Tine Orel
PIERRE ALLAIN je znan francoski alpinistični avtor in mednarodno znana osebnost v alpinističnih krogih. Upoštevan je njegov učbenik o alpinistični opremi »L’art de l’alpinisme« s Perardovimi ilustracijami, ki je izšel pri založbi Amiot — Dumont v Parizu. Na str. 44 najdemo med modernimi derezami opisane tudi naše univerzalke, izum dr. ing. Avčina, takoj za modelom Grivel in Grépon. Avčinov model ima tudi risbo, v opisu modela »Avčin« pa beremo o njegovih odlikah. Kritike, ki so jih naperili nekateri na »avčinke«, veljajo torej materialu in izdelavi, ne pa sistemu in modelu.
400 AVTOMOBILOV NA URO bo vozilo skozi predor pod Mt. Blancom. Predor je dolg 11,6 km med Chamonixom in Entreves, cestna zveza med Rimom in Parizom za 300 km krajša. Prvi avto, verjetno jeep, je predor že prevozil, za javni promet bo odprt šele 1964. V predoru je cesta široka 7 m, na obeh straneh je pločnik širok 70 cm. Na vsakih 300 m je izogibališče, na vsakih 50 m telefon in prva pomoč, razsvetljava neonska, motorna vozila bodo vozila z malimi lučmi.
O JETIJU je lani napisal znani švicarski alpinist dr. Wyss-Dunant iz Ženeve, da ni nobenega dvoma več o njem: Jetijevi sledovi so zoomorfični, ne antropomorfični, je neka vrsta medveda, bodisi selenarctos tibetanus, ki često hodi po dveh ali kaka druga doslej še neznana vrsta. Noben mit ni več upravičen, pa če si ga časnikarji še tako žele. Dr. Wyss-Dunant začenja svoj članek s spomini na švicarsko ekspedicijo na Everest l. 1952. Vračal se je iz zgornjih taborov v tabor I v višini 5000 m, ko je nenadoma zagledal, kako mu gre nasproti čudna silhueta nekega bitja, ki se mu je zdelo pošastno. Skočil je za skalo in opazoval gibe tega samotarja, čigar silhueta se je očrtavala na osvetljenem in meglenem grebenu. Zdelo se mu je, da ima izredno vzbočene prsi in roke izredno dolge, nečloveške. Hodil je po grebenu, kakor da bi nekaj iskal. Dr. Wyss-Dunant ni imel pri sebi orožja in postalo mu je tesno pri srcu. Obraza bitju ni mogel razločiti, a zdelo se mu je, da je podobno opici. Kmalu je sestopilo z grebena in se spustilo proti dolini kar po poti švicarske ekspedicije. Pri tem mu je postala hoja lažja, gledan od zadaj je imel bolj človeško podobo. Tedaj je spoznal, da se ni srečal z jetijem, pač pa da je postal žrtev optične prevare, ki jo lahko pripravi igra luči in megle. Dr. Wyss-Dunant je prepričan, da je bilo nekaj podobnega s prof. Proninom v Pamiru l. 1958. z botanikom Tombazijem l. 1925 ali s Henrijem Elmesom l. 1956. »Če bi bil jaz zbežal pred to prikaznijo, bi gotovo še danes pripovedoval o dvonogi himalajski pošasti«, pravi pisec. To še posebno zato, ker je švicarska ekspedicija v dolini Lobuje in v Khumbu zares naletela na jetijevo sled v snegu. Te sledi so bile po svojih merah skoraj enake tistim, ki jih je našel E. Shipton v Menlung Tse. Švicarji so zadeli na družino jetijev, dva odrasla in dva mladiča, vsaj tako so govorile sledi. Ugotovili so pokončno hojo, če pa je sled zadela na strmo oviro, so si himalajski medvedje in medvedki pomagali z vsemi štirimi. Dr. Wyss-Dunant je imel vtis, da je družina prečila ledenik Khumbu proti višinam nad Imja Khola in da je zbežala v paničnem begu.
P. F. Porock je trdil, da gre za vrsto ursus isabelinus, za inačico rjavega medveda. Leta 1935 je E. Schoefer, hamburški tibetolog, določil vrsto selenarctos tibetanus. Domačini plemena Wata so mu to vrsto pokazali. Imel je priložnost videti ga, kako hodi po dveh in kako pošasten vtis dela, tako da ni čudno, če so ga tamkajšnja plemena napravila za bajno bitje, da bi se ga ubranila ali ga pomirila. Tako je človek vedno ustvarjal bogove. Zato se na opise domačinov ne moremo zanesti. Kdor bi jetija opisal, bi ga zadela kazen, tako verujejo. Nič ni čudnega, če so vse ekspedicije »za jetijem« ostale praznih rok. Amerikanca Tom Slick in F. Kirk Johnson sta šla za njim l. 1957, 1958 in l. 1959. Prinesla sta mumificirano roko, ki jo je preiskal antropološki inštitut v San Antonio v Texasu. Bila je človeška roka. Ralph Izzard je to roko omenjal že l. 1954 in uplenil tisti znani jetijev skalp. Izkazalo se je, da je falzifikat, bil je kozji. Tri sovjetske ekspedicije v Pamiru, ki so jih vodili prof. Pronin. Porhnev in Stanikijevič, niso dosegle nič. Celo Pro-ninove prikazni niso mogle potrditi. Stanikijevič trdi, da gre za »duha pustinje«, ki ima v himalaji ime jeti, drugod Meti, Kang-Mi, Mi-Go. Dr. W. Černeckij s Queen Mary College pa je v Nature l. 1960 trdil, da gre za potomca fosilne gigantske opice. Rekonstrukcijo je naredil po fotografijah jetijevih sledov, ki jih je posnel E. Shipton. Tudi Hillaryjeva ekspedicija ni odkrila nič novega. Zato nima smisla postavljati novih hipotez. Samo vrsta medveda se zaradi svojih lastnosti prehodno giblje v pustem himalajskem svetu. Njegov gosti kožuh ga ščiti pred mrazom, njegove rezerve maščobe mu omogočajo dolge pohode (severi beli medved brez hrane prepotuje 1000 do 1200 km!). Narava ga je oborožila za boj proti mrazu in lakoti in mu dala izreden nagon za orientacijo. Tako prekrižari neznanske himalajske doline in jih povezuje z dolgimi drznimi pohodi preko himalajskih grebenov.
