Miran Marussig
PRVA
»MUCKA,« je dejal Janez prijateljici, ko sta sedela na vrhu Planjave, »vidiš, kako je svet velik in koliko mirnih kotičkov je v gorah. Kaj takega ne najdeš v dolini. Parki so polni in ljudje so kakor mravlje. Za vsakim grmom jih je dovolj, skoraj v vsakem jarku. V hotelih zahtevajo poročni list in kaj vem kaj še. Planinska legitimacija pa je ko potni list združenih narodov. Vrata planin so odprta, vrata koč tudi in vrata sob — prav tako.«
»Mhm,« je rekla Mucka, stisnila brado ob kolena in podrgnila ramo ob Janeza.
»Ampak jaz, da me boš prav razumela, hodim v gore predvsem zaradi gor. Narava je moj konjiček, narava povzdiguje človeka.«
»Mhm,« je rekla Mucka, »povzdiguje, seveda, poglej, kako sva visoko.«
»Nisem mislil to,« je rekel nejevoljno Janez, »sicer pa to ni važno. Važno je, da sva sedaj tu!«
JOŽA, Janezova žena je prav tedaj v spremstvu »zverine« (kakor je oče krstil sina), korakala proti Bistrici. Fant je bil razposajen, pa se mama ni menila za njegove muhe, ker je bila zatopljena v dolg samogovor.
»Tako, gospod Janez je estet. On mora v hribe, zaradi regeneracije, kot pravi temu. Jaz, presneto, pa ko da ne vem, da sta zrak in mir potrebna človeku kakor kruh. Podobna sem mikrofonu, v katerega ves dan zijajo. Mama večerjo, mama lulat, mama, mama. Oprat, pospravit, zlikat. Mm — kako bi treščila kastrole v strop, potem pa naj se Janez regenerira v menzah. Ampak kaj! Nisem pravična, nisem. Prav je, da gre ven, naj gre v hribe. To je bolje od kvžrtanja. Navsezadnje je človek. Ne samo to — moški! Moški pa so svet zase. Brutalni egoisti, da celo — celo ženskarji. Ampak Janez ni tak. Gotovo tudi zato, ker gre tolikokrat ven in pride utrujen in vesel, da je izlil odvečno energijo v pametno delo. In če prinese domov šop borovca je košček hribov v stanovanju. Eh. kako so gore lepe. Človek postane lahak, breztelesen. Janez ima prav, narava plemeniti človeka.«
Sin je tedaj v zaletu sunil kamen in za pest velika gmota je udarila Jožo v golenico.
»Mule!« je zavpila Joža in v hipu izgubila občutek breztelesnosti.
JANEZ je Mucki razkazoval svet. Logarska je bila v dnu in Mrzla gora nad njo, okrog pa nepregledna vx-sta hribov. Še oblaki na jugu so bili ko velik, kamnit zid. »Mucka, vse je tvoje,« je dejal in zaokrožil z roko.
»Tudi ostanek?«, je vprašala.
Janez je požrl slino. Zagrnila ga je slaba volja, ko grebene megla. »Greva!« je kratko dejal in jo pahnil po hribu. Kakšne misli je vzbudila v njem ta ženska, najbolj neumna, kar jih je doslej spoznal. Nedvomno je bil vnet planinec, zgleden mož, družinski oče, odbornik in kaj vem kaj še. Bil pa je tudi veseljak. Tako je imel navadno poleg prijateljev tudi prijateljico. Razumljivo, da je morala biti ljubiteljica prirode, sicer bi težko našla skupen jezik, skupno pot in skupno — opravičilo. Toda gore molčijo. In če gledajo zaljubljeni par ali pa par, kakršen sta bila Janez in njegova gospodična, jim je prav vseeno, ali je ta par tak ali drugačen. Odnosi med ljudmi so prepuščeni ljudem. Takega mnenja je bil Janez in je bil tudi prepričan, da so človeški zakoni eno, naravni pa drugo. Ko je gledal, kako Mucka kujavo sestopa, kako se nalašč ziblje v bokih in užaljeno drži šobo, je menil, da nekaj vendarle ni v redu. Ali to, da je imel ves ta pisan svet za veliko igračo, ali pa to, da je za gorniškim dejanjem skrival preveliko potenco.
