Gorniška potepanja – Gorazd Gorišek: Takoj nad trdnjavo se steza požene v breg. Pot je prava umetnija. Vije se po zelo strmem pobočju, ki bi bilo brez steze skoraj neprehodno. Po dobri uri se je strmina unesla in napis naju povabi k zgodovinski koti 1313 m. Tu so ostale le še ruševine in prelep pogled na Bovško kotlino z vencem gora v ozadju.
Po sledeh prve svetovne vojne
Na Rombon sva se pred mnogimi leti povzpela iz Bovca po označeni poti. Tokrat sva se odločila za nemarkiran pristop od trdnjave Kluže.
Skozi predor vodi do zgornje trdnjave sprehajalna (vojaška!) pot. V dolgem ovinku pripelje naravnost nad spodnjo utrdbo, ki jo lahko opazuješ s ptičje perspektive. Takoj nad trdnjavo se steza požene v breg. Pot je prava umetnija. Vije se po zelo strmem pobočju, ki bi bilo brez steze skoraj neprehodno. Po dobri uri se je strmina unesla. Napis je povabil do zgodovinske kote 1313 m. Tu so ostale le še ruševine in prelep pogled na Bovško kotlino z vencem gora v ozadju. Nadaljevala sva po mulatjeri, vseskozi proti levi navzgor. Ko sva stopila iz gozda, je bilo treba najti odcep poti v krnico Veliki Dolič. Po njej naj bi bil razmeroma enostaven prehod po vzhodnem pobočju na vrh Rombona. Odcepa pa ni in ni bilo. Našla sva sicer možic, ki pa v desno navzgor ne pokaže nobene shojene poti. V vodniku sicer piše, da v krnici lahko zasledimo ostanke poti. Očitno ne na začetku. Ko sva se že čisto približala stenam grebena, ki loči Veliki Dolič od Stojnikovega Doliča, sva se odločila, da jo ubereva kar desno navzgor – pa čeprav brez poti – v krnico, kjer je obljubljen prehod na vrh. Začetni metri so bili res zoprni, vendar sva kmalu našla ostanke stare vojaške poti. Sledila sva ji brez večjih težav. Pod vršno glavo se je že od daleč pokazal prehod, ki naju je pripeljal do novih, še obširnejših razgledov. Že do takrat se nisva ravno pritoževala nad njimi (Mangrt, Jalovec, Triglav…).
Z vsakim metrom je bila pot bolj ohranjena. Vodila naju je mimo temeljev vojaških objektov, ki so jih zgradili tik pod vrhom. Na Rombonu je pogled zajel še drugo, zahodno polovico obzorja. Kanin, Montaž, Viš in ostali vrhovi Zahodnih Julijcev so se postavili na ogled.
V načrtu je bil še Rombonov SZ greben. Sestopila sva po označeni poti v zahodni smeri. Steza tako vztrajno vijuga levo in desno, da je pot do vznožja Črnelskih špic daljša, kot je videti od daleč. Na Vrh Ribežnov (2024 m) sva se povzpela z markirane poti po lahkem brezpotju. Grebensko nadaljevanje naj ne bi bilo pretežko. Prečila sva Prišno glavo (1946 m) – v njeni bližini je pravo pravcato grebensko okno, Malo Ušje (2007 m) in Veliko Ušje (2048 m). Greben res ni pretežak (strme trave, lahko preplezljivi skalni pragovi in celo shojena stezica), ni pa tistim, ki imajo težave z vrtoglavico priporočljivo preveč pogledovati v Možnico, ker je na tej strani globok prepad.
Glede podobnosti imen v naših gorah pa naslednja prigoda. Ko sva se zjutraj z Biserko odločala kam bova šla je rekla samo:
“Kamorkoli, samo, da ne bo rušja. Za nekaj časa ga imam čisto dovolj.”
