Jože Vršnik-Roban
Robanov kot so v zadnjih letih že dvakrat raztegnili, kakor v pravljici Ribničani cerkev. Prvič leta 1949, ko ga je oblast vzela kot naravno znamenitost v zaščito, v drugič pa, ko so celi spodnji okolici Solčave dali ime Robanov kot. V resnici pa je Robanov kot še zmeraj tam, kjer je že stoletja, to je na Robanovi planšariji, kjer ga zaključujejo stene Velikega vrha, Ojstrice in Krofičke. Robanov se ta kot imenuje zato, ker je že stoletja last Robanove kmetije in rodu, ki na tej kmetiji živi. Kakor je razvidno iz gornjegrajskega urbarja, je ta rod živel na Robanovem posestvu že leta 1426. Takrat so mu bile že predpisane davščine. Zelo verjetno pa je Robanov rod živel na tem posestvu že vsaj sto let prej. ker tako velikih njiv zadelati in velikih poslopij zgraditi pač niso mogli v krajšem času.
Ime Roban so s črko o začeli pisati šele proti koncu prejšnjega stoletja. V urbarju iz leta 1426 je zapisan Raban in tako Solčavani govorimo še zdaj. O izvoru imena Roban ni znanega nič gotovega, domnevam pa, da je nastalo iz besede ravan. Saj je znano, da so nekdanji v večkrat izgovarjali in pisali kot b. Če vzamemo razširjen Robanov Kot, kakor je vzet v zaščito, se začne na jugovzhodu z Belsko Turnico. Tu se začne gorski masiv Veža, ki se razteza od Turnice preko Križevnika, Devic in Velikega vrha do Moličke peči.
Turnica je precejšen stolp, saj je človek v eni uri ne obkroži, stoji pa čisto osamljena, po ozki zajedi ločena od stene. Belska se imenuje zato, ker stoji na posestvu kmeta Belšeka, ki ima ime po potoku Beli, ki priteka iz Robanovega kota in se pri Belšeku izliva v Savinjo. Bližnja soseda Turnice sta Suha peč in Ožgani ker, med njima pa je lijakasto stisnjen žleb Grlo. Že v območju zaščitenega Robanovega Kota sta na desnem bregu Bele pustoti Bevska in Govčova. Pustota se imenuje njiva ali travnik, ki je od doma že nekoliko oddaljen, plot pa ga loči od ostalih njiv. Na levi strani potoka Bele sta kmetiji Pečovnik (Pečovje) in Golce (Govc). Na Govčovih njivah tik ob potoku Beli stoji osamljena, precej velika skala Veliki ker.
Na Robanovih njivah imata stari imeni samo Ložič in Petrovka. Pol ure od doma oddaljen v smeri proti Kotu je Robanov Travnik (759 m), ki se deli na Spodnji in Novi travnik, Gornji in Mali travnik, Hlače in Malo njivo. Kar vštric Robanovega doma na senčni strani (desna stran potoka) so Grunti. To je velika ledeniška groblja. Skale vseh velikosti in oblik so navaljene na kup in vse navzkriž, med njimi pa vijugasti prehodi in več votlin. Vse to je prerastel smrekov gozd tako, da se od daleč ne vidi drugega kot gozd. (Če pa človek vstopiš v ta kraj, pa kar pazi, da bi ne pohodil palčka ali ugledal škrata, gozdne vile in druge take pravljične živali). Izpod Gruntov pa izvirajo najčistejši studenci, ki se ne skalijo tudi ob največjih povodnjih.
V strmini nad Grunti štrli iz gozda skalnat grič Svinjski rilec, ki je z Macesnikovega hriba videti kakor od trupla odrezana in pokonci postavljena svinjska glava. Gobec ima nekoliko odprt in prav na pravem mestu stojita dva stara macesnova štora, ki predstavljata zobe. Naši pradedi so bistro opazovali, pa tudi fantazije jim ni manjkalo. Od Svinjskega rilca desno gledamo od spodaj navzgor žleb Medvedjak (Medvejak), ki potegne snežne plazove in vodo iz vzhodnega dela Polic, ki so v steni Križevnika (1910 n. m.) Križevnik ima ime od vsekanega križa mejnika. Tu je tromeja Roban — Belšek — Graščina (to je nekdanja ljubljanska škofija). Ali je bil v Medvedjaku kdaj medvedov brlog, ali je bil kdaj tu ustreljen medved, ni znano.