Njega je oče peljal v hribe in kako bi na-primer bilo, če bi namesto Mucke stopalo pred njim dvoje otroških nog, tankih, neskladnih z dolžino telesa, ki je pravkar na meji otroštva in pubertete. V tej predstavi sicer ni bilo tistega nemirnega pričakovanja in notranje napetosti, pač pa je bilo mnogo več. Bil je občutek ljubezni. In kako bi na-primer bilo, ko bi namesto skritih kotičkov iskal široke, sončne poti in objemal svojo dobro Jožo. In bi ji na vrhu dejal: Joža, svet je naš, ker smo skupaj! In kako bi bilo, ko bi v gorah zares poizkusil dojeti tisto, kar je imel ob vsaki priložnosti na jeziku. V tem sicer ni bilo nič, kar bi mu dajalo povod za smeh, kar bi dražilo njegovo moškost, pač pa je bilo več: občutek sproščenosti in veselja. Trdo je prijel nahrbtnik, prehitel Mucko in zdrvel v dolino.
SINE je bil neskončno žejen, ko sta prišla z Jožo v Bistrico in je spil poplavo limonade. Šele potem se je oddahnil, pokazal s prstom na gore in vprašal. »Tam gor je očka?«
»Tam,« je rekla Joža in ponos ji je zasijal iz oči.
»Hu, kako visoko. Samo očka in vojaki pridejo tako visoko, ne? In sem pa tja kakšen volk.«
»In sem pa tja kakšen volk,« je rekla Joža.
»Tudi ti boš šel gor, če boš hotel.«
»Sam?«
»Ne, kvečjemu z očkom.«
»Pa me bo vzel?« je vprašal sine.
»Bo, gotovo bo!«. Naenkrat pa ji je zastal dih.
Na poti se je prikazal Janez z velikim šopom borovca.
»Janez!« je zavpila Joža.
»Joža!« je zavpil Janez, sine pa je stal zadaj in ni mogel razumeti, kaj si imata ta dva povedati naenkrat tako blizu, tako tesno skupaj.
DRUGA
Globina je bil nervozen. Potil se je v roke in znoj mu je polzel s čela, ko sta paglavca vrtela gumb na radijskem sprejemniku. »Presneto,« je dejal, »nekdo me bo pritisnil na popek in bom vreščal ko tranzistor. Ven moram, v hribe, še preden mi raznese glavo!« Napolnil je nahrbtnik, zaloputnil vrata in odšel.
Tranzistor Bledica si je zadovoljno pomel roke. »Dragi poslušalci, spoštovane poslušalke, čez pol ure odpotujem. Odidem v hribe v smeri zadnje turistične oddaje. Sodim namreč, da je edino prav hoditi po poteh, ki jih propagirata turizem in gostinstvo. Že zaradi nesreč, ki jih ta ali oni na poti lahko doživi. Vsak skok v divjino je lahko smrt, vsekakor pa konec stika s civilizacijo. Pomeni degradacijo človeka na stopnjo primitivizma, individualizma in drugih dokazanih zgodovinskih pojavov. Če pa je nekdo kulturen, potem mora v hribe že zaradi ugleda. Torej na pot!«
»Na pot!« je dejal Višina in naložil na ramena nahrbtnik. Pod pazduho je stisnil Bledico in odšel.
»Končno!« se je oddahnil Višina, ko je potegnil avtobus od Stahovice proti Bistrici. »Upam, da svečke ne bodo nagajale,« in je prižgal tranzistor.
