m, kapaciteta 180 oseb na uro. Poleg te grade še več drugih manjših žičnic, vse v zelo strmem svetu, ki bo omogočal težke spuste. Spust na Elbrusu bo dolg 7 km in bo spadal med najdaljše na svetu. Na Cegietu bo smuk za ženske dolg 2,5 km. Na razpolago pa bodo tudi vežbališča za začetnike.
Pri spodnji postaji žičnice grade stadion za drsanje in hockey s 3000 sedeži, iz stadiona pa bo mogoče komodno gledati tudi smuške skoke na štirih koncentrično postavljenih skakalnicah. Tu so tudi izteki slaloma in smukov. Torej nekak zimski športni kombinat, ki bo obratoval vse leto. Poročila govore o tem, da bo l. 1963 že vse dograjeno, med drugim tudi 12 velikih hotelov.
REKORD NA GROSSGLOCKNERJU je vredno zabeležiti. Avgusta 1962 je bilo na glocknerski cesti 472 676 oseb v 118 032 osebnih avtomobilih, 2996 avtobusih, 4934 motornih kolesih in 340 biciklih, bilo pa je še 253 tovornih avtomobilov, v enem samem mesecu 126 245 vozil, torej 4200 na dan! 12 425 več kot v avgustu 1961, 350 na dnevno uro, nepretrgana reka motorizacije. 11 % več obiskovalcev kot v avgustu 1961! 66% tega šundra je prišlo iz Zahodne Nemčije, 17% iz ostalih evropskih dežel, 17% iz izven-evropskih, le 17 % jih je bilo iz Avstrije. Do 10. avgusta 1962 je obiskalo cesto 11 milijonov obiskovalcev, v l. 1962 do 29. avgusta pa en milijon. Gorski svet privlačuje, nova prometna sredstva pa privažajo take množice, o katerih pionirji alpinizma še sanjati nismo mogli.
Gneča ni samo na cestah, tudi v stenah se gosti. Celo v Eigerju! Od l. 1935 Eiger še ni imel toliko gostov kot leta 1962. 40 srečnih plezalcev je lani prišlo čez severno steno. L. 1952 in l. 1961 jih je uspelo po 20. Stena pa je l. 1962 terjala tudi najštevilnejše žrtve. Pet alpinistov je ostalo v steni, Anglež Bremster, samohodca Avstrijec Marchart in Švicar Derung, Škot Carruther in Avstrijec Moderegger. Na Matterhornu se je dva dni v avgustu 1962 gnetlo po 200 planincev. Pravcate »kače« so bile nujne, saj na vrhu ni prostora za več kot dva ducata ljudi.
TRIGLAV IN NJEGOVA JEZERA je v OAZ popisala Herta Mengoni. Za geslo je vzela Baumbachove verze iz »Zlatoroga«: Dir, machtger Triglav… Sploh ji je bajeslovni svet okoli Triglava dobro znan iz Baumbacha in Kugyja, lojalna je tudi v pisavi vseh naših imen, vrednost spisa pa je v čustvenem navdušenju za naš gorski svet.
MOUNT EREBUS je najvišja kot na Antarktiki. 1. februarja 1962 sta se nanjo povzpela dr. H. Janetschek in dr. Ugoloni. Prvega, profesorja innsbruške univerze, je povabila ameriška ekspedicija. Helikopter ju je postavil na ledenik, na kar sta že prvi dan prišla do višine 2500 m, naslednji dan do 3000, tretji dan pa sta stala na vrhu. Mont Erebus je ugasli vulkan. Raziskovalca sta se spustila 300 m v žrelo in preiskovala kamine ter brskala za sledovi življenja. Nemci so bili povabljeni tudi v nacionalni park Mt. Mc. Kinley na Alaski. Obenem s članoma Mountaineering Club of Alaska Bobon Godwinom in Johnom Dillmanom so raziskovali Mt. Russelll in Mt. Foraker, obe nad 3000 m visoki gori. Mt. Russell imenujejo Matterhorn Alaske. Nemci so se nanj povzpeli.
