Slovenske novice, 19. avgust 2023
DRUGAČEN SVET
Lojz Hosner je legenda Julijskih Alp. Do trgovine ima uro peš, a življenja v dolini sploh ne pogreša.
Trenta velja za najbolj odmaknjeno in divjo od vseh dolin v Julijskih Alpah. Zaradi strmih bregov, ki so jih globoko urezali ledeniki, in težje dostopnih vrhov, med ljubitelji gora velja za pravi gorski raj, še neokrnjen in nenasičen z množicami dolinskih turistov.
Foto: Tina Horvat
Sredi največje divjine, visoko nad dolino Soče, živi gorski samotar Lojz Hosner, po domače Podskalarjev. Čeprav se 100 višinskih metrov spodaj na glavni prometnici poleti valijo kolone turistov, ki iščejo osvežitve v Soči, je njegov svet zelo drugačen od tistega, ki ga pozna večina ljudi.
Zavetje mu daje bukov gozdič, vse naokoli pa so strma senožeta in skalovja, ki se skoraj navpično spuščajo v dolino in pnejo navzgor. Kdo ve, pred koliko človeškimi generacijami je bila zgrajena njegova starodavna kamnita hiška, do katere ni napeljane elektrike in kanalizacije. Družbo mu delajo okoliški vršaci, gozdne živali in planinsko cvetje, v hladnejših mesecih pa tudi dve kozi, ki sta zdaj na poletni planinski paši. Lojz bo septembra dopolnil 80 let, a ko je bil še otrok, je hiška služila njegovi družini, da so poleti tam pasli drobnico in pridelovali sir in mlečne izdelke. Glavna družinska domačija je bila nižje doli, v dolini.
Leksikon znanja
Med redkimi gorniki, ki ga poznajo, Podskalarjev Lojz velja za legendo Julijskih Alp. Je pravi leksikon znanja in zgodb o njegovi ljubi Trenti in vsem, kar ga obdaja. S Tonko Zadnikar, navdušeno hribovko, priljubljeno oskrbnico, neutrudno ultramaratonko in, mimogrede, tudi babico naše smučarke Mete Hrovat, ki se z Lojzom pozna že več let, se na vroč poletni dan podava do njega in povabi naju na ogled svojega gorskega kraljestva.
Ves dan ne srečaš žive duše Le malokdo zaide v Lojzovo gorsko kraljestvo. Še prekaljenim hribovcem so imena, kot so Plešivec, Ribežni, Glava, Trentski Pelc, Bavški Grintavec ali Srebrnjak, to so strme gore, ki se dvigujejo nad njegovim domom, precejšnje neznanke. Tisti, ki pridejo v te kraje, pa se pogosto izgubijo na neoznačenih lovskih poteh in gamsjih stezicah, kjer pogosto ves dan ne srečaš žive duše.
Ko najprej posedimo pred njegovo hiško, nama postreže z malinovcem in napolitankami. Vodo nama natoči iz lesene pipe. Vidiva tudi, da ga pozimi zagotovo ne zebe, saj je povsod okoli vse polno skladovnic drv. In kako natančno so vse zložene! »Po horoskopu sem tehtnica in sem zato zelo natančen,« nama pove. Gozdne potke okoli hiške pa je posul s senom, da je korak še bolj mehak. Za tisto malo elektrike, kot je potrebuje, ima sončne celice, za vodo ima lastno zajetje. Na svojem štedilniku na drva si najraje pripravi kakšne testenine, pa polento in krompir. S preostalim svetom ga povezuje edino mobilni telefon, pa še tega uporablja zelo malo. Zelo rad pa poklepeta s hribovci, ki najdejo pot do njega, in z nekaj prijatelji, ki ga občasno obiščejo v njegovem kraljestvu.
Zaenkrat še samski
Z Lojzom se podamo na krožno pot proti sedlu Staro Utro in lovske koče na opuščeni planini Berebica, nato po skriti lovski stezici okoli vrha Na Glavi nazaj. Kakšna pustolovščina je to! Pot je namreč opuščena vojaška cesta – mulatjera -, ki se v 24 serpentinah vije čez prepadne stene, se vzpne kar več kot tisoč metrov in doseže celo večjo višino, kot je prelaz Vršič. Čeprav je na izpostavljenih in višjih legah že precej zaraščena, je dobro utrjena, z obcestnimi kamni, škarpami, mostovi, tuneli, kanali za odvodnjavanje in braniki pred plazovi. Lojz nama razloži, da so jo med obema vojnama zgradili italijanski alpini in jo napeljali do mesta, od koder bi v primeru spopada lahko s topovi streljali naravnost na Vršič. Po Lojzovi zaslugi je cesta do konca serpentin odlično vzdrževana, saj jo redno vzdržuje in skrbi zanjo. Med našim vzponom je pobral vsak kamen in vsako vejo, ki se je znašla na cesti, medtem ko ga ni bilo.
Ni se načrtno umaknil v samoto, nama nato pove med vzpenjanjem, ampak je tako naneslo. Je edinec, a izhaja z velike domačije v vasi Trenta, kjer je bilo vedno polno otroškega vrišča. V šolo je hodil v Trento, po pouku pa je pomagal doma na kmetiji. Od nekdaj je bil rad v gozdu in delal z lesom, pripravljal drva. »V šestdesetih letih je začelo tu kmetijstvo zamirati, predvsem sirarstvo in pašništvo, mladina je odšla za boljšim zaslužkom v mesta in v višje šole. No, jaz pa sem ostal tu,« nam pove.
Družine si nikoli ni osnoval in hudomušno pripomni, da je zaenkrat še samski: »Kaj vem, ni mi žal, da sem ostal, mogoče bi lahko bil kje drugje, mogoče bi imel družino in večjo hišo, pa avto, a tukaj sem se navadil in nič mi ne manjka.«
Popolnoma zdrav
Tudi zdaj ostaja zdrav, poskočen in ostrega uma. Zdravnika ni videl že desetletja, v Ljubljani je bil nazadnje pred 40 leti. V gostilne in nasploh v dolino ne zahaja, ker se mu zdi vse to preveč civilizirano. Le enkrat na teden se peš poda do trgovine v vasi Trenta, do katere ima štiri kilometre oziroma uro hoje. Dela mu seveda nikoli ne zmanjka. Predvsem skrbi za zalogo drv, prav tako ročno kosi travnike v okolici hiše in obdeluje njive s fižolom in krompirjem. Pred leti je zasadil celo trto, ki mu tudi na tej nadmorski višini, okoli 800 metrov, bogato obrodi.
Uradno je Lojz upokojenec, v mladih letih pa je bil nekaj časa poštar. Menda je bil rekorder v hitrosti dostave pošiljk in v enem dnevu je z motorjem pogosto prevozil več deset kilometrov. »Zdaj so v teh vaseh ukinili vse, ni več pošte, ni več šole,« je nekoliko razočaran.
Ko se s Tonko po sedmih urah hoje po trentski divjini vračava v civilizacijo, nama je kar težko pri srcu. Kar tam pod Starim Utrom bi ostali, če ne bi bilo treba v dolino. Ko prideva do ceste in mimo naju hrumijo motorna vozila, že pogrešava divjo Trento, Lojzov skrivnostni nasmešek in vse njegove modrosti, ki nama jih je podaril na ta prelepi poletni dan.
Tina Horvat
