Lojze Zupanc: Sredi maja, če ne že prej, je vsako leto odprta in pred snežnimi zameti varna tudi pot na čudežno lepi Vršič. In tako je predlanski mesec maj tudi mene zvabil, da sem v Škofji Loki sedel na gorenj ca ter se odpeljal do Kranjske gore, od koder sem se mimo planinskega hotela Erika napotil peš po avtomobilski cesti proti Vršiču.
Kaj me je gnalo na Vršič? Leto prej mi je prijatelj, ki je navdušen in izkušen gornik, poslal z Vršiča pozdrave na razglednici, ki je prikazovala strmo severno steno Prisojnika, na kateri se je jasno odražal ženski obraz, zajeden v živo skalo. Čudovita igra narave! V dr. Brilejevem »Priročniku za planince«, ki ga je leta 1950 izdala PZS, sem iskal podatkov o mrtvem obrazu v živi skali Prisojnika, a nobene zaželene razlage nisem zasledil v njem. Dr. Brilej piše v uvodni besedi cit. priročnika takole: »Pri opisih tur smo morali, žal, izpustiti vse pripombe in uvode poljudnoznanstvenega značaja, tako o geografskih in naravoslovnih, zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih, etnografskih in folklornih znamenitostih, pojavih in spomenikih posameznih gorskih pokrajin. Opazovanje in proučevanje gorske pokrajine in njenih prebivalcev v vseh omenjenih pogledih bogati in pestri hojo po gorah, poglablja znanje in spoznanje ter prinaša popotniku nesluteno zadoščenje in užitke.«
Mrtvi obraz v živi skali me je vznemirjal vse leto, dokler se nisem sam napotil k samemu izviru iskat motiva za etiološko ozadje ljudske pripovedi, ki verjetno živi v zavesti tamkajšnjih domačinov, kot sem pravilno domneval.
Po dveh urah zložne hoje sem dospel do Mihovega doma, ki nosi ime po planincu in partizanu Mihu Arihu. Privoščil sem si kratek počitek in pokramljal s prijazno oskrbnico, ki pa mi o kamnitem obrazu v steni Prisojnika ni znala nič povedati. Torej dalje! Pot drži navkreber po serpentinah. Po dobri uri dokaj naporne hoje sem se ustavil v Erjavčevi koči, ki stoji na višini 1515 m v sedlu med Mojstrovko (2332 m) in Prisojnikom (2547 m).
»Ali mi lahko poveste, kaj pripovedujejo gorniki ali pastirji o mrtvem obrazu v steni Prisojnika?« sem vpraševal v koči, a nihče ni znal potešiti moje radovednosti. Iz Tičarjevega doma na Vršiču, ki stoji na višini 1650 m na južni strani sedla Vršič pod Prisojnikom, sem končno le zagledal mrtvi dekliški obraz v živi skali.
»Živa skala — mrtev obraz …« sem si dejal. »Le kje živi pravljica o tej čudežni igri narave?«
»Kako pravite temu obrazu v skali?« sem vprašal oskrbnico.
»Ajdovska deklica.«
Ta odgovor! Kako vesel sem ga bil! O ajdovski deklici je vendar toliko motivov za ljudske pripovedke v našem alpskem svetu. Ni vrag, da bi tudi o prisojniški ajdovski deklici ne našel motiva!
»Ali veste, kaj pripovedujejo ljudje o tem obrazu? Kako je nastal? Kdaj? Kako? Zakaj?«
Oskrbnica se je veselo zasmejala mojim vprašanjem. Najbrž si je mislila, da sem kakšen prismuk, ker me je med smehom, da so ji kar solze silile v oči, zavrnila: »Nič ne vem. Ajdovska deklica pravimo tej prikazni. No, saj sami vidite, ne? Velika je, pa ima takšno ime. A kako je ta obraz nastal, vedi sam zlodej.«
Podobno se mi je godilo malo pozneje v Poštarski koči, ki je streljaj nad Tičarjevim domom. Tamkaj se mi ni smejala samo oskrbnica, ampak tudi njen mož in vse ostalo strežno osebje. Stara dekla, ki je pomagala v kuhinji, pa je končno le nekako doumela, kaj bi rad, zato me je napotila k staremu kravarju, ki je na oddaljenem travnatem pobočju pasel krave.
»Njega vprašajte!« je rekla. »Star je ko zemlja. Mogoče vam bo pa on lahko povedal.«
Spustil sem se čez prodišča proti travnatemu pobočju, kjer se je leno pasla raztresena čreda govedi. Nobene žive duše nisem opazil v bližini, razen jalovih telic, ki so radovedno buljile vame. Zdaj pa zdaj se mi je radovedno živinče približalo, ko da se jezi name, ki sem motil planinski mir s klicanjem pastirja. »Holaliiii!« se mi je po dolgem času le odzval jasen glas starega pastirja. Čepel je pod previsno skalo sredi ozke debri ter žulil prazno čedro. Z dolgimi skoki sem se mu približal. Zagledal sem zagoreli, razbrazdani obraz s sivimi očmi, ki so nezaupljivo strmele vame.