V Medvedjaku je bila za časa druge svetovne vojne partizanska bolnica, od katere je ostalo le še nekaj sledov. Največjo barako je podrl snežni plaz. Do bolnice so nosili ranjence in vse, kar so potrebovali, po lestvi, ki je imela nad osemdeset klinov. Medvedjak potegne vodo in snežni plaz v jarek Bele pri hudourniški pregradbi, ki je pri Oltarju (velika skala na začetku Prodov). Od bolnice naprej drži stara komaj še opazna pastirska steza mimo Igle in Spakove luknje na Treskovec. Treskovec (Treskovc) je skalnat stolp in ob njem majhno sedlo na razvodju med Medvedjakom in Lopčkim (nekdaj Golobčkim) grabnom. Ta graben potegne snežne plazove iz srednjega dela Polic za Turnič in skoz na Prode pod Robanov Travnik. Leta 1909 je bil tu tako velik plaz, da je segel čez vso širino Prodov do klanca, ki drži na Travnik. Turnič se od Robanove domačije vidi podobno kakor Turnica (po globokem žlebu ločen od drugih sten). V njem so velike votline, vredne, da jih preiščejo. V steni med levim in desnim krakom Lopčkega grabna je votlina, kjer je naš praded Joža lovil žive gamse. Od Treskovca drži steza skozi Lopčki graben na Jelenski hriber, ki je precej velik kopast hrib pod steno Turniča, obrasel z gozdom, ki pa ima malenkostno vrednost, ker bi se les moral spustiti čez visoke stene.
Raz Jelenski hriber drži steza skozi Jelenski graben na Legar, to je sedelce na vrhu Špic. Jelenski graben odvaja vodo v sneg na Prode vštric hleva v Travniku. V hudih zimah se prlvali plaz celo v bližino hleva. Špice so zelo strm in razdrapan skalnat hrib med Jelenskim in Lukeževim grabnom in svoje ime pošteno zaslužijo. V Špicah je grič Konj, od koder se pripleza k Macesnu in od tod na vrh. Od Legarja je steza navzgor do stene Turniča, v katere vznožju je orecej velika Legarska zijalka. Zijalka je s tenko skalno steno kakor z zaveso predel j ena v dva dela. Po trebuhu se mora človek plaziti pod to zaveso, če hoče v notranji del zijalke. V tej zijalki je nekdaj stanoval pastir, ki je pasel ovce po Veži.
Od Legarske zijalke drži bolj gamsova kakor ovčja steza do Gamsovega kota, od tu pa skozi police proti vzhodu v Bevsko (Belšekovo) planino, proti zahodu pa skozi Male police za Kredo in na vrh na Poljšek. Čez Male police je prehod le za precej trmoglave. Od Legarja se pride skozi Lukežev graben (ime je po pastirju Luku. ki se je v tem grabnu ubil) na Macesnovec, ki pa komaj zasluži svoje ime. Niže spodaj je Mali Macesnovec, v katerega se pride po ozki polici v steni (precej skrit dohod), zato so tu gamsi v kar dobrem zavetju.
Raz Macesnovec se pride čez Radarjev graben na Brusnico, kjer so nekdaj »olcarji« imeli brus za brušenje sekir. Radarjev graben ima ime po nekem Radarju, ki je v tem grabnu spravljal les in se pri tem ubil. Spodaj v Radarjevem hribu je dobro skrita votlina, kjer je imel medved zelo ugoden brlog. Raz Brusnico se pride po zgornji stezi za Kredo in na vrh na Poljšek, po spodnji pa v Dolgi plaz, ki svoje ime pošteno zasluži, saj seže od Krede in Devic skoz v ravnino na Prode.