»Spoštovani šoferji,« je dejal Bledica, »zopet smo na poti. Zadnjikrat smo obravnavali poglavje cestnoprometnih predpisov, danes pa se posvetimo panorami. Poglejte, kako strme gore obdajajo sotesko in kako lepa je barva gozdov. Je sploh kaj veličastnejšega od vožnje skozi kanjon, mimo gorskih prepadov v osrčje planin? Zadaj ostaja prah in skozi okno vdira prava gorska klima. Duh po bencinu slabi, motor zajema svež zrak in vleče s podvojeno močjo. Dvakrat močnejši ropot pa je znak novih dosežkov moderne tehnike. In za poživilo — jazz na tekočem traku!« Bledica je vriskal in pel, šofer pa je sedel pod napisom: Ne ogovarjaj voznika med vožnjo! Globino je zaradi razrvanih živcev srbelo lasišče, Višina pa je v taktu bobnal s prstom po šipi. Tako so se pripeljali v osrčje planin. Krožniki so žvenketali, planinci so sedeli okrog miz in jedli, oskrbnik pa je hodil sem in tja. Višina je postavil Bledico na mizo in pritisnil na gumb.
»Spoštovani poslušalci, ob udarcu na gong bo ura točno — pol osmih.« Vsi so zavihali rokave in ko na povelje naravnali ure. Gong in strahovit žvenket sta napolnila kočo. Globina je treščil jedilni pribor ob tla in demonstrativno zatisnil ušesa. Višina je ob domačih novicah pojedel juho, ob poročilih .iz tujine pa prikuhe in telečji zrezek. Govorjenje Bledice je bilo samo spremljava, takorekoč menuet k meniju požrešnega planinca. Šele ob vremenskem poročilu je prisluhnil. »Nobene prave vročine v višjih legah, v dolinah megla. — In sedaj do enaindvajsetih nekaj klasične glasbe v priredbi velikih zabavnih orkestrov.«
»Čudovit večer,« je dejal Višina in si zadovoljno pomel roke.
»Norišnica,« je zabrundal Globina in jezen odšel spat.
Dan je vstal s soncem, sonce pa je našlo Globino na vrhu. Stal je sam, nem in tih in je gledal nov dan. Ne veter ne kavke ne padajoče kamenje ni motilo tišine, ki jo je Globina poslušal z napetimi ušesi. Kakšno razkošje! Kakšen čudovit, nepozaben dan … Potem je snel z ramen nahrbtnik in sedel nanj. Tedaj pa, tedaj je zarjovel Bledica s polno močjo svojih radijskih pljuč. Globina je poskočil in takoj spoznal pomoto. V temi je zamenjal nahrbtnik in namesto svojega vzel tujega. Brž je segel vanj in potegnil Bledico na dan.
»Tu si, ti tranzistorska pošast, ti sveta krava premožnih bebcev, ti skisani možgani naših dni …«
»Brrr,« je grgrajoče hreščal Bledica.
»Ali naj te treščim preko skal ali naj te pohodim ko golazen? Saj vas je ko ščurkov. Za vsakim voglom, v stanovanjih, v prodajalnah, na cesti in sedaj še v hribih.« »… ni pa rečeno,« je naenkrat dejal Bledica, »da se v tem lepem nedeljskem jutru ne morete podati na kak vrh ali pa kam drugam v mir in tišino…«.
Globina je pritisnil na gumb in Bledica je utihnil. »Eh,« je dejal, »ko da tega nisem vedel že poprej.« Trenutek je tehtal sprejemnik v rokah, potem ga je vtaknil nazaj v nahrbtnik. »Vračam nahrbtnik,« je dejal, ko se je vrnil v kočo, »oprostite, zamenjal sem ga v temi.«
»Je že v redu,« je dejal Višina, »pa tranzistor, je cel?«
»Cel,« je pokimal Globina. »No, ste imeli vsaj zabavo,« se je oddahnil Višina. »Luštna tale stvar za v hribe, ne?« Globina je hotel nekaj reči, potem je zamahnil z roko in odšel. Za njim se je še dolgo razlegal glas pristne gorenjske koračnice.
TRETJA
Lojz je prisopihal na vrh in se naslonil na leseno piramido. Veter, megla in tisoč drobnih kapljic je plesalo okrog teh dveh, skoraj neresničnih silhuet. Dal je piramidi roko, ko da bi ji hotel reči dober dan. potem je začel. »Lojz, rojen pred leti nekje pod hribi. Verjetno sem si vedno želel sonca, ker je bila dolina v senci, toda to ni važno. Važno je, da sem izmed tisoč poti našel tisto, ki drži v hribe.