Članek dr. Wyss-Dunanta ni nekaj popolnoma novega. Izšel je že l. 1953 v Geograp-hical Journal, bil pa je l. 1960 nanovo redigiian in je izšel v Berge dr. Welt 1961 in v Die Alpen 1962. Hillaryjevi izsledki so trditve dr. Wyss-Dunanta potrdili.
FILMSKI FESTIVAL V TRENTU 1962 je bil enajsti po vrsti. Od 72 predloženih filmov iz 11 dežel so jih izbrali za ožji izbor 29, 9 iz Italije, 5 iz Francije, 4 iz Švice, 3 iz Nemčije, po 2 iz SZ in ZDA iz Avstrije, Anglije, Indije, Jugoslavije in Poljske pa po en film. Veliko nagrado mesta Trenta je dobil zahodno-nemški znanstveni film »Galapagos« zaradi filmsko tehničnih vrednot in znanstvene preciznosti. Kot najboljši celovečerni planinski film je bil nagrajen z zlatim rododendronom poljski film »Hindukuš«, ki sta ga posnela Sprudin in Lesniewicz na Nošaku (7501 m). Film je bil všeč vsem zaradi svoje kratko-časnosti, humorja in dokumentarične pristnosti. Vsekakor velik mednarodni poldon Poljakom! Najboljši kratkometražni film je predložil Švicar Gessner »Štiri letni časi«, nekaka optična razlaga Vivaldijeve kompozicije v gorskih občutjih. Nagrajen je bil angleški film »Zadnja pot Roberta Scotta« o ekspediciji na južni tečaj l. 1912. Veliko nagrado CAI za 16 mm film je dobil Diemberger za »Peuterey«. Film ima velike pomanjkljivosti, vendar je nagrado dobil zaradi dokumentarične vrednosti. Drugo nagrado je dobil Italijan Pizzi za film »Vsak dan v jutranjem mraku«, ki prikazuje težavno pot hribovskih otrok v šolo. Tretjo nagrado v tej kategoriji je dobil film o astronavtu Glennu. Trofeja narodov pa je spet pripadla Francozom za film »Sneg je črn«. Žirija je razsojala zelo objektivno, organizacija je bila brez graje, izbor za ožjo konkurenco zelo skrben. Šibka stran: Veliko dobrih filmov je zaradi majhnega števila nagrad ostalo brez priznanja. Omenjajo posebno francoski smučarski film »Ski Total«.
Istočasno je 10 dežel razstavljalo v Trentu planinsko knjigo: 81 založb 431 knjig. Ugotovili so, da planinska literatura v alpskih deželah (Nemčija, Avstrija, Švica) stagnira. To je tem bolj čudno, ker je komercialno bila zelo uspešna, talentov pa tudi ni manjkalo, še manj pa snovi. 51 knjig je npr. razstavila Vzhodna Nemčija.
JANNU 1962 so v jesenski številki La Montagne et Alpinisme (1962) popisali Terray, Leroux in Keller. Iz njihovih poročil samo nekaj stvari, ki jih doslej v zvezi z Jannujem še nismo omenili. Ekspedicija je štela 44 mož s šerpami vred. Terray je moral zbrati 12 ton živeža in opreme, 300 različnih predmetov, da bi preskrboval ta trop himalajcev skozi 4 mesece. Med pripravami se je ponesrečil v Saussoisu, zdrknil 10 m globoko in si zlomil šest reber. Ko je vstopal v letalo, se je še vedno slabo počutil in ni upal, da bi mogel sodelovati pri končnem »napadu« na Jannu. Zakaj je bil vodja Terray in ne več Franco? Franco je sam odstopil, češ da je že v letih. Tabor I je postavil v višini 4600 m, a tako, da je bila pot do tabora III precej krajša in manj nevarna vse do višine 6000 m. Majhna izboljšava, a je mnogo pripomogla k uspešnosti ekspedicije, saj je bilo treba spraviti na višino 6000 m 7 ton materiala. Tudi med ostalimi tabori je Terray poskrbel za večjo varnost, počivališča, stalno izmenjavo navez in izdatno opremo taborov. Tako so imeli v taboru VI 40 kisikovih aparatov, vsak je tehtal po 5 kg. 8 do 10 mož bi lahko vzdržalo v teh taborih v višini 7000 do 7300 m do deset dni, ne da bi jim kaj manjkalo. To je omogočilo ekspediciji, da je v 9 dneh devet Francozov in dve šerpi zmagalo kritičnih 400 m do vrha Jannuja. Premagovali so ozebnike z naklonino 70°, po 30 m na uro, plezali v skalah z vsemi pripomočki ekstremistov v 1700 m visoki prepadni steni, plezali tudi v ledu in požledu vertikalo, se izčrpavali do skrajnih meja in se spet krepili s kisikom in s tem, kar jim je nudil tabor. V višini 7000 m so prenašali bremena po 25 kg, 7 do 12 vdihov in izdihov za en sam korak, če je bil tempo za spoznanje hitrejši na zložnejšem mestu. Ko so prišli v zadnjo, še nedotaknjeno etapo pod vrhom, so se morali umakniti, ne samo zaradi objektivnih težav, temveč zaradi popolne izčrpanosti. »To je veliki alpinizem«, vzklika Terray. »Vzrok, da osvajamo to skalo in ta led, ni otročji nacionalizem in nečimrno samozadovoljevanje, temveč da zmagamo nad svojo slabostjo in strahom, da gremo do kraja zmožnosti, da izpolnimo idealno nalogo in doživimo veselje nad tem, da smo ljudje.« 200 m pod vrhom so obrnili ter na tem. kraju pustili dva kisikova aparata, vrvi, 20 klinov, in vponke. Nazaj grede so pritrdili 500 m vrvi in si s tem skoraj za jamčili uspeh nekaj dni potem. Vršni greben, ki so ga po težkem plezanju dosegli, je bil sicer nevaren, tudi težak, a edinstven. Doživetje vrha po nekaj dneh je Terray opisal konvencionalno, bolj mu je šlo za to, da poudari kolektivno vrednost ekipe. »Zmagali nismo zato. ker smo izui\ieni alpinisti, ne zato, ker smo imeli kisik, zmagali smo, ker je 40 mož delalo ves čas metodično in postavilo tabor VI z vsem »komfortom«. Šerpa Wongdi pri vzponu na vrh ni jemal kisika. Na Terrayevo zahtevo je aparat vzel s seboj, hotel pa je pokazati, kaj šerpa lahko zdrži. In je res zdržal, viteška rasa, mu je dejal Terray. Srečanje vračajočih z vrha s tistimi, ki so bili še na poti, je bilo velik problem. Tako zračen vrh. tako oster greben. Terray pravi, da mu je podoben samo vrh Salcantaya v Andih. Samo eno srečanje jih je zamudilo tri četrt ure. Slike, ki ponazarjajo članek, so fantastične. Takih slik še ni prinesla nobena ekspedicija. Tekst in slika se dopolnjujeta, oba enako dovršena.
