SiOL/STA, 26. avgust 2008
Že od nekdaj so alpinisti iz vsega sveta odhajali v te gore z zavestjo, da lahko umrejo. Samo Slovencev je za četo.
– 10.07.1977 je na pobočjih Hidden Peaka, (Gašerbrum 1, 8068 m) izginil 25-letni Drago Bregar. S soplezalcem sta zaradi poslabšanja vremena že sklenila obrniti, pa se je vendarle odločil, da bo nadaljeval in to sam. Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta se ravno vračala z vrha (opravila sta šele četrti pristop na to goro in to po lepi prvenstveni smeri), sta mu je v zadnjem višinskem taboru, na višini 7500 m, odsvetovala nadaljevanje, toda tako kot njima, se tudi zvečer tovarišem po radiu žal ni dal pregovoriti. Nihče več ga ni ne videl ne slišal, ostal je na gori.
– 15.05.1979 je Šerpa Ang Phu, vodja višinskih nosačev jugoslovanske alpinistične himalajske odprave, ki je delovala v zahodnem grebenu Everesta, skupaj z našima alpinistoma prišel na vrh. Zaradi slabih razmer so morali med sestopom po Hornbeinovem ozebniku v zahodni steni bivakirati. 16.05. so se že srečali s tovariši, ki so jim prišli naproti, ko je Ang Phu nenadoma zdrsnil v prepad. Naslednji dan so ga našli mrtvega na robu ledenika Rongbuk.
– 24.04.1983 je v lednem plazu pod Manaslujem (8125 m) umrl 31-letni Jernej Zaplotnik – Nejc, vrhunski alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik, uveljavljeni pisec, ki je bil tedaj tudi načelnik AO Kranj. Z njim je pod istim plazom umrl tudi 32-letni Ante Bućan, študent elektrotehnike iz Splita. Do nesreče je prišlo med hrvaško odpravo, malo nad taborom I, na ledeniku nekako 4400 m visoko.
– 22.04.1985 ob deveti uri zvečer po lokalnem času je v smrt zdrsnil 27-letni Borut Bergant – Čita, prav tako vrhunski alpinist, gorski vodnik in reševalec, sicer pa strojni ključavničar doma v Tržiču. S tovarišem sta sestopala z Jalung Kanga (8505 m, skupina Kangčendzenge, zahodni vrh te mogočne gore), potem ko sta kot člana slovenske odprave nanj opravila prvi pristop od severa. Vzpon brez kisika ga je verjetno zelo izčrpal in ni mogel pravilno reagirati.
– 03.05.1991 sta 35-letna Marija Frantar – Mariča, absolventka geografije in alpinistična inštruktorica AO Rašica, ter 36-letni Jože Rozman, tesarski mojster, sicer pa alpinist AO Tržič in gorski reševalec, oba člana odprave Kanč ’91, odšla proti vrhu Kangčendzenge (8586 m). Pihal je močan veter in vrh je bil zavit v oblake. 150 metrov pod vrhom sta bila, ko sta se javila po radijski zvezi. Bila sta hudo izčrpana, dodatnega kisika jima je zmanjkalo in Frantarjeva je – očitno jo je prizadel že edem – vse slabše videla. Odločila sta se za povratek. Ob 19. uri se je potem Rozman še enkrat oglasil. Kmalu potem sta očitno zdrsnila in padla na snežni plato tisoč metrov nižje.
– 15.06.1993 je umrl Boštjan Kekec, alpinist iz Škofje Loke, kot alpinistični inštruktor zaposlen v tedanji Teritorialne obrambi, tedaj pa udeleženec slovenske odprave na K2 (8611 m). V četrtem višinskem taboru je s soplezalcem čakal, da bi šla kot druga naveza na vrh. Pa se je vreme poslabšalo, zbolel je za višinsko boleznijo in potem toliko je oslabel, da ni mogel več sam sestopiti. Tovariši so mu sicer pomagali, toda med transportom v dolino je (7300 m visoko) izdihnil.
– 04.09.1992 je v daljnem Nepalu spet ugasnilo življenje enega naših odličnih alpinistov, čeprav samo nesrečo ne moremo šteti za alpinistično. Med pristopnim pohodom je utonil 31-letni Damjan Vidmar – Damč iz Škofje Loke, član Plezalnega kluba Škofja Loka in udeleženec slovenske odprave na 7468 m visoki vzhodni vrh Kumbakarne (Jannu East). Odšel se je okopat v reko Kabeli Kola, pa mu je izgleda spodrsnilo in – odnesla ga je voda.
– 14.10.1994 je med sestopanjem izginil 25-letni Beno Dolinšek, član Mariborske himalajske odprave. Dan poprej sta s tovarišem prišla v T3 (6600 m). Toda nastopilo je slabo vreme in ker se je tovariš slabo počutil, se je odločil da poskusi sam priti na vrh Anapurne III (7555 m). Dosegel je že višino 7000 m, toda obdajala ga je megla in še snežilo je, zato se je odločil za sestop. Ob 15. uri se je zadnjič javil z višine 6750 m.