»Pasete?«
»Mhm.«
»Pa prazno čedro vlečete? Bi tobaka?«
»Bi,« je odsekal. Oči so se mu zasvetile in brezzoba usta mu je razpotegnil smehljaj. Mnogoletne izkušnje, ki sem jih imel z ljudskimi pravljičarji, ko sem paberkoval za motivi ljudskih pravljic in pripovedk še po Beli krajini in v Gornji Savinjski dolini, so me izmodrile, da na bero nisem nikoli šel brez tobaka in žganja. Dal sem mu zavojček tobaka za pipo in mu ponudil stekleničko z žganico. Krepko je potegnil in jo izpraznil do dna. Ko je tlačil tobak v čedro, je vprašal: »Hja, kdo pa ste vi?«
Rekel sem mu, kaj so mi povedali zgoraj v koči in kaj želim od njega.
»O, saj štorjo o ajdovski deklici pa vem,« je pokimal. »Pokojni oče so mi jo povedali, ko sem bil še otrok.«
Medtem sem že tudi izvlekel iz njega, kako mu je ime.
»Povejte mi to štorjo, Anže!« sem zaprosil. Nekaj časa se je obotavljal, pljuval in hrkal ter se jezil na čedro, ki ni dobro vlekla. Vstal je in segnal telico, ki se je znašla na melišču, nazaj k čredi, na skrivaj pogledoval izpod širokega klobuka na okameneli obraz ajdovske deklice, ki je skrivnostno ko sfinga zrla s strme stene Prisojnika v globoko, tiho deber, in očividno razmišljal, kaj bo povedal. »Boste, Anže?« sem nestrpno silil vanj.
»No, ja, ampak malo sem že pozabil, hja.«
Nič niste pozabili! Kar spomnite se, kaj vam je oče pripovedoval.«
»Hja, kje je že to!«
Kakor je bil preprost, uganil je, da komaj komaj čakam, kaj bo povedal. Postrani je mežikal vame z majhnimi, sivimi očmi in mi nagajivo dejal: »Tiste papirje in svinčnik pa kar spravite nazaj v torbo! Pisali že ne boste, naka!«
Zakaj je bil tako nezaupljiv, še zdaj ne vem. A ko sem zvezek in svinčnik potisnil v torbo, mi je povedal »štorjo«, ki jo v literarni preobleki posredujem gornikom in popotnikom za lepše in mikavnejše srečanje z Vršičem:
Ajdovska deklica pod Prisojnikom
V pečinah strmega Prisojnika nad Vršičem je živela ajdovska deklica, ki je tovornikom kazala pot v dolino Trente. Kadar je bila ta pot zasnežena in v zametih, so tovorniki, ki jim je trda predla, tako dolgo klicali ajdovsko deklico, da se jih je nazadnje le usmilila. Zapustila je svoje skrivališče na Prisojniku in pohitela v dolino ter kazala tovornikom pravo pot. Hodila je pred njimi, gazila skozi žamete ter jim utirala pot, dokler niso srečno prišli v Trento.
Hvaležni tovorniki pa so ajdovsko deklico vselej obdarovali, kadar jim je pomagala v sili in nesreči: pod Prisojnikom so ji pustili toliko živeža, da je imela hrane vselej na pretek.
Ajdovska deklica s Prisojnika pa je bila tudi sojenica. Sredi noči je obiskovala novorojence in jim prerokovala srečo. Takrat je v pastirski koči na Vršiču revna planšarica povila otroka. Sinčka je položila na slamo, nato pa odšla pred kočo in zaklicala proti Prisojniku: »Hoj, sojenica, ajdovska deklica, pridi k mojemu sinčku in prerokuj mu srečo!« Tako je klicala večer za večerom, dokler je ni priklicala v kočo.
Sredi viharne noči, ko je sojenica mislila, da planšarica spi, se je sklonila nad spečega otroka in spregovorila: »Zrastel boš v pogumnega lovca, kakršnega še ni bilo v kraljestvu Prisojnika! Kar se ni posrečilo še nobenemu lovcu, to se bo tebi. V prisojniških pečinah in na previsnih skalnatih policah boš zalezoval belega gamsa z zlatim rogovjem. Ko boš gamsa ustrelil, boš z zlatim rogovjem zabogatel, da svoj živi dan ne boš preštel denarja.«
Tako pa bi ne smela prerokovati! Ko so to zvedele druge ajdovske deklice, ki so živele na planini okrog Vršiča in Prisojnika, so jo preklele, da je okamenela, preden se je povrnila v svojo zijalko v rebreh Prisojnika, planšarici pa je sinček umrl, preden je odrastel v lovca.
In tako še dandanašnji vidite sredi strmine visokega Prisojnika okamenelo ajdovsko deklico, ki žalostno zre v dolino. Zlatorogemu gamsu je zaželela smrt. Izdala je skrivnost, ki bi je ne smela — zato je okamenela.