O PLANINSKEM MUZEJU se pri nas piše in govori že več desetletij, tudi po vojni večkrat, vendar do realizacije ne pride, čeprav se kažejo začetki v Trenti in na Jesenicah. V tej rubriki že nekaj let tudi govorimo o tem, posebno ob poročilih o delu znanega švicarskega planinskega muzeja v Bernu. Ta muzej so pretekli dve leti obnavljali in upajo, da ga bodo v letu 1963 za 100-letnico SAC tudi obnovili. Muzeje vzdržuje zelo težko, posebno sekcije nimajo razumevanja.
V l. 1962 so reorganizirali oddelek glaciologije in geologije in tu namestili dva velika reliefa Švice v merilu 1 : 100 000, prvi prikazuje Švico v ledeni dobi, drugi jo ponazarja geološko. Oba reliefa sta zelo instruktivña, izdelujejo jih kar v razstavnih dvoranah 2 in 3, ki sta zato že dve leti zaprti.
V l. 1962 števild obiskovalcev ni naraslo, muzej pa se je močno udeležil razstave Hyspa, o kateri smo že poročali (razstava za higieno in šport), sodeloval pri razstavi prometa v Londonu, razstavi zavarovalnice v Stuttgartu, občasni razstavi PTT muzeja v Bernu (poznavalci Berna bodo vedeli, da sta oba muzeja v isti hiši) z geslom Gore — prelazi — Alpe), pri občasni razstavi otroških igrač zgodovinskega muzeja v Št. Gallenu (zbirka hribovskih igrač je bogata in ganljiva), muzej je posojal hribovske noše, med drugim tudi za spomladanski pohod na Jungfrau v zgodovinski noši. Muzej je v l. 1962 dobil mnogo novih eksponatov, največ daril (zbirke zemljevidov, reliefov posameznih gorskih skupin, maket, rekvizitov, fotografij, knjig, umetniških slik idr.).
Od vstopnine so dobili 1445 šv. fr., za najemnino od PTT muzeja 25 000 fr. od Berna 11 000 fr, od CC SAC 5000 fr, 53 sekcij pa je vsega skupaj zbralo 3350 fr. Med izdatki je največji strošek mezda nameščencem, 16 000 fr., za nove eksponate so izdali skoro 10 000 fr. Centralni švicarski planinski muzej bi bil prava učna ustanova za naš domači muzej. Kdor ga je kdaj obiskal, ne more pozabiti strokovne kvalitete, predvsem pa na švicarsko ljubezen do gora in vsega, kar je v zvezi z njihovo kulturo, zgodovino in vsebino. Sedanji direktor Grosjean je na 101. skupščini SAC obširno poročal o muzeju, skupščina pa je muzeju poklonila 5000 fr izredne podpore.
NOVE CESTE V ALPAH, kakor da brez njih res ne gre. Zdaj je stekla cesta tudi na naš Dobrač, nad prelepo Ziljsko dolino, do višine 1700 m, odkoder je lep razgled na naše Julijce in vse do Furlanije. Vsakih 100 m so uredili parkirne prostore. V kratkem času so zgradili cesto na planino Tauplitz v Salzkammergutu. Ze je drvelo 20 000 avtomobilov po njej. Na zaključku je parkirni prostor za 600 avtomobilov.
ING. UBEDA je bil dolga leta predsednik španske planinske organizacije (Federación Española de Montañismo). Spomladi l. 1962 je umrl. Znan je bil kot viden delavec v UIAA in organizator planinskega življenja v Španiji. Na njegovo mesto je stopil Félix Torres, dosedanji predsednik državne alpinistične šole, ki jo je tudi ustanovil Ubeda.
ITALIJANI NA KAVKAZU so v družbi ruskih alpinistov l. 1962 naredili nekaj lepih vzponov v Dombaju. Prišli so iz Val d’Aoste, iz Courmayeura, Champoluca in Valtournanchea, manj znana imena. Italijane je povabila SZ.
FINSKA nima gora, vendar so jeseni l. 1962 v Helsinkih ustanovili alpski klub Suomen Alppikerko (SFA). Predsednik je zobni zdravnik M. A. Jokinen. Glavni program finskih alpinistov je seveda inozemski.
POLJAKI NA KAVKAZU močno napredujejo, pojavljajo se vedno nova imena. Tako sta lani poleti dve navezi, Vesely—Karouszek in Czihula—Budin prva preplezala 1000 m visoko severno steno prelepe Bellala Kaj a (3852 m) in 1500 m visoko severno steno Cotsa (3657 m). Poljska naveza je z enim bivakom preplezala severno steno Dychtaua (5189 m), za katero so tri ruske naveze pri prvenstvenem vzponu potrebovale štiri dni s tremi bivaki.