– 20.06.1995 je med poskusom prvenstvenega solo vzpona prek zahodne stene Gašerbrum 4 v Karakorumu umrl Miroslav Svetičič – Slavc
– 30.10.1995 je na svoj 55. rojstni dan med sestopom s 6091 m visokega Pisanga na zasneženi vršni strmini 700 m globoko zdrsnil celjski planinec Drago Žlof, po poklicu ekonomist, zaposlen na celjski davčni upravi. Trije tovariši, tako kot oni udeleženci enega od naših trekingov na območje Anapurn, so videli kam je padel, toda pomoči mu ni bilo več. Šele 4. novembra so njegovo truplo lahko prenesli v dolino in naslednji dan so ga ob sveti reki Marsiando upepeljili po lokalnem običaju. 12.11. so žaro z letalom pripeljali v domovino in 13.11. so jo pokopali na mestnem pokopališču v Celju.
– 08.09.1996 je med sestopanjem k reki Seti, po kateri so pluli z rafti, izginil 36-letni Marin Gasparini, udeleženec trekinga
– 04.10.1996 zgodaj zjutraj sta iz baznega tabora (5300 m) odšla Žiga Petrič (25, študent Fakultete za šport) in Bojan Počkar (33 let, mag. gozdarstva) in od tedaj ju ni nihče več videl. 27. septembra sta v spremstvu zdravnice in nekaj Nepalcev prišla pod njun cilj: 2000 m visoko vzhodno steno vzhodnega vrha (7468 m) Kumbakarne. Na enega najvišjih še neosvojenih vrhov, s katerim se je Počkar že dvakrat “spoprijel”, sta se želela povzpeti na alpski način. Kmalu po odhodu na njuno drugo aklimatizacijsko turo, ki ju je vodila proti Kabrujem (vrhovi nasproti njunega cilja), ju je zakrila megla – sicer vsakdanji pojav – in vse bolj je začelo snežiti. Snežilo je vso noč in še naslednji dan. Ko se je 7. oktobra zjasnilo, ni bilo nobenih sledov, le številne plaznice so bile vsepovsod. Iskanje ni rodilo sadov in 17. oktobra so brez njiju pospravili in zapustili tabor.
– 31.10.1997 je z grebena med skrajno zahodnim vrhom (Nuptse W-2, 7742 m) in zahodnim vrhom Nuptseja (Nuptse W-1, tudi Srednji Nuptse, 7784 m) – očitno zaradi sunka vetra – v JZ ostenje omahnil Janez Jeglič – Johan (36), potem ko je četrt ure pred tem zaključil prvi vzpon prek zahodne steni Nuptseja.
– oktober 2000 je pri sestopu z Džonngsanga/Jongsanga (Janak Himalaja) po prvenstvenem vzponu umrl Andrej Markovič
– oktober 2000 je pod vrhom Lakpa Dordže/Lakpa Dorje umrl Andrej Zaman
– 15.10.2003 je kmalu po začetku trekinga umrl Emil Veler iz Cirkovc
– maj 2004 med povratkom odprave na Daulagiri je na meliščih Kalopani umrl Jože Šepič. Šepič je želel kot prvi slovenski alpinistični turist osvojiti vrh 8167 metrov visokega Daulagirija, zato se je spomladi pridružil šestčlanski odpravi pod vodstvom alpinista Andreja Štremflja. Takrat je vrh Daulagirija osvojilo pet alpinistov, Jožetu Šepiču pa je to preprečila višinska bolezen. Zanj je bil usoden sestop z gore, saj se je odprava v dolino spuščala v zelo gosti megli, ostali člani odprave pa so šele po vrnitvi v bazni tabor opazili, da Šepič manjka. Začelo se je iskanje, ki je trajalo 11 dni, pridružili pa so se mu tudi tuji alpinisti, ki so bili tedaj pod Daulagirijem, in domačini.
– 18.5.2005 je na na Everestu ostal Marko Lihteneker. Lihteneker in njegov kolega Viktor Mlinar sta osvojila najvišjo točko planeta. Mlinar se je zvečer vrnil v višinski tabor, ki leži na višini 8300 metrov, Lihteneker pa naj bi zaradi slabega vremena izgubil nadzor na volumnom kisika. Lihteneker in Mlinar sta sodelovala v ruski komercialni odpravi na Everest, ki jo je vodil Alexander Abramov.
Komentarji
1. ISARAJLI 26.08.2008 19:32:32
gora ni nora…..
