Tine Orel
MONTBLANŠKI LEDENIKI so bili od začetka 19. stoletjo največja turistična atrakcija v Chamonixu. Potem so se ledeniški jeziki umaknili, skrajšali. Nekaj časa to ni nikogar vznemirjalo, češ da je to normalno. L. 1690 so vaščani Chamonixa vsako leto povabili škofa, da je »zagovarjal« ledenike, naj bi ne naraščali in ogrožali hiš, danes pa se znanstveniki sprašujejo, do kam bo šla otoplitev v Alpah. Po različnih dokumentih sklepajo, da je ledenik Arve segal do Servoza pred 12 000 leti, od leta 7000 do 5000 je ležal v dolini Chamonix, od l. 500 st. e. do 500 n. e. pa je najbolj nazadoval in okoli I. 1000 n. e. je po Corbelu prišlo nekako do današnjega stanja. Če bi tedanji ljudje vedeli, kar vemo mi, bi rekli, da so se končno poslovili od ledene dobe. Pa bi se zmotili, kajti od 16. do 19. stoletja so prišli ledeniki v protinapad na veliko grozo Chamoniardov. Ledeniki Argentière, Mer de Glace, les Bossons so se splazili v dolino, pokrili polja in podirali hiše v la Rosière, les Bois in Montaquart. Lahko bi govorili o »mali ledeni dobi«, v kateri je prišlo od I. 1650 do 1750 do otoplitve, od l. 1750 do l. 1825 pa spet do večje poledenitve. Iz te »male ledene dobe« datirajo morene les Bois, Bossons, Argentière, Tour in Mer de Glace desno od Montenversa. Sredi 19. stoletja so turisti občudovali ledenike spotoma. Ledenik les Bois je tedaj na svojem izteku tvoril veliko ledeno jamo, o kateri po letu 1873 ne poročajo več, ker se je led okoli nje staja. Švicarji pravijo: »Rastoči ledenik viha nos, usihajoči ledenik ga pobeša«. Po l. 1850 pa vse do današnjega dne se ledeniki umikajo ob brezpomembnih porostih, ki so jih opazovali od l. 1878 do l. 1896 in od l. 1908 do 1920.
Po l. 1940 ledeniki tu kar »beže«, posebno Mer de Glace, najbolj obiskovani alpski ledenik, na katerem moren iz »male ledene dobe« več ne podpira led in se zato rušijo na stezo Chapeau. Pri tako hitrih spremembah se sprašujemo, ali niso spodnji ledeniki zapisani smrti. Vsak ledenik je organizem, ki se pokori vremenskim spremembam, vendar vsak na svoj način. Uporaba glacioloških zakonitosti je zelo zapletena. Ravnotežje med činitelji, ki led množe, in onimi, ki ga jemljejo, zavisi tu od splošnih tam od krajevnih razmer. Splošne pojave, to je spremembe klime in višino povprečne temperature, merijo kakih sto let. V Lyonu je v tej dobi zrasla za 1° C (na 11,5° C v dobi od 1940-1960). Po vsem svetu se dviga spodnja ločnica stalnega snega, ledeniki se umikajo in tanjšajo. Vendar ta otoplitev ni enostaven pojav, ni stanoviten, sekajo ga mrzla leta, nekaki sekundarni porasti ledenikov. To zavisi od anomalij v zvezi z vlago. Nenavadno vlažno leto je lahko mrzlo leto, oblaki lahko ovirajo dohod sončne toplote na zemljo. Suho leto ni avtomatično tudi toplo. Če je suho pozimi in se podaljša pritisk mase ruskosibirskega mraza, pomeni to podaljšanje mraza. Samo suho poletje dviga letni temperaturni povpreček. Na porast temperature vpliva tudi porast padavin. Od l. 1881 do 1910 so v Chamonixu znašale 1120 mm, od I. 1934 do 1950 pa 1223 mm. Lokalne vremenske okoliščine dajejo vsakemu ledeniku njegove značilnosti. Vsak se sestoji iz polnilnega (alimentacijskega) bazena v višinah in iz praznilnega, ki leži bolj ali manj nizko. Pod pritiskom, ki nastaja iz akumulacije, se ledenik premika iz prvega v drugega, toda bolj ali manj hitro. To premikanje je pri les Bossons zelo hitro, ker je zelo strm, počasnejše pa pri Mer de Glace, ki je v gornjem delu bolj razprostrt in manj strm. Zato prvi hitreje reagira na vse alimentacijske spremembe, pozitivne in negativne. Poleg tega se hranijo les Bossons iz severne strani Mt. Blanca, tako da je ledenik les Bossons eno tretjino nad 4400 m, torej v pasu, ki je indiferenten do sedanje otoplitve. La Mer de Glace pa je za otoplitev občutljivejši. Če torej les Bossons zadnja leta pridobiva. Mer de Glace pa izgublja, ni vzrok v klimatskih razmerah, ampak v topografski legi.