ANGLEŠKI DHAULAGIRI 1962 je propadel. Polkovnik J. O. M. Roberts je skušal sam priti na vrh, pa je moral pri 8000 m višine odstopiti zaradi plazov. Ekspedicija je srečno prišla v Kathmandu. Več sreče a na skromnejšem cilju je imela holandska ekspedicija na Nilgiri. Ne povedo ali gre za koto 7032 m ali 7148 m ali 6837 m. Masiv Nilgiri je del Annapurne in leži med dolinama Kali Gandaki in Miristi Khola. Holandce je vodil C. G. Egeler, tehnični vodja pa je bil Lionel Terray, znani chamoniški as.
KRISTIANIA IN TELEMARK sta kot pojma v smuški tehniki znana dobrih 60 let. Strokovni značaj so tema besedama dali norveški smučarji Aall in brata Tandberg. Pravijo pa, da so prvo kristianio na smučeh izvedli že l. 1868. In še eno iz smučarskih zadev: Najmanjši kontinent, vroča Avstralija, hoče tudi imeti besedo pri belem športu. Oktobra 1962 bodo priredili v Snowy Mountains mednarodne smučarske tekme. Finančno jih bo podprla velika tobačna tovarna, zmagovalec bo poleg drugih daril dobil tudi v denarju 500 funtov, kar je že kar lepa vsota. Sicer pa — za sneg zdaj že nikjer več ne bo stiske: Umetni sneg prodira iz Amerike v vse kraje sveta. Pravijo, da zdrži trikrat toliko kot naravni, šele pri 20 °C začne kopneti.
JAVA spada med najbolj zanimive indonezijske otoke. Alpinistično je ta kakor skoraj vsa Indonezija še nepreiskan. Prvi korak, vsaj za Nemce, je naredil Heinrich Harrer na Irianu (Novi Gvineji). Indonezija ima zanimive kulturne sestavine, več tisoč let staro kulturo, ki se ji pozna vpliv hinduizma, buddhizma, islama, na Irianu pa se je čas ustavil v kameni dobi, torej svet poln kontrastov in zanimivosti. Javanske gore so ugasli in še delujoči vulkani. Zaradi svoje klime so za Evropejca posebno dobrodošle, saj je Djakarta (Batavia) znana po svojih neugodnostih, vročini in vlažnosti. Holandci so Djakarto imenovali »grob belega človeka«. Dr. Rudolf Gramich, znan nemški planinski avtor, je 14 dni po prihodu na Javo že iskal okrepčila na Puntjaku, 1500 m visokem prelazu, kjer je več diplomatskih misij postavilo svoje bungalove. Blizu tem je vrh Gunung Gede skoro 3000 m visok in jezero Telaga Vama, pobarvano jezero, ki da ga je najokala nesrečna princeza. Iz Bandunga zelo radi hodijo na vulkan Tangkubanprahu (1800 m), znan po bujnem rastlinju. »Tu bi ozelenel zobotrebec«, pravi Gramich. Tudi o tem vulkanu se je spletla bajka, ki močno spominja na Ojdipa in Jokaste, na Ojdipov kompleks. Potem je Gramich obiskal še Gunung Merbabu (3100 m). To je že celo potovanje. Večina javanskih gora ima na vse strani dolga položna pobočja, tako da niso videti visoka, v resnici pa so. Vzpon na Merbabu je prav tak, a zaradi vročine kljub vsemu naporen. Težak transpirira po 401 vode, za planinca pa ne velja dosti manj. V višini 2200 m je mestece templjev Vonosobo. Posebna vrsta gora je merapi — ognjena gora, živ vulkan. Najlepša te vrste na Javi je Jogjakarta, tudi polna starih javanskih spomenikov. Na vzhodni Javi se dviga 3800 m visoki Semeru in Evropejcem, ki žive v Surabaji, zelo znani Bromo. O tuiizmu ali alpinizmu na Javi seve ni govora. Gramich pravi, da tega tudi ne bo, ker je podnebje tako neugodno za hojo. Vsak vzpon na višje vrhove je majhna ekspedicija, ker je treba s seboj nositi precej brašna, še več pa vode, najeti je torej treba nosače.
LOURDES pod Pireneji je tudi eden od francoskih planinskih centrov. Po dolini Gave se pride do Gavarnie, gorske vasi v višini 1357 m, tam blizu pa se dviga več tritisočakov v stranskih dolinah, med njimi 3398 m visoki Vignemale, ves na francoskem ozemlju. Ne daleč od Gavarnieja je Pic de Marboré (2253 m). Gavarnie je zelo znan tudi v naši planinski zgodovini, odkar je francoski geolog Ami Boué primerjal našo Logarsko z gavarnijskimi Pireneji. Blizu tam je špansko francoska meja, ki poteka tudi po zanimivi Brèche de Roland, Rolandovi škrbini ali bolje vrati, ki jih je, verjemi ali ne, z mečem izsekal ponosni Roland. Na španski strani je dolina Arrazas, španski narodni park.
USTANOVITELJI ÖAV so bili zelo mladi ljudje: Mojsisovics 23 let, Paul Grohmann 24, Guido v. Sommaruga celo samo 20 let. Seveda so imeli vplivne zaščitnike, saj so med 627 vpisanimi člani ÖAV dne 19. nov. 1862 večji del zdravniki, juristi, profesorji, oficirji, tovarnarji, trgovci, uradniki in celo — knezi. Vendar je organizacija ÖAV pripadla tej študentovski trojki. Senn je za ustanovitev DAV dobil idejo od Avstrijcev. Mojsisovicz je bil jurist, kot planinec pa se je začel ukvarjati z geologijo in je napisal lepo število geoloških razprav, bil je celo docent na dunajski univerzi za specialno geologijo. Bil je poleg tega celih 11 let predsednik sekcije »Avstrija«, še l. 1897. Svoje premoženje, 1 milijon avstrijskih kron, je volil dunajski akademiji. Grohmann je znan kot pionir Dolomitov (Wanderungen in den Dolomiten 1877). Sommaruga je bil po rodu Italijan. Zelo dobro je poznal Karavanke in Kamniške Alpe. Kot jurist se je močno uveljavil v komunalni politiki na Dunaju in v avstrijskem državnem zboru.
