»Pravijo, da sem bila druga na svetu v tej steni«
Polet, 23. avgust 1953
Za vsak slučaj sem ji najprej telefoniral. Tako sem si zagotovil razgovor, kajti pri poslovnih ljudeh nikoli ne veš, kaj jih piči, da jih nekaj dni ne moreš dohiti na spregled. Zdirjal sem na Onkološki inštitut in res dobil Nadjo, ali kot jo tam kličejo — gospo inženir, v beli halji s hudo »znanstvenimi naočniki«, sploh vso drugačno, kakor bi si jo človek predstavljal, če ve o njej to, da je po Dolomitih letošnje poletje nabrala lepo število vzponov, ki sodijo med najtežje na svetu. Povedal sem ji, zakaj sem prišel in takoj sva se umaknila v zatišje velikega rentgenskega aparata ter začela pogovor.
ZA DOGOVOR JE BILO TREBA PLANINSKEGA PLESA
»O Dolomitih sva se pričela pogovarjati s »Cicom« — tako kličejo po domače našega znanega alpinista Debeljaka — lansko leto na planinskem plesu. Toda od dogovora pa do istega trenutka, ko sva prišla na kolodvor obložena kot novoletni jelki, je bilo daleč, vmes je bilo treba urediti sto in sto stvari. Kot je že navada pri nas alpinistih, je tudi tej odpravi »botroval« radodarni inž. Avčin, ki nama je priskočil na pomoč z opremo, ki je sama nisva imela. Tudi z dovoljenji in denarjem le bil križ, toda po dolgih težavah sva tudi to rešila. Na kolodvor so naju spremili skoraj vsi vidnejši ljubljanski alpinistični »kibici« in nama želeli veliko uspeha,« je pričela Nadja najin razgovor.
»Lepa nedelja je bila, ko sva prišla z vso svojo opremo preko Missurine do Rifuggio Longeres. Kot novopečena obiskovalca Dolomitov sva že takoj pri vhodu v ta raj nastradala (vsak za sto lir, ko sva si Rifuggio ogledala od znotraj in so naju uslužni Italijani seveda takoj obrali). Ker sva se bala že od vsega zadetka. da nama denarnica ne zboli na kakšni neozdravljivi bolezni, ki bi nama skrajšala najine načrte, sva jo s šotorom mahnila kar pod steno Velike Cine. Ko sva na mesta, kjer sva postavila svoje bivališče, odložila vso prtljago, se mi je zdelo, da je Cic kar rasel iz tal, tako si je oddahnil, ko je zmetal raz sebe vse zavojčke in zavoje s hrano, opremo in drugimi potrebnimi rekviziti.«
ZA UVERTURO — SPIGOLO GIALO
»Ne vem, če se drugi obiskovalci ostenja Velikih Cin ravnajo tudi po tem načelu, da pričneš z nekoliko »lažjo« in končaš z najtežjo smerjo, toda midva kot novinca sva ta način smatrala za najboljši in sva naslednji dan vstopila v Rumeni raz ali »Spigolo gialo«, eno izmed znamenitih Comiccijevih prvenstvenih smeri v Cinah. Smer velja še danes, kot je veljala takrat, ko jo je napravil Comicci, za šestostopenjsko plezanje in kar dobro se nama je zdelo, ko sva jo primahala na vrh pravzaprav v borih 5 urah. Toda v Dolomitih vetja pravilo: če si na vrhu, še dolgo nisi doma. In tako sva porabila za sestop še tri ure. Rumeni raz je zelo izrazita smer in poteka res po razu skoraj popolnoma navpično navzgor, v zgornjem delu je precej krušljiv, vseskozi pa od vstopa do izstopa skrajno eksponiran. Tako sva se že prvi dan privadila na to, kar je pravzaprav v Dolomitih za plezalca morda najtežje, namreč na tisto prisrčno praznino pod seboj, po kateri se v slučaju, da ti kaj »spodleti«, dalo hitro preselil k dušam svojih prednikov. Drugi dan sva vstopila v »Cima piccollissima«, ki velja za smer pete stopnje. Še bolj kot v Rumenem razu, se je pokazalo tu, da je sestop včasih večji problem kot priti na vrh, saj sva za samo plezanje porabila le dve uri, za sestop pa kar štiri. Naslednji dan sva si privoščila en dan počitka, potem pa sva v Veliko Cino.