Od Dolgega plaza se pride na Dolgi hriber, ki je razvodje med Dolgim in Bre-zovčkim plazom. Raz vrh Dolgega hribra se pride proti vzhodu k Prepadu in za Kredo, proti zahodu pa v majhen žleb, kjer je studenec, in po slabi stezi naprej na Spodnje Omatnike. Ime Omatnik izhaja menda iz omotičnosti, ker so pod Omatniki visoke stene. Na Omatnik se pride spet kmalu do studenca in na Omatnički Legar. Od tu drži slaba ovčja steza čez Novi plaz do Lejšte (tu se je nekoč ubilo oseminštirideset ovac), po kateri se pride na gornje Omatnike in v Veliko zelenico pod Velikim vrhom. Raz vrh Velike zelenice je kratek pa nekoliko neroden prehod čez steno na Moličko peč, dovolj lahek, zato pa dosti daljši čez Zvižgovec na planinsko pot.
Z Velike zelenice je prehod navzdol v Hudo-malše, ki so precej velike, pa zelo z burjem (pritlikavi skalni bor) zarastla zelenica. Tudi tu gamse malo kdo vznemirja. S Hudomalš prideš po polici v Jeruzale na planinsko pot. Jeruzale so večja z grmovjem obrastla zelenica, ki se razteza do Moličkega grabna (ime po kmetu Moličniku, ki ima na Molički peči pašnik) ali kakor govorijo turisti, do Kocbekove grape. Od tu naprej pa je že stena Ojstrice. Dokler ni bilo planinske poti, je bil dohod v Jeruzale nekoliko neroden, ker so pač nad steno, pa čeprav ne visoko. Naj omenim tu malo zgodbico. V zadnjih letih, ko je bila planšarija še na starem stanu, je bila za majerico ženska drobna in suha, po pripovedovanju drugih pa precej sitna. Pastirja Tomaža je hotela rihtat po svoje. Tomaž je pa tudi imel svoj prav (saj je bil s Kranjskega), zato se ji ni dal. Ko mu je spet enkrat »prijetno« žvrgolela, ji je zapel: »Jeruzalem, Betlehem, Konstanempl, kurji krempl.« To ji je pa zavezalo jezik za nekaj dni.
Raz Omatnički Legar je prehod navzdol čez Hudi prask, ki je pa v resnici čisto pohleven, na Brezovec. To je tudi v zgornjem delu precej strm, s krivim bukovjem porastel hrib. Raz Brezovec je na desno dovolj lahek prehod v Brezovčki plaz in naprej v Kot, na levo pa je čez Zeleni hriber in Slatinski plaz (nekdaj Slanica) nekoliko bolj zanimiv sestop v Kot.
Desno od Moličkega grabna pod Malo Ojstrico so Drni. To so precej velike zelenice, porasle z burjem. Zadnja leta se tu pasejo gamsi, ki jih turist lahko opazuje raz steno nad Jeruzali, še pred nekaj leti pa so se na Drnih pasle ovce in se lepo zdebelile. Desno od Drnov je Skok. To je precej visoka previsna stena, čez katero pozimi in v zgodnji pomladi drvijo snežni plazovi iz vzhodne stene Ojstrice. Ko se unesejo plazovi, pa čez Skok teče voda v lepem slapu. Višina slapa mi ni znana, mislim pa, da je nad petdeset metrov. Od Skoka do Škrbinskega plazu so Podi. Tudi tu je bil nekdaj precejšen ovčji pašnik, zdaj pa še za gamse ni kaj prida, ker je samo burje. Nad Podi je nizka stena, nad njo pa prav nad Skrbino Robanova zelenica. To ime so dali zelenici Klemenči pastirji. To zelenico so popasle Klemenče ovce, ker jim je bila raz Gornjo jamo lahko dostopna, Robanove pa niso mogle do nje. Od Robanove domačije na potu proti Kotu pridemo najprej na Kogel, ki je nekoliko vzdignjena razgledna točka. V zadnjih letih ga je gozd že skoraj zakril. Nekaj sto metrov naprej smo pri hudourniški pregradi na začetku Prodov in pri Oltarju. Oltar je visoka in gladka okrogla skala. Od tu naprej smo v nekaj minutah na Knezjaku. Tako se ta kraj imenuje zato, ker tu preseka pot jarek, po katerem priteka voda raz Kneže, kjer imajo precejšen vodni zbiralnik. Kadar vodo rabijo kot gonilno silo, jo spustijo na turbino in takrat prihrumi po Knezjaku na Prode in tu usahne.