2. FOXTROTT 26.08.2008 20:23:50
…nor je isarajli, ker komentira stvari, ki jih ne razume…
3. DELFIN1 26.08.2008 21:38:12
Najprej sožalje družinam umrlih in tudi na koncu sožalje družini preminulemu Pavle Kozjek…vsak, ki gre na goro se zaveda, da se lahko marsikaj zgodi. In tudi komentar isarajli “gora ni nora” ima deloma prav. Žal so bili ob ne pravem času na ne pravem mestu….taka je kot kaže usoda. To je ekstrem in riziko je velik…ne želim pametovati ker tudi ne želim in nočem samo hočem povedat tudi če si pripravljen in ne vem koliko izkušenj ti lahko na zadnjem vzponu spodnese in družine ostanejo same…
4. DELFIN1 26.08.2008 21:44:42
In vrjamem tudi, da vsak od njih je spoštoval goro. In da niso šli gor iz drugih razlogov kot, da dosežejo nekaj v svojem življenju in imajo lepe spomine žal želja jih je vodila v smrt. Škoda. Lp
5. BESS 26.08.2008 22:10:02
Žal brez tveganja ni uspehov, nesreča pa tudi nikoli ne počiva. Naj počivajo v miru vsi omenjeni.
6. D_B1CH 26.08.2008 22:49:59
drugi pa lepo sedite na kavcu jejte cips pa boste isto umrl pri 50ih. ce v zivljenju nic ne probas potem ti je lahko posteno zal.. jaz ce bi imel moznost bi usak dan probu drug poklic od smetarja do direktorja, povzpel bi se na everest, potovat cel mesec po amazonki, opazovat koralni graben v avstraliji pa videt avstralsko puscavo… nekaj teh stvari bom zagotovo izpolnu kajti sem se mlad in je se celo zivljenje pred mano pa kaj ce bom umru u necem kar me bo osrecilo! enako je osrecevalo njih!
7. KWA? 26.08.2008 23:02:44
Jst bi rekla, da če bi Pavle izbiral, kako naj umre, bi to mogoče bila taka smrt. Morda velja tudi za vse ostale preminule – samo ne tako zgodaj.. Jst bi tud raje na tak način..
8. LOLO 26.08.2008 23:54:04
To, kako je pa drugače od uradne verzije umrl Janez Jeglič, pa ve samo in edino Humar….pa nek Italjan ki je Jegliča po ”uradni smrti” fotografiral na vrhu…ampak je vse tiho, čeprav fotke obstajajo in so jih nekateri tudi videli…Humar bi lahko kakšno rekel na ta račun. Ukv postaja v snegu še ne pomeni, da je človek, ki jo je imal pri sebi, Mrtev. S Samo izgubil jo je in ga ni odpihnil veter…
9. ANNA 27.08.2008 00:43:29
Gore so strast, so opoj. Pavle je kot mnogi pred njim sledil svojim sanjam. Če ne morete razumeti, še ne pomeni, da lahko obsojate.
10. GAZELA 27.08.2008 08:21:43
Vsi ti ljudje so gore ljubili. Vsem ki so jih imeli radi naj bo vsaj majhna tolažba da so se tudi v njih gore zaljubile.
11. SOMEBODY 27.08.2008 10:27:04
vso sožalje družinam
12. DEFENSE 27.08.2008 13:55:01
Vsak ima svoj prav in svoje potrebe in cilje. Tudi na 500m so že umirali zaradi ljubezni do narave in gora. Upam da je vsak od njih našel mir in spokoj do zadnjega trenutka.Je pa res, hudo je tistim ki ostanejo, ampak to je druga tema.
Pripombe (1):
Marijana Lihteneker, četrtek, 28. avgust 2008, ob 13:28
Ponavadi vsaka družina, katere družinski član počne nekaj bolj “nenavadnega”, da svoj žegen in se vsaj potihem, če že ne čisto naglas strinja s tem početjem.
In vsaka smrt je za svojce boleča, ali se zgodi v naših gorah, na cesti ali pa v dalnji Himalaji. Kje pa nam je odmerjeno, ne vemo. Tudi kaj ljudje počnemo, si še hvala bogu zaenkrat izbiramo sami. In vsaka trditev ima svojo resnico. Res pa tudi je, da če stvari premalo poznamo težko ocenjujemo početje. Pustimo, da vsak diha svoj zrak, če s tem ne omejuje in ne škodi drugemu.
Nam svojcem pa je vseeno malo lažje takrat, ko s pogledom nazaj lahko potrdimo, da je bila preteklost lepa in da smo uživali v početju, pa naj bo to alpinizem, ali bilo kater drug šport. Vsem družinam, ki še vedno dvomijo v početje svojih mož, očetov, žena …, ki jih na žalost ni več, želim veliko “božje” energije, da bo lažje.
Čas celi rane in upanje daje pogum za v naprej.
Pozdrav vsem, Marijana