Francoski glaciologi in klimatologi trdijo, da so današnji termični in nivološki činitelji montblanšklm ledenikom bolj naklonjeni kakor pred 20 leti. Ne morejo pa reči, ali gre pri tem za sekundarno naraščanje ali pa se napoveduje trajnejša sprememba. Vprašanje lahko zastavimo, ne moremo pa nanj eksaktno odgovoriti.
IRHAREN je osamelec v Hoggarju, visok 250 m, na planoti Amadeor, med Djanetom in Tamanrassetom, severno od vulkana Tellertebata. Februarja 1966 sta na Irharen splezala Auland in Teyssandier. Zračna plezarija sredi vroče Sahare. V Saharo se zadnja leta radi zatekajo znameniti plezalci, ki jih žeja po prvenstvenih vzponih v manj znanih gorstvih.
JUŽNO STENO ACONCAGUE so leta 1954 prvi preplezali Francozi. V 12 letih je nato stena doživela še tri obiske, vendar prvega šele letos, ko sta J. Aikes in Pellegrini naskočila steno desno od francoske smeri. Tudi Fonrouge in Schönberger, ki sta izvedla tretjo ponovitev stene, sta jemala smer po svoje, levo od francoske. Šele Japonci kot tretji ponavljalci v Aconcagui, so šli po francoskih sledeh.
RICARDO CASSIN vodi komisijo za alpinistične šole CAI. Komisija kontrolira 27 takih šol in ima 140 državnih inštruktorjev.
ÖAV ima zdaj 154 sekcij in 188 000 članov, med katerimi jih je ena tretjina starih pod 25 let. DAV šteje 218 000 članov. Nemške koče v Alpah na Bavarskem in v Avstriji razpolagajo z 12 350 ležišči.
GHM (Groupe de Haute Montagne) je l. 1966 štela 397 članov. Od tega je 15 častnih in 86 tujih. Lani so do junija sprejeli 15 novih članov, dva pa sta se izpisala. GHM ima svoje redne sestanke (jour fixe) v Parizu, Lyonu, Marseillu in Nizzi in sicer vsak četrtek. Biti član GHM pomeni veliko priznanje pred vsem svetom. Kakor smo že nekajkrat poročali, je bilo v GHM po vojni sprejetih tudi nekaj Čehov in Poljakov.
NOVI REKVIZITI: Münchenski Schuster je dal lani v prodajo nahrbtnik »Civetta«, ki se lahko spremeni v vrečo za bivak. Stane 50 DM, tehta 1 kg. Za 6 DM je od lani naprodaj ročna dereza, nekaka grebljica no dva zoba z locnjem za držaj. Pravijo, da pride prav v zelo strmih osrenjenih strminah. Prav toliko stane klin »Rurp«, specialček ameriškega izvora za najmanjše špranjice v pečinah. Delajo ga iz krom-molibdenske jeklene pločevine. O tem smo že poročali ob modernih ameriških plezalskih uspehih. Schuster je začel prodajati tudi specialno vponko za spuščanje z vrvjo. Opremljena je s preprostim mehanizmom, s katerim je mogoče dobiti vponko tudi z višine 80 m, seveda če je vse v redu. Kdor je kdaj sestopal spuščaje se po vrvi, bo vedel, kaj za plezalca to pomeni.
