Polet, 23. avgust 1953
TENSINGOVA ŽENA PRIPOVEDUJE:
Mojega moža pol leta ni bilo doma. Vedno je hodil z ekspedicijami. Bala sem se zanj. Zavarovalnina je majhna. Švicarji so obljubili za primer smrtne nesreče 1000 rupij odškodnine, Angleži so obljubili 2000 rupij. To bi zadostovalo samo za eno leto. Živela sem v strahu za Tensinga, Nekoč je prišel k meni občinski tajnik. »Si že slišala, radio je pravkar sporočil,« mi je rekel. Nisem vedela, o čem govori, saj vendar ve, da nimam radia. Potem mi je povedal novico; Tensing in nek sahib sta bila 29. maja na vrhu Mount Everesta.«
»Po malem sem razumela, da pomeni to za našo družino novo življenje. Od veselja me je dušilo, bala sem se, da mi bo srce počilo. Potem se je začelo: ljudje so drug za drugim prihajali, bili so veseli in ljubeznivi. Dan in noč je prihajala pošta. Le od Tensinga ni bilo sporočila. Spet sem se bala zanj. Srce mi ni dalo miru. Vzela sem hčerke in se napotila naravnost v Katmandu. Nastanili so nas v prekrasnem hotelu. Potem smo slovesno sprejeli Tensinga, odpotovali smo v Anglijo in v Švico.«
TENSING PRIPOVEDUJE UREDNIKU REVIJE »LIFE«
»Lani sem bil doma samo štiri mesece. Vem, da ni prav. Toda, vse kar znam, je samo plezanje. Imam ženo in dve hčerke. Dobre so. Revni smo, nimamo ne hiše ne zemlje, samo nekaj denarja. Družina mora stradati, če ne delam pri ekspedicijah.«
»So ljudje, ki pravijo, da imam trojna pljuča, ker sem kot deček pasel na višini 17.000 čevljev. To pa ni res. Toda doktor mi je nekoč povedal, da pljuča bolje rastejo, če živiš na višinah. Da, potem lahko bolje plezaš.«
»Kako je bilo na vrhu Mount Everesta? Najprej sem bil brez misli. Potem sem pogledal Hillaryja. Objela sva se in se trepljala po hrbtu. Bil sem zelo srečen. Na zapadu sem zagledal Thyagboche in spomnil sem se menihov, ki tam molijo. V sneg sem zakopal male darove. Hillary mi je rekel, naj dvignem cepin z zastavicami. Dvignil sem angleško, nepalsko, zastavico ZN in tudi indijsko. Nek prijatelj v Darjeelingu mi je bil dal indijsko zastavico. Vprašal sem polkovnika Hunta, če je prav, da jo vzamem na vrh in on je rekel »good«. Naslednjega dne so v mojem imenu pisali moji ženi (Tensing ne zna pisati, tudi ne brati, samo podpisati se zna). Pismo je glasilo: »To pismo je od Tensinga. Jaz in en sahib sva 29. maja dosegla vrh Everesta. Upam, da si srečna. Ne skrbi zame. Bodi zdrava. To je vse.«
HILLARY PRIPOVEDUJE
»Ko sva se s Tensingom približevala vrhu, sva vso pot molčala. Imela sva premalo kisika. Ker sem slabo videl, sem na nekem nevarnem mestu snel masko in naočnike. Drobci snega so se z vetrom zaletavali v oči, začel sem se solziti. Spet sem si nadel masko in naočnike. Delo se mi je zdelo že neskončno dolgo. Toda nekje mora biti vendar konec grebena! Na vsem lepem sem opazil, da stopam navzdol. Prva misel je bila, da bo potem tem teže spet navzgor. Slabo sem videl, moja maska z naočniki je bila v ivju in ledenih svečkah. Snel sem temne naočnike in bil nemalo presenečen: Bila sva na vrhu Mount Everesta! Tensing na vrhu, jaz pa že nekaj korakov naprej. Pogledal sem na uro: 11.30!«
Kdo je bil prvi na vrhu? Verjetno je bil prvi Hillary nevede, Tensing pa vede. Nekateri indijski in nepalski novinarji so pritiskali na Tensinga, naj trdi, da je bil on prvi. Ta pa se je takole pritoževal uredniku »Life-a«: »Če rečem, da je bil Hillary prvi, bodo Indijci in Nepalci nezadovoljni; če pa rečem, da sem bil jaz prvi, bodo Evropejci nezadovoljni.« Potem je dal še lekcijo; vsi bi morali pisati, da sva bila oba prva na Everestu.