Ni še namreč minilo veliko časa od takrat, ko sva se precej pretepala z njim na SZ grebenu Trentskega Pelca. Obljubil sem ji, da ga ta dan ne bo niti »pošlatala«. Ko je ob vožnji do izhodišča današnje ture pogledala na zemljevid, je iz njenih ust priletelo:
»Rušje bo!«
Jaz sem samo začudeno pogledal, pa je brž pojasnila:
»Poglej, tukaj piše, da bova hodila čez Malo in Veliko Ušje ter Vrh Ribežnov. In kaj je bilo zadnjič? Zelo podobno. Na Trentski Pelc sva pristopila preko vrha, ki se mu reče Ušje (itak bi se mu moralo reči Rušje!), na drugi strani Trentskega Pelca je pa sedlo Ribežni.«
Res je, da so si imena zelo podobna, težav z rušjem pa vseeno ni bilo …
Po krajšem počitku na Velikem Ušju (brez rušja), sva nadaljevala po grebenu proti Rombonu. Poiskala sva še zadnjo grebensko vzpetino, ki naj bi se imenovala Vrh Police. Jaz sem zastavil čisto preveč po grebenu in sem moral za kazen obračati malo pred škrbino z omenjenim vrhom. Eden prestop je bil namreč zelo siten in sem raje »cviknil«, kot da bi preizkušal trdnost melišč v Možnici. Vrnil sem se nazaj do »primernega mesta«, kjer se je že pred tem spustilo dekle in prehod zadelo v prvo. Saj veste, tisti (ne vem kateri že) ženski čut … Pristop na Vrh Police (2105 m) je bil potem presenetljivo enostaven. Vsaj v primerjavi z mojimi akrobacijami pred nekaj minutami.
Raziskovanja je bilo za danes dovolj. Bližal se je večer. Skočila sva na Veliki vrh in s pogledom objela njegov SZ greben, ki sva ga ravnokar dodobra »prešnofala«. Sestopila sva po že znani poti. Nekaj metrov pod vrhom naju je presenetil majhen križ (spomin in opomin na krvavo zgodovino Rombona), ki se, pritrjen na majhni skali, razgleduje po okolici že skoraj stoletje.
Prav prijeten je bil sestop po gozdu. Odpadli listi naredijo pot mehko. Tisoč višinskih metrov čistega užitka. Le na ostrih zavojih je bilo treba paziti. Zavore nama zaenkrat še dobro služijo. Na takšni strmini ne bi bilo priporočljivo zleteti s steze.
Ravno toliko dneva je še ostalo, da sva se sprehodila skozi Hermanovo trdnjavo. Sicer so vse skupaj samo še ruševine, vendar debeli zidovi pričajo o mogočnosti zgradbe – ter hkrati o človeškem strahu pred samim seboj …
Pripombe (12):
Ivan Jurkovič, četrtek, 28. avgust 2008, ob 08:30
Spet en od opisov, ki bi jim bilo treba pripisati datum izvedbe.
Zoran Gregorčič, četrtek, 28. avgust 2008, ob 09:10
Lep opis. In kaj je po tvojem motečega, Ivan?
Andrej Kranjc, četrtek, 28. avgust 2008, ob 09:30
Mogoče to, da je pot iz Kluž na Rombon že nekaj let markirana…
Ivan Jurkovič, četrtek, 28. avgust 2008, ob 09:53
Nekaj v tem smislu, ja.
Naj zraven dodam še tole novičko:
http://primorske.info/novice/820
Gorazd Gorišek, četrtek, 28. avgust 2008, ob 12:58
Andrej, ali si res preprican, da je “pot” skozi Veliki Dolic na Rombon markirana?
Andrej Kranjc, četrtek, 28. avgust 2008, ob 13:46
Pred leti ni bilo iz smeri Kluž nobene markirane poti na Rombon. Tudi sam sem takrat šel skozi Veliki Dolič. Sedaj pa gre markirana pot naprej v levo in nato navzgor, kjer se malo pod vrhom (Za Vrzelno?) priključi poti iz Bovca.
Vid Pogačnik, četrtek, 28. avgust 2008, ob 18:19
Na www.summitpost.org skušam imeti čim bolj ažurno stran Rombona. Če je kdo od vas pripravljen pomagati, vas vabim, da te dragocene informacije ‘objavite’ tudi tam.