GORSKE NESREČE se še vedno množe. Od leta 1859 do l. 1886 je bilo v vseh Alpah povprečno 5 smrtnih nesreč na leto, od l. 1886 do 1896 je znašal povpreček že 36 smrtnih žrtev na leto, l. 1911 do 1913 pa 162 na leto. Seveda je v teh letih zraslo tudi število planincev, samo težko je ugotoviti za koliko. V zadnjih letih je povpreček smrtnih nesreč v Švici 80, v Franciji 60, v Angliji 25, v Franciji je v l. 1962 do 1965 gorska reševalna služba vsako leto intervenirala po 150 do 180 krat s 1200 do 2000 reševalci in s 300 do 500 helikopterskimi poleti. Sem niso vračunane nesreče na pistah, kjer deluje posebna reševalna služba. Dve tretjini nesreč se v Franciji zgodi v Mt. Blancu in v les Ecrins. Zadnja leta rastejo tudi nesreče v alpinističnih šolah. Med vzroki ni več na prvem mestu slabo vreme, nasprotno, 75 % nesreč se je zadnja leta zgodilo v lepem vremenu. Ena petina nesreč se tam zgodi na ledu in snegu, ena petina na mešanem terenu, ena petina na lahkem svetu. 40% smrtnih nesreč se je zgodilo, ker je popustil klin, 15% zaradi plazov, 6% zaradi razpok v ledenikih, 15% se jih je izgubilo, 20% iz različnih vzrokov. Vsako leto pobere 1 do 2 planinca tudi strela. Zanimiv je podatek, da se je 85 % nesreč zgodilo brez vodnika, vsekakor velika reklama za vodniški poklic. Po francoskih podatkih iz zadnjih let, raste število nesreč in smrtnih nesreč v Alpah hitreje kot pa obisk po kočah.
PAIN DE SUCRE v masivu Perrons je v juniju 1966 preplezala vodniška trojica Charlet, Ravanel in Dumas in sicer po južni steni. Smer je visoka 275 m, terja zgolj prosto plezanje, en sam raztežaj je A2. Po dolžini in po težavnosti je smer podobna švicarski v le Pouce. Plezali so 13 ur.
OZEBNIKA COUTURIER in GERVASUTTI sta oba v montblanški skupini, v Aiguille Verte in v Mt. Blanc du Tacul, oba še vedno spoštovanja vredni turi. Prvega je junija lani sam v 3 urah in pol preplezal znani Amerikanec G. Hemming, drugega pa 8. in 9. junija češka naveza. Hemming je 16. junija sam preplezal tudi severno steno Aiguille de Priolet.
VZHODNE JULIJSKE ALPE je prehodil z družbo G. Shröder in vzpone popisal v »Bergsteigerju« (B 1681 E). Članek je izšel na uvodnem mestu te ugledne nemške revije. Avtor v začetku ugotavlja, da so Zapadni Julije! slabše opremljeni s kočami in potmi, da jih Italijani zanemarjajo, ker imajo drugih hribov dovolj (vprašanje je, če je to edini in pravi razlog — op. ur.). Družba je začela z Vršičem. Primerjali so okolico z domačimi bavarskimi gorami: Pri nas je manj grušča, stene so višje in bližje, tako da plezalcem srce kar zaigra. Na Slemenu so iskali jezerca, da bi se kopali, pač pod vtisom znanega posnetka, ki ga pozna vsa Evropa. Ne morejo prehvaliti naših zavarovanih poti na Mojstrovko, Prisojnik, Škrlatico, Triglav, prav tako naše koče na Vršiču, Pogačnikov dom, Aljažev dom. Obiskali so tudi Trento in izvir Soče, se z avtobusom vrnili v Kranjsko goro, odtod pa odšli preko Mojstrane v Vrata in na Triglav. Tu so obnovili bajko o Zlatorogu in se zgrozili ob misli, da bi jih v Triglavskem kraljestvu zatela megla in neurje. Vreme ni bilo najboljše, zato se jim svet gornjih triglavskih jezer zdel siv in brezupen. Sestavek, uvrščen na vidnem mestu, opremljen s celostranskimi in polstranskimi posnetki, pomeni prijazno vabilo v naše Julijce, razširjeno predvsem na turistično najinteresantnejšem trgu.