Desno od Knezjaka so v strmini in skalovju nekdanje Knezjakove novine2, ki so končno le postale gozd, pa četudi le slab.
Od Knezjaka naprej je Macesnov hriber. Nekdaj je bil res Macesnov, ko pa so 1. 1894 zgradili nov hlev, so macesne posekali za ogrodje in streho. Od takrat pa to ime ni nič prav ustrezno.
V bregu nad Novim travnikom so Čeremešniki. Kaj pomeni to ime, mi ni znano. Morda izhaja iz kranjsko izgovorjene besede kerčer, keri-čeri. Skalovje v tem bregu je kar precej podobno drugim kerom ali čerem. V tem bregu je tudi Bukova dolina, kar je nekdaj res bila, zdaj pa bukovja ni več, ime pa je ostalo.
Nad Malim travnikom so v strmini Sečni keri. Tako se imenujejo zato, ker so nad njimi seče.
Seče so kar precej strm breg, kjer je zemlja na vsem Robanovem posestvu še najbolje ohranjena. Tu so delali novine. Pripovedovali so, da je bila na Sečah posebno lepa pšenica. Pa tudi kosili so na Sečah. Odtod izvira ime. Seno in žito so morali znositi v Travnik, kar pač ni bila šala, saj mora človek še prazen dobro iti, da pride raz Seče v Travnik v dvajsetih minutah. Od Travnika proti Kotu so Ravne. V Ravneh je pa tik ob Prodih Krnica, ki je polkrožna vodna zajeda, obrasla z burjem. Od tod je posebno lep pogled na Vežo v popoldanskem soncu. Ob potu je še Lisičji ker in malo naprej Apnenca. Nato je Kotovska meja. Zahodno od Sečnih kerov je žleb, ki se začne kakih 100 metrov niže od bajte v Strehalci (Knezova planšarija) in drži skozi do Malega travnika, kjer se združi z Zlebnikom. Zdaj ima ta žleb nekoliko čudno ime Sphavnik. Ne morem trditi, iz česa izhaja to ime, razlagam si ga pa takole: Raz Seče drži steza čez Sphavnik v Ogniše tik nad precej visoko steno, kjer zmeraj piha veter. Sodim, da so nekdaj tej steni rekli Pihavnik in če je kdo šel po tej stezi, je potem pripovedoval, da je šel čez Pihavnik.
Od Sphavnika do Špelaka (v sončnem bregu) so Ogniše, kjer je nekdaj hudo pustošil gozdni požar. Zdaj je ta kraj obraščen s krivim in bornim bukovjem. Še stoji kak starejši macesen ali macesnov štor. Nad Ogniši na vzhodni strani je najprej Legar, kjer je imela nekdaj počivališče živina, kadar so jo po hudi strmini gonili na staro Robanovo planšarijo pod Strehalco. Raz Legar se pride v precej veliko Sušje, v katerem sta še spodnji in zgornji Rižni ker. Tu so imeli nekdaj speljane lesene riže. po katerih so spravljali les iz Strehalce, da so se izognili stene Sphavnika. Nad sredino Ogniš je Ravna peč, ki je precej velik skalnat stolp, nekoliko osamljen, ločen od drugega skalovja. Raz Ravno peč je zelo lep razgled, ravna pa niti na vrhu ni. Na zahodni strani Ogniš je tik ob plazu Špelaku visoka skala Igla, pod katero je votlina, v kateri ima zima mlade. Še ob koncu maja so v nji ledene sveče, skoz vse poletje pa veje iz nje tak hlad, da človek tam mimo kar pohiti.
(Se nadaljuje)