V SEVERNI STENI VELIKE CINE
Severna stena Velike Cine je ena najbolj markantnih plezarij v Dolomitih nasploh. To je pravzaprav 800 m visok zid iz granita, ki je od vznožja pa do vrha popolnoma navpičen. Mikal je alpiniste že zdavnaj prej, preden se je posrečilo slavnemu Comicciju in soplezalcem, da so ga premagali. Resda je danes v steni že veliko klinov od vseh navez, ki so to smer ponavljale, vendar je kljub temu še vedno solidnih 13 raztežajev šeste težavne stopnje. Najtežja mesta v steni so tam, kjer klina ni mogoče zabiti in je plezalec prisiljen, da se prelisiči preko s prostim, klasičnim načinom plezanja. Za plezanje sva potrebovala osem ur, kar je za navezo, ki pleza v tej steni prvič, vsekakor dober čas. Tudi sestop je v stilu Dolomitov, vendar je pot tu že toliko »nadelana«, da lahko pristopijo na vrh Cine tudi senzacij željni gospodje in gospe z vseh kontinentov sveta, seveda za solidno ceno 6000 lir na osebo.«
NA VRSTI JE CIVETTA
»Pobrala sva vso robo in nekaj peš, nekaj pa z vlakom in avtomobilom odšla proti Rifuggio Vazzoler pod severno steno Civette. Sama Civetta, pravzaprav njeno ostenje, ima več smeri: od Torre Trieste na eni strani, preko Civette, Pan di Zuchero, do Torre di Valgrande se vrstijo ena smer za drugo, toda nobena pod peto težavnostno stopnjo. Sem prihaja preizkušat svoje znanje vsa svetovna alpinistična elita; zato ni nič čudnega, če po kočah ne najdeš ljudi tipa »šodrovčki« in »čajčkarji« in prav tako ne bledoličnih »ladies«, otovorjenih s filmskimi kamerami in fotoaparati. V samem Rifuggiu Vasoller sva bila nekaj dni kar sama in so nama šele pozneje prišli delat družbo neki Nemci, od katerih je eden tudi ponovil najtežjo smer v Civetti ob najslabšem vremenu.
V ostenju Civette sva naskočila Torre di Trieste v precej slabem vremenu, in sicer v smeri Rudatis-Tissi-Andrich. Smer je bila doslej kakšnih šest do sedemkrat ponovljena. Midva sva jo preplezala v petih urah in prav toliko, če ne več, tudi sestopala. Sestop je, tako kot povsod, silno težak. Tako nama je ostala še 1100 m visoka smer Solederer-Lattenbauer v Civetti. Je to ena najbolj markantnih smeri Civette. Prvič je bila preplezana leta 1926 in je od tistega časa pomenila, kakor pomeni še danes, smer šeste težavnostne stopnje. Vsega skupaj je doživela doslej 96 ponovitev, med katerimi je bila samo ena naveza, kjer je sodelovala tudi ženska. Najtežavnejša v tej steni je orientacija in pa borba, kako odnesti vsaj nekaj decimetrov suhe kože, kajti po steni lijejo slapovi vode, po kaminih je vse polno alg, tako da tudi ob dokaj ugodnem vremenu prideš na vrh moker kot miš. No in ko si na vrhu, se ti prav lahko zgodi, da se izgubiš, kajti v vsej skupini ni markiranih poti. Če se pri takem alpinizmu kdo pri sestopu ponesreči, je to navsezadnje le dobra »reklama« za tiste, ki v te predele hodijo in uboge smrtne žrtve le zvišujejo ceno posameznim »povrnitvam.« Za plezanje sva potrebovala osem ur, kar je tudi zelo dober čas v primerjavi z drugimi. Sestop pa je nekoliko lažji, le orientacijsko tako zamotan, da moraš imeti srečo kot sva jo imela midva, da prideš v dveh urah in pol v Rifuggio Vasoller.
Cicu je potekel dopust in nisva utegnila iti več v skupino Karvendel, kot sva se namenila. In tako se je najino »rajžanje« po Dolomitih zopet končalo na ljubljanskem kolodvoru,« je rekla Nadja.
Še marsikaj sem hotel zvedeti, toda »gospo inženir« je poklical telefon. Pobral sem papir in svinčnik ter se odplazil iz inštituta v nadi, da jo dobim še kdaj drugič, morda zopet kje na kakšnem planinskem plesu, da mi o teh svojih popotovanjih pove še kakšno zanimivo.
M. H.