LP, Vid
Igor Zlodej, četrtek, 28. avgust 2008, ob 19:28
Precej zmeden opis, enkrat sta na Rombonu pa ne vidita nič, potem se vrneta in sta na Velikem vrhu pa vidita križ (prej ga nista) tudi marakcij, ki jih je ogromno na vsej poti iz Kluž nista videla, skratka, v tej zvezi ne bom ničesar več pojasnjeval. In če ne poznaš zgodovine in drugih dejstev jih ne navaj na pamet. Tisti majhen železni križ je nekdo demontiral na pokopališču pod Čuklo in ga pred leti postavil na vrhu, ne vem komu v čast ali spomin, oskrunil pa je pokopališče spodaj.
Renata Krauthaker, četrtek, 28. avgust 2008, ob 19:46
Tokrat se tudi jaz popolnoma strinjam – po mojem sploh nikoli nista bila na Rombonu, ampak sta priložene slike pobrala kar z interneta.
PS: Seveda se hecam.
Drugič pa, če ne vesta od kje je kakšen kos železa na bovškem, preden zapišeta tako neumnost, pojdita okoli domačinov in se pozanimajta kdo ga je prenesel iz katerega kupa in kam ga je položil. In če izvesta natančen odgovor, ga mimogrede še vprašajta, zakaj ga vendar ni nesel nazaj, če že tako natančno ve, kam spada!
Iztok Snoj, petek, 29. avgust 2008, ob 07:54
Datum opravljene ture je 8.10.2006.
Gorazd Gorišek, petek, 29. avgust 2008, ob 12:45
Malo pozno, ampak vseeno bom nekoliko osvetlil koncept pisanja svoje rubrike.
Gorniška potepanja niso gorniški dnevnik, še manj trenutne razmere, zato datumov ni, načeloma pa so bili vsi opisi opravljeni v tekočem letu. Tale Rombon je bil bolj izjema, ker sem zaradi daljše odsotnosti pripravil nekaj “na zalogo”.
Namen pisanja so predvsem opisi lepih, zanimivih in malo obiskanih kotičkov, kamor rado zanese prave gorniške potepuhe.
Lep pozdrav z Laponske,
Gorazd
Igor Zlodej, petek, 29. avgust 2008, ob 19:34
Če je za gospo Renato križ kos železa in pokopališče kup, potem popolnoma razumem njen nivo pisanja, še bolj nivo tistega, ki ga tako vneto zagovarja. Če gospa Renata slučajno ne ve, da so novinarji dolžni pisati resnico in samo resnico, do katere pa se pride tudi s prisotnostjo in lastnimi ugotovitvami na terenu, razgovori, pogovori, preverjanji, tudi pri več različnih virih, pa naj gre za navadno reportažo ali povsem resen članek, potem ji jaz ne morem pomagati. Izgovarjati se na pomanjaknje časa, naglico, zahteve urednikov, ki nalagajo kup dela, je ceneno, žalostno in neodgovorno.
Kar pa se tiče “Gorniških potepanj” sem vedno menil, da so opisi sveži in trenutno aktualni, čeprav sem glede tega bil večkrat v dvomih, ker so bile razmere predvsem pozimi povsem drugačne, kot so bile opisane ob objavi. Ne glede na članke na zalogo, bi se moral avtor pred objavo prepričati, če je stanje še takšno kot je bilo, ko je bila pot prehojena oz. preplezana. Vedeti je potrebno, da je internet javni medij, dostopen vsakomur in lahko netočno navajanje podatkov komu tudi škoduje. Poznam pa tudi primer novinarke, ki je ob tragediji v Logu pod Mangartom za “svojo hišo” poročala za jutranja poročila, da je v Logu vse brez posebnosti, dejansko pa se je ponoči zgodil tragični plaz, 7 smrtnih žrtev in pravo razdejanje. Pa samo en telefonski klic bi bil potreben. Kaj je “hiša” storila z novinarko si lahko le predstavljate.