EVEREST — LHOTSE — NUPTSE bodo cilj ene same ekspedicije in to ameriške — pod nemškim vodstvom. Vodil jo bo Norman Dyhrenfurth, ki že nekaj let živi v Kaliforniji kot švicarski državljan in je star 44 let. Namen ekspedicije je, proučiti vzdržljivost človeka, start je določen za maj 1963.
ŠPORTNA HIŠA SCHUSTER v Münchnu praznuje letos 50-letnico ustanovitve. Ustanovitelj Avgust Schuster je bil znan alpinist, v svojem dnevniku si je zapisal 2000 vrhov, ki jih je oblezel, med njimi 25 prvih vzponov. Iz skromne trgovinice s štirimi nameščenci je v 50 letih nastala svetovno znana firma z 200 nameščenci. Ima velike zasluge za razvoj alpinizma, saj je njeno ime povezano z vedno novimi iznajdbami in rekviziti. Že l. 1913 je Schuster prodajal manchon — plezalnike, najnovejše smuške vezi in stremena, med obema vojnama ASMÜ — višinski šotor, po vojni pa prvo nemško perlonsko vrv ASMÜ. Za 50 letnico se je hiša povečala, dva arhitekta pa sta ji dala najmodernejšo notranjo in zunanjo ureditev.
GORE NAD TAGLIAMENTOM je naslov članka S. Walcherja, znanega avstrijskega publicista, v švicarski reviji »Les Alpes«, dec. 1962. Opisuje gore, o katerih v našem listu že nekaj časa piše dr. Viktor Vovk. Avtor se drži v navedbi višin in imen VIII. zv. »Hochturist in den Ostalpen« ter Alpi Carniche CA in TCI 1954. Nemški avtor seveda sledi nemške stopinje v Karniji. Ob takem članku kulturno zgodovinska in politična vrednost dr. Vovkovih razpravljanj še bolj zrase.
HUASCARAN 1962, še enkrat, saj je katastrofa odmevala po vsem svetu in jo zdaj proučuje marsikateri glaciolog in geograf, če najde priložnost. Cordillera Bianca v Peruju spada med najlepša gorovja na svetu. Je dolga 170 km in ima v severnem Peruju 30 vrhov, preko 6000 m visokih, ki so zaradi svoje težke pristopnosti, impozantnosti in sijaja vabljiv cilj alpinistov, geologov, glaciologov in geografov iz vsega sveta. Club Andinista Cordillera Bianca s sedežem v Huarazu izdaja vsako leto dobro urejeno »Revista« in je obenem dober vodič in pomočnik vsem turistom in znanstvenikom. Eden med njimi je Švicar W. Ruegg, ki živi večji del v Limi. V članku o huascaranski katastrofi piše, da je vzrok treba iskati predvsem v posebni naravi morenskega sistema. Snežna meja se je pomaknila v višino 5000 m, med ledeniško čelno moreno in ledeniškim jezikom so ostale številne »lagune«, ledeniška jezera, ki s svojo vodo pritiskajo na ne dovolj usedene in trdne jezove iz nekompaktnega
morenskega materiala. Zato je prišlo v zadnjih desetletjih do velikih katastrof. Huarez 1941, Chavin 1945, Huallanca 1950, Huascaran 1962. Vendar ima slednja poseben značaj. Prizorišče je isto, dolina Santa, edina podolžna dolina v Peruju, ki drži proti Tihemu oceanu, imenujejo ga peruansko Švico. Huascaran, 6768 m, je najvišji vrh dežele Inkov in okraja Ranrahirce. 10. januarja 1962 kmalu po šesti uri zvečer so se z višine 6200 m odkrhnile ledene stene, poledenele opasti in balkoni, klože, skale in pečine iz zapadne stene in zgrmele skoro navpično 700 m niže na ledeniški kotel, ki teh mas ni zadržal, ampak so se valile naprej. Računajo, da je bil začetni volumen mase 2 do 3 milijone m3, na koncu pa je narasla na 11 milijonov m3. Spotoma je pokrila in pobrala 12 vasi in zaselij (Puyacucho, Encayoe, Armapampa, Yanama, Chico, Shacsha, Ranrahirca in druge). Zračni pritisk te mase je bil tolikšen, da je lomil evkalipte, ki so stali daleč stran od ogromnega plazu. Brzina plazu je znašala 110 km na uro, vse skupaj je prigrmelo v dolino 10 minutah, v višjih legah pa je bilo časa za alarm še manj, vprašanje pa je, če je bil sploh mogoč. Doslej so našteli čez 4000 človeških žrtev, ranjencev ni, preživelih zelo malo.
Rio Santa je narasla za več kot 12 m, odnašala pošastni material ter odlagala izmaličena trupla na svojih bregovih. Vzrok torej tu ni bil prodor »lagune«. Lagune in njihove grožnje so začeli proučevati že pred 20 leti (Broggi, Kinzl, Heim, Oppenheim, Egeler. de Boov, Fernandez Concha, Ali de Zsepessy, Fricker, Schatz in drugi). Eksistira posebna »Comission de las Lagunas de la Cordillera Blanca«, ki je organizirala inšpekcijsko in signalno službo. Poleg lagun ogrožajo to pokrajino še razni seizmični nemiri, konfiguracija pobočij in še druge posebnosti, ki vse skupaj predstavljajo stanovitno kolektivno nevarnost, zoper katero se je težko braniti, ker jo je težko opredeliti in prepoznati. Ruegg predlaga mednarodno znanstveno pomoč, ustanovitev domačega instituta, ki bi proučil, kako bi se take katastrofe tehnično obvladale.
