Zasavski vestnik, 3. marec 1954
(Nadaljevanje in konec)
Tudi Nemci in Avstrijci so bili v tistih letih v naših gorah zelo aktivni. Kakor pred prvo vojno, tako so spet svetovno uprli svoje oči na Triglav in njegovo severno steno. Izpeljali so dve smeri: Bavarsko in Prusik-Szalajevo smer v ostri borbi z našim plezalci. Italijani so še dvakrat prišli v naše gore. Uspelo pa jim je preplezati le severozahodni raz Široke peči leta 1935. Tu sta plezala sloveča dolomitska vodnika Angelo in Ignazio Dibone v navezi dveh naših plezalcev. Drugi vzpon so poskusili v Jalovcu in tam res preplezali raz, toda naša plezalca Ogrin in Omerza sta ga preplezala dve leti pred njimi. Igor Omerza sodi v vrsto ljudi, ki so nas alpinizem pomaknili više v ekstremno plat. On je večinoma deloval v Savinjskih Alpah in tudi v Julijskih Alpah so znane njegove smeri v Široki peči in v zahodnem delu Triglavske stene, ki jih je plezal z Zupančičem. Uroš Zupančič je bil izrazit zimski alpinist, plezal je znani Hudičev steber v Prisojniku, raz Travnika, kamine Velike Mojstrovke, police v Zadnjem Prisojniku in še več zimskih vzponov.
Z vzponom v severni steni Travnika je bilo konec osvajanja naših sten po tujcih. Smer, ki sta jo preplezala kufsteinska vodnika Aschenbrenner in Tiefenbrunner, je ostala do pred kratkim tudi najtežja plezalna tura v naših Alpah.
Po preplezanju omenjenih vzponov se je pri nas plezalstvo nekako ustalilo. Tako zaznamujemo v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno le malo prvenstvenih vzponov. Vzrok je iskati v tem, da nismo dosegli vrhunske plezalne tehnike ter razpoložljivi kader, ko je preplezal vse važne smeri, ni mogel dalje v razvoj. Nekoliko drugačne razmere so bile v Savinjskih Alpah. Kakor v Julijskih Alpah, tako so delovali tudi tu v prvih letih po prvi svetovni vojni Nemci. Stari kader domačih plezalcev se je začel razvijati šele v letih 1926 do 1928. Tako je v Grintovcih nastala posebna plezalna družba, ki je pozneje tudi alpinistično obdelala to gorovje. Najbolj vidni predstavniki te družbe so bili Vinko Modec, Boris Režek, France Ogrin, Igor Omerza in Miran Gregorin. Najuspešnejša je bila naveza Režek-Modec, ki je preplezala prvenstveno smer v severni steni Ojstrice, Štajerski Rinki in Rzeniku. Druga naveza je bila Ogrin-Omerza, ki je plezala v Ojstrici, Planjavi in v Rinkah. Ta družba je dolgo ostala vodilna. Šele pozneje so začeli delovati tudi drugi. Največje dejanje v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno ostane vzpon Pavla Kemperla in Bineta Benkoviča v severozahodni steni Rzenika.
Plezalna alpinistika Savinjskih Alp se razlikuje od onih v Julijskih Alpah v tem, ker je prva temeljila na višji stopnji plezalne tehnike. zlasti zaradi relativno manjše višine in večje strmine sten.
Med drugo svetovno vojno je vse delo zastalo. Mnogo alpinistov je padlo v bojih in le malo jih je lahko delovalo. Vojna leta se odlikujejo po nekaterih alpinistih domačinih, ki so opravili ekstremne ture. Tu naj omenim alpinista Ariha v Julijskih Alpah z vzponi v Rogljici in Rakovi Špici ter Krča in Herletà v Savinjskih Alpah. Viktor Krč je preplezal dominantno severno steno Kočne in mnoge smeri z Jezerske strani, France Herle je pa deloval v vzhodnem delu Savinjskih Alp. Preplezal je severno steno Poljskih Devic in Veliki vrh v najtežjih dneh okupacije in tako izpeljal novo smer v Ojstrici uporabljajoč najmodernejša sredstva pri plezanju, kakor lesene zagozde in svedre za vrtanje lukenj.
To so bila dela v alpinizmu pred drugo svetovno vojno. Glede našega alpinizma po drugi svetovni vojni omenjam samo to, da smo v teh letih dosegli izredno visoko tehnično stopnjo in se tako približujemo plezalni tehniki ostalih alpskih narodov.
Ivan Čanžek