Kadar je grmelo, sem tiščal glavo v peč in govoril: A ne, mama, grmi, ker je sosedova Franca kazala ritko. Ne, je rekla mama, gore stresajo jezo. Tudi oče je stresal jezo in tedaj sem vedel, da ni dobro vprašati — zakaj. Potem sem pasel krave in stikal po robeh.
Tudi Franca je pasla in sem spoznal, da res ne grmi zaradi nje, v gore pa prav zato še dolgo nisem upal. Tako sem postal planinec šele tedaj, ko so me poslali v mesto. Bral sem klasike in bil sem klasik, ampak kaj, ko ti sveti planinci takoj vse popackajo. Prvi Silvester v krvavški koči je bil pravi zbor združenih pijancev. Ko sem plezal Turne, je bil pod njim cirkus. Plezalna šola pač. Ko sem prišel prvič na smrt utrujen v Erjavčevo kočo, sem spal na klopi od treh naprej. Do treh smo slavili zmago,, namreč mojo, ker sem ostal živ. In ko sem se prvič zaljubil, mi je dekle odžrl — moj dragi planinski tovariš. Dobil sem seveda drugo in ko sem jo peljal v hribe, je rekla: Tak matr za tisto, kar lahko narediva tudi tam dol? V uroke ne verjamem, zato pa trikrat pljunem, če kdo trdi, da je v gorah sama lepota. Ni! Je tudi smrt in smrt je nekaj grdega. Pred mojimi očmi je bohinjski lovec Peter upihnil gamsa. Gams je bil na spisku mrtvih, ampak tistega mesa nisem poskusil in tudi lovcev ne maram več. Ko sem prvič plezal Prisojnik, je na snegu zdrsnil tovariš, ko pa sem se potem vpisal v alpinistični odsek, so me vprašali: Imaš sploh Šijo? Nisem imel Šije, še tovariša ne. Pa sem se obrnil in postal pesimist, ker sem spoznal, da je v planinstvu vsaj tako težko napredovati ko v službi.«
»Tepec,« je rekla lesena piramida. »Človek brez morale je ko meso brez kože. Jaz, lesena piramida št. 13-13 in kota 1963 v katastru trigonometričnih točk sem narejena iz smrekovine in impregnirana proti ploham, vetru in sploh proti slabim časom. Sem optimist kljub temu, da vsak. ki pride sem, vreže vame vsaj začetnici svojega imena. Če bo šlo tako naprej, od planincev ne bo drugega ko kup črk, od mene pa nekaj na-rezljanih trsk. Edino možen konec, samo planinci me lahko obžro. Ampak Lojz, kaj je smrt v primeri z življenjem, ki ga živim? Poznam sonce. Tedaj namreč je tu gor samo modrina in morda z belim čopičem zarisana sled reaktivcev. In ni žive duše razen teh trdih lesenih nog in sem pa tja kak ptič ali kaka miš, ki zrači svoj kožuh. Je v hribih lepota, je pa tudi smrt. Kdor umre, umre sam. pa tako tiho, tako nenadoma, da je njegova smrt morda najbolj nepomembni del našega življenja.
Poznam svobodo. Tedaj namreč ni nikogar, ki bi naravnal daljnogled in z gibom prsta jemal pravico življenja. In poznam strah, tedaj, ko prirogovili človek v ta neskončni mir in vse živo otrpne ali pa se potuhne. Tudi ti si človek. Smešen ptič. Namesto ukazovat, si prišel jokat. Lojz, glavo gor! Kdor je tiščal nos v zemljo, ni zadel niti muhe. Naprej, fant, pot pod noge. Ni hudič, da je te megle nekje konec, ko boš pa na soncu, boš druge volje.«
Ni hudič,« je rekel Lojz. »Brez morale je pa res povsod sama megla.«