PREČENJE SHKHELDE (Šhelde) je opisal Anglež Hamish Mac Innes v The Alpine Journal, maj 1962, francoski prevod je izšel v »Les Alpes« 1962/IV. Ker je »mednarodni« Kavkaz ena od značilnosti zadnjega časa, nekaj ekscerpta: Angleže je l. 1961 povabila sovjetska planinska organizacija. Rok za odgovor je bil kratek in tako so mogli iti le trije: M. Vyvyan iz Cambridgea, George Ritchie iz Edinburgha in avtor članka. Očarani nad moskovsko gostoljubnostjo v Moskvi in v planinskem taboru so se Angleži razgledali v sovjetski alpinistiki in njeni organizaciji, o kateri smo že večkrat poročali. Disciplina v taboru jim je presedala, tako da so dežurnega mojstra športa zmerjali s »kričačem«, drugega z »oso«. Hrana jih ni ravno navdušila, pač pa ženska družba. Na prvi turi se niso dobro izkazali pred sovjetskim vodnikom Turom in Banderovskim. Vendar so se odločili za zahtevno prečenje Šhelde ob vseh varnostnih ukrepih, med drugim so vzeli s seboj tudi »walkietalkie« (primopredajni aparat). Vsak je imel na hrbtu 25 kg in ko so tako obloženi zagledali nažagani greben Šhelde. jim je postalo tesno pri srcu. Bivakirali so najprej na Ušbinem ledeniku, čeprav bi se bili lahko še povzpeli za 300 m. Toda — Rusi niso povedali zakaj tako, niti tu niti kasneje. Že prvi dan jih je zajela snežna vihra. Premočeni so si postavili šotor in v njem preždeli dva dni. Potem so plezali v svežem snegu s 25 kg na plečih večji del II. stopnjo. Nasproti jim je prišla sovjetska vojaška naveza petih mož in se nasproti njim vedla izredno tovariško, »taka plemenitost pa je tipična za vse ruske alpiniste«. Na povratku je kamen težje poškodoval kolena vodnika Igorja Tura in ker je tura dolga, so morali čakati na pomoč. Družbo jim je tu delalo sedem alpinistov iz Rostova in razumeli so se dobro: prepevali so angleške in sovjetske pesmi in si vzajemno delili brašno. Bili so že deseti dan na nogah in ture še ni bilo konec, imeli so pač smolo z vremenom. Počutili so se kakor Prometej na Kavkazu, orel, ki jim je kljuval drob, pa je bil — glad. Toda na špiku so našli rezervno hrano. Z Rostovčani so postali pravi prijatelji, kar težko so se poslovili, ko so Rostovčani odhajali v Svanetijo. Ko so se Angleži vrnili v taborišče Spartak, so jih tu pričakali vsi taborniki. Videli so signale za pomoč, vedeli za težave pri prečenju in tako ni bilo konca čestitk, poljubov, ploskanja in celo rož. Avtor pravi, da je na prečenju izgubil 10 kg.
Zvečer je bil zbor in Angleži so od Abalakova sprejeli naslov »alpinistov SZ«. Bili so prvi tujci, ki so izvršili to težavno prečenje. Avtor izjavlja, da je imel v Špartaku najlepše počitnice in da je našel tu resnične prijatelje.
ALI JE PLANINSTVO ŠE SODOBNO, se vprašujejo v razvitih turističnih deželah posebno pozimi, ko razne žičnice, vzpenjače in lifti odnašajo smučarje v višave, da ti potem zdrve po prirejenih dirkalnih pistah spet v dolino, daleč stran od tiste smučarske »vožnje«, ki je bila v navadi v začetni dobi smučarstva. V Avstriji deluje po statistiki iz l. 1962 že 793 različnih takih prometnih naprav, ki lahko potegnejo 71,5 milijona oseb, torej desetkrat več, kot ima Avstrija prebivalcev. 40 do 45 milijonov od teh odpade po Erwinu Mehlu na zimske potnike. Ampak, ne smemo pozabiti, da so se ljudje radi vozili v hribe že v klasičnih časih alpinizma: Zobata železnica na Rigi je že l. 1871 prepeljala 60 000 potnikov. V primeri s številom članov SAC v tistem času je ta številka gotovo ogromna. Gornje vprašanje torej najbrž ni upravičeno. Ljudi, ki bodo v hoji v gore iskali svoj užitek, v borbi z goro svojo slast in potrditev, ne zmanjkuje.
Kljub milijonom turistov na žičnicah ali na prav zaradi njih in ob njih rastejo tudi množice planincev in vrste alpinistov.
PARAGRAFI na smučarskih dirkališčih so že nekaj let sem problem v razvitih turističnih deželah. Mehanično prenašanje prometnih pravil s ceste ali plovbe na smučarijo ni smiselno, saj gre pri smučanju zgolj za šport, vendar jih je treba nekako vzpostaviti, ker je ob žičnicah nastala gneča, ta pa zahteva red, ureditev. Nekaj predpisov je treba že za pisto samo, vendar gotovo ne takih opozoril, ki naj bi smučarja opozarjala na prirodne težavnosti terena. Prepovedano je smučati po cestah in potih v strnjenih naseljih. Bavarski paragraf grozi z globo 150 DM ali z zaporom, če smučar na pisti brezobzirno vozi ali če hodi po njej brez smuči ali če ga zalotijo na njej s psom. Smučar je kaznovan, če na progi koga povozi, sune ali mu celo povzroči kaj hujšega ali ga v nesreči pusti brez pomoči. Sodnik seveda presodi, če je smučar res brezobzirno in v kolikšni meri brezobzirno vozil. Pravice do odškodnine v smučarskih karambolih pa še niso določene, za zdaj gredo take pravde mimo večji del brez odškodnine, češ, šport je šport in brez tveganja ne gre. Pravni predpisi in postopki tu šele nastajajo. Brezobzirno vozi, kdor v gneči drvi tako, da se z zaviranjem ne more ogniti nesreči. Tempo je seveda relativen in se meri po tem, kaj smučar zmore. Pri prehitevanju je odgovoren tisti, ki prehiteva. Desno ali levo pravilo ne pride v poštev. Tu je treba pustiti svobodo. Kdor vozi spust brez krmarjenja in pri tem povzroči karambol, plača na Bavarskem 2000 mark, za bolečine s trajno poškodbo zraven še 3500 do 4000 mark, torej globa, s katero bi si lahko nabavil VW, model Standard. S paragrafi je tudi že ocenjena odgovornost izurjenega planinca-smučarja, če na turi izgubi neizurjenega. Če je izurjeni povabil neizurjenega in ga povedel v objektivno nevaren zasnežen predel, odgovarja pred sodiščem. Če je zaradi poškodbe nastopila smrt, je na mestu odškodninski zahtevek dedičev, otrok.
