Katoliški glas, 4. marec 1954
Po zmagi nad Mount Everestom so si francoski plezalci nadeli nalogo premagati najvišji vrh v južnoameriških Andih: Aconcaguo. Do sedaj ni bilo še mogoče določiti njegovo točno višino, ki pa je brez dvoma višja od 7.000 m.
Lucien Bérardini v južni steni Aconcague leta 1954.
Foto: arhiv GHM.
23. februarja je francoska ekspedicija, sestavljena iz šestih članov, naskočila najvišji vrh. Bil je krasen sončen dan, ki jim je omogočil sijajno zmago nad najvišjim vrhom Aconcague. Pot nazaj pa ni bila tako srečna. Dva člana ekspedicije, ki sta ostala spodaj, sta zaman dolge ure pričakovala svoje tovariše, medtem ko je bila jasno vidna nevihta, ki je razsajala ob južni steni Aconcague. Vznemirjena sta obvestila vojaštvo, ki se je takoj napotilo proti zloveščemu vrhu. Po velikih naporih se jim je posrečilo zaslediti vseh šest članov ekspedicije, izmed katerih sta bila dva v obupnem stanju. Prenesli so jih v bolnico v Mendozo, kjer so jim nudili prvo pomoč. Zdravniki so izjavili, da bodo dvema članoma najbrž odrezali noge, ker so se že pojavili znaki prisada. Rešeni člani ekspedicije so izjavili, kako jih je ob vrnitvi nenadoma zajela silna, nevihta, ki jim je onemogočila nadaljevanje poti in jim ohromila sleherno voljo. Če bi jih vojaštvo ne zablodilo, bi vsi zmrznili.