Pri nas te stvari še niso aktualne, verjetno pa bodo kmalu, saj lahko pričakujemo tudi napredek smučarskega športa in s tem zimskega turizma, ki ga pri nas skoraj še ni. Razumljivo je, da se o pravdah in razsodbah po napisanem in nenapisanem smuškem pravu mnogo govori in da je zadnja leta mnogo pravnih sporov, ki se rešujejo zunaj sodišč, na raznih športnih forumih.
VZHODNI CHACRARAJU, eden od 29 šest-tisočakov v Beli Cordilleri, je, sodeč po posnetkih francoske ekspedicije, zares vertikalni huragan ledu in skal. Famozna, pravljična gora po svojih oblikah, ki se črtajo na obzorju, famozna tudi ekipa, ki ji je stopila na vrh. Ob takih posnetkih bi se morala naša sodobna fotografija učiti tehnike, predvsem pa izbire motiva in tematike.
Nekaj ekscerpta (Les Alpes, dec. 1962): Francozi so v Beli Cordilleri že marsikaj lepega naredili. O Alpamayo (6100 m) smo pred leti poročali natančneje. Poleg tega so prvi stopili na Pisco (6000 m), Quitaraju (6100 m) in Huantsan (6400 m). Chacraraju so oblegali Amerikanci in Nemci, pa so obrnili, češ to bi bil samomor. Nato so l. 1956. Francozi prišli na Zahodni Chacraraju, pod Terrayevim vodstvom. Od 29 šesttisočakov je ostal nepremagan le še Vzhodni Chacraraju. Maillard, eden od članov ekspedicije, ki ga je vzela na muho, je za svoja dva tovariša v ekspedicijski navezi zapisal prosto po Voltaireju: Ce bi Dubost in Gendre ne eksistirala, bi ju bilo treba ustvariti. Poleg teh dveh so v ta drzni andinski team prišli še Gevril, Puiseux, Sandoz, Soubiz in Parat, na čelo vseh pa Guido Magnone, za njim še Terray. Kot fotist se je pridružil znani Languepin, kot zdravnik Lartizien, finansirala pa sta CAF in FFM. S seboj so vzeli 2200 m vrvi, 92 lesenih in aluminijastih zagozd, šotorov za 76 oseb. 3 tone brašna, inventariziranega po abecedi na 35 straneh, razmnoženo v 15 izvodih. Baza, nato trije tabori, običajno ravnanje vseh ekspedicij, šablonski opis, da bolj šablonski ne more biti, toda niti ni treba, da bi ne bil. Tu povzame besedo samo kvaliteta dejanja in ponazorilo — posnetek. V višini 6000 m večji del plezanje IV—V, en detajl celo V A2, doslej najnapornejši previs v taki višini. Magnone in Terray že lahko tvegata tako trditev. Celi raztežaji zračnih ledenih prečnic, vzponi po ledenih strminah do 80° v zadnjih raztežajih pod vrhom, samomorilne situacije, če bi bilo to v Alpah, tu pa je led v takih strminah neverjetno soliden. Ko so se tega navadili, so jim bile stvari, v Alpah nemogoče, premagljive. Ko je Lionel s kamero »mitraljiral« prelesten pogled na Alpamayo, je Soubiz »jokal od veselja«. Arhitektura ledu in snega je vsepovsod govorila zoper običajne zakone ravnotežja. Vsi člani ekspedicije so prišli na vrh, ne vsi naenkrat, ker enostavno za toliko ni prostora na vrhu, in zaradi ekspedicijske tehnike. Terray in Languepin sta šla na vrh celo dvakrat a to zaradi filma. Ko človek gleda del njunega »izplena« v francoski reviji, mu je popolnoma jasno, zakaj Francozi odnašajo največ priznanj na trentskem festivalu.
SALTORO KANGRI (7742 m) je vrh v Karakorumu, na katerega je 24. julija 1962 stopila japonska ekspedicija, dva Japonca in en Pakistanec. Francosko-holandska ekspedicija je imela srečo in uspeh na Nilgiriju v Nepalu, na Nupču (7018 m) pa so bili uspešni spet Japonci 21. maja 1962. Na Nupču so že 1. 1949 skušali priti Švicarji. Nupču se dviga v masivu Dhankuta Himal, zahodno od masiva Kangčendzonge.
MODERNA AVTOCESTA iz Kufsteina na Brenner bo stala blizu dve milijardi šilingov, torej ca. 6 milijard dinarjev. Dala jih bo neka newyorška bančna grupa. Novih avtocest v glavna smuška področja Avstrije in Švice je vsako leto več, vsako leto beremo o novih načrtih in novih dosežkih pri ustvarjanju osnovnih pogojev za turistično industrijo, ki tako poganja napredek na vseh gospodarskih področjih.
SIRDAR GYALZEN NORBU je bil eden od najbolj znanih šerp. Rodil se je 1917 v šolo Khumbu, živel pa je dalj časa v svoji hiši v Dardžilingu. Spremljal je kot šerpa, potem pa kot sirdar vrsto angleških, italijanskih. francoskih in japonskih ekspedicij. Jean Franco pravi o njem v nekrologu, da se je proslavil s tragedijo na Api, v nepalski Himalaji. Res je skoraj neverjetno, kar je tedaj zdržal. Do smrti izčrpan je z Apija (7132 m) sestopal z Rosenkrantzem, ki je bil prav tako na koncu svojih sil. Po strašnem bivaku sta sestopala naslednji dan, Rosenkrantz je večkrat omedlel in Galzen ga je moral nositi. Sam je dobil snežno slepoto. Proti večeru se je moral plaziti po vseh štirih in z otipavanjem slediti gaz prejšnjega dne. Sledil je drugi bivak v ledeni razpoki. Proti jutru je Rosenkrantz umrl. Še vedno slep je Gyalzen našel bazo in v njej Ghiglioneja, šefa ekspedicije.
11. maja ga je vzel plaz na Lang Tang Himalu, ko je služil japonski ekspediciji. Poleg izredne telesne kondicije je imel tudi izredno duševno energijo in organizacijske sposobnosti. Francozi ga ne morejo prehvaliti kot sirdarja l. 1954 in 1955 na Makaluju I. in II. (8470, 7661 m). Bil je tudi z Japonci na Mana-sluju, torej na dveh osemtisočakih, prvi človek, ki se mu je to posrečilo. Japonci so ga posebno častili. Franco pravi, da je na Makaluju igral veliko vlogo v prvem planu.
LEON COUTTET je spadal med najvidnejše chamoniške vodnike in profesorje ENSA, francoske alpinistične šole, in smo ga tudi večkrat omenili. Izpite je opravil l. 1946 in mu je komisija k uspehu posebej čestitala. 26 let star je bil že predsednik chamoniških sodnikov, kmalu nato inštruktor v ENSA. L. 1959 je vodil ekspedicijo na Kavkaz. Vzpon v Ušbi je štel za vrh svoje bogate alpinistične kariere. Smrt ga ni zatekla v gorah, ampak na družinskem sprehodu.
TURISTIČNO LETALSTVO v Švici razpihuje polemiko. Društvo gorskih vodnikov je zagovarjalo letalske družbe, ki so uvedle aerotaksi, z zaslugami za reševanje v gorah. V tem je seveda nekaj narobe. SAC je samo uvedel v reševalne metode letala in jim bo vselej priznal njihove zasluge, čeprav samo letalstvo reševanja spet nikoli ne bo moglo prevzeti, zoper turistično letalstvo pa mora dvigniti svoj glas v skrbi za ohranitev miru v švicarskih gorah. Zato predlaga SAC, da švicarski parlament sprejme v zakon o letalstvu tudi naslednje določbe: Letala smejo štartati in pristajati samo na priznanih letališčih, razen kadar gre za vojaške ali reševalne namene, za vsako izjemo je treba dobiti posebno dovoljenje; urjenje letalcev v gorah za turistično letenje naj bo dovoljeno samo na določenih mestih; pri vajah turisti lahko prisedejo. Izjeme veljajo za reševanje in za konvencionalne prelete Alp, za prenos materiala in za znanstvene in podobne naloge. SAC pa je odločno zoper širjenje turističnega letenja nad Alpami, ker je dolžan ohraniti Alpe pred mehanizacijo in komercializacijo. O tem je pisal tudi Peter Durenmath v članku »Narava in tehnika«, češ da je danes turizem brez žičnic že mikaven, beg pred mehanizacijo je danes že reakcija na enostranski razvoj, ne gola sentimentalnost. Švicarji so se odločili za odločen boj zoper turistično letenje, češ tudi avtomobilov pred 60 leti ni bilo veliko, sedaj pa morajo graditi »nacionalne ceste«, na katerih pešcu že ni več obstanka.
STROŠKI ZA REŠEVANJE V GORAH v Švici neprestano rastejo. Zdaj znašajo 20 do 120 frankov dnevno za vodnike, za pomožno osebje nekoliko manj, vse glede na težavnost sveta in okoliščine pri reševanju.. Finančni problem postaja zato pri švicarski reševalni službi resen problem, prihaja do sporov zaradi plačila, posebno če reševanje ni naročeno in se ga vodja reševalne postaje loti po svojem premisleku. Vodje postaj so zato večkrat v hudi zagati: Ali naj odidejo z ekipo in s kakšno? Kako usmerjati operacije, da bo reševanje varno in učinkovito obenem? Zraven pridejo še spori med reševalci pešci in letalci. Npr. smučar si je polomil nogo, kanadske smuči so sicer bile v bližini, a niso vedeli zanje. Pošljejo po helikopter, ker tega ni bilo, prileti avion s kanadkami. Kdo bo plačal? 8 in pol švicarskih frankov na minuto, blizu 2000 din, na uro torej 120 000 din. Neko vdova je prejela za reševanje sina, ki se je izgubil v megli na Titlisu, račun za 2642 fr., od tega 1991 šv. fr. za zračno intervencijo, blizu pol milijona din. Kje naj to ženska vzame, ki ji je bil sin edina opora! Račun so poslali občini. — V letu 1961 se je v švicarskih Alpah smrtno ponesrečilo 87, 45 pa težje poškodovalo. V tem številu niso zajeti tisti ponesrečenci, ki jih je zračna reševalna služba sama rešila.
NACIONALNI PARK MT. MC KINLEY obsega 8000 km2, torej polovico švicarskega alpskega sveta. Tu veljajo zoper letenje strogi predpisi, čeprav je letalo tu skoraj edino prometno sredstvo. Planinec, ki se odpravi tu na 6000 m visoki vrh, si sme dovoliti en sam aprovizacijski »odmet« iz letala, a še to le do višine 2400 m. Tudi na drugih področjih se Aljaska brani pred vsesplošnim širjenjem avionskega grmenja.
NA SANTIS je peljal učitelj iz St. Gallena 13 dečkov, čeprav so mu odsvetovali zaradi novega snega in mraza. Učenci so sicer prišli na vrh, močno izčrpani, dva so morali po sestopu takoj odpeljati v bolnišnico. Kantonalne oblasti v Appenzellu so učitelja po pravici postavile pred sodišče.