LESLIE STEPHEN, znameniti angleški specialist v ledu in kopnem, ni hotel slišati o znanstvenih ciljih v gorah. Gore je ljubil in jih proslavljal, zanosno in duhovito, zdaj kot pesnik zdaj kot filozof. »V življenju sem vedno iskal bližnjice. To pa utegne biti usodno: če iščeš bližnjico v znanosti, prideš do goljufivih sklepov, če do bogastva, prideš lahko v ječo, če do slave, v norišnico, bližnjice v gorah pa te lahko privedejo — v onostranstvo.« Alpe so mu bile zdaj evropski play ground sijajne igre, zdaj spet katedrala, v kateri se človek zbere. Značilno zanj je to, da Alpam ni ostal dolgo zvest.
TYNDALL (1820-1893), profesor fizike na Royal Institution, je bil v gorah obenem znanstvenik in človekoljub. Bil je velik športnik, izredno gibčen; v gorah je vsako leto ponovno sklepal »pakt z življenjem«. S seboj je imel na vseh turah termometer, teleskop in minimalni termometer, tudi na vrh Finsteraarhorna je vse to prinesel. Hodil je previdno, nikoli se ni branil umakniti se, če so mu vodniki turo odsvetovali. Zato mu je ušel Matterhorn, gora njegovih sanj. Na štora leta je živel v Belalpu, nasproti Weisshornu, v znamenju te-le svoje izjave: »Alpe so mi bile več kot predmet znanosti. Bile so mi žuboreči vir veselja in življenja, komaj bi našel besede, s katerimi bi se jim zahvalil.«
KIRURGIJA V GEORGIJI je naslov članku, ki ga je napisal Italo Gamboni, Švicar, ki je moral iz Kavkaza naravnost na operacijsko mizo v Mestji, mičnem georgijskem mestecu v Gornji Svanetiji. Švicarski alpinist je izbral za bolnico in njeno osebje same lepe besede pa tudi za državo, ki je postavila bolnice v najbolj oddaljena mesta. Da bi kot rekonvalescent po operaciji slepiča ne trpel oz. da bi mu kaj na dolgi poti ne škodilo, je bolnica dobila specialno letalo, s katerim so Gambonija pripeljali v Zugdidi, od tu pa so ga spravili v eno od sedmih bolnišnic v Tbilisiju, kjer so mu odredili dolgo imobilizacijo, v kateri je še bolj spoznal »gostoljubnost, skrbnost, vljudnost in človeško toplino georgijskega naroda.«
GRAND PILIER D’ANGLE v masivu Mt. Blanca nad ledenikom Brenva med vzhodno in južno steno ima vrisano slavno smer dveh slavnih italijanskih plezalcev Bonattija in Gobbija. Stena je visoka 1000 m (od 3350 metrov do 4308 metrov). Z vrha tega stebra teče greben na Mt. Blanc du Courmayeur (še 500 m višji), od tam pa na vrh Mt. Blanca. Bonatti in Gobbi sta smer plezala I. 1957 tri dni in seveda so takrat trdili, da sta rešila zadnji problem v Mt. Blancu. Imela sta lepo vreme in vse je šlo kakor po maslu. Kljub temu pa se osem let v vznožju tega stebra ni pojavil noben ponavljalec vse do 10. avgusta 1966, ko so prišli Poljaki: Gérard Maiaczynski iz Gdanska, Jerzy Warterasiewicz iz Varšave, Andrzej Zawada iz Varšave in Rynard Zawadzki iz Krakova. Plezali so steno dva dni dalj kot Bonatti in Gobbi. Zawada je vzpon popisal tudi za »Berg-kamerad«. Začeli so v slabem vremenu, hoteli so vzpon izsiliti, čas jim je potekal. Požvižgali so se na vremenske napovedi, sedli v gondole, ki plovejo
na Aiguille du Midi, in šli v veliko avanturo samozavestni, saj so vsi preizkušeni možje: Vsi so bili večkrat na Kavkazu, v Hindukušu, na Spitzbergih. Bivakirali so na Col de la Fourche. 10. avgusta so začeli s turo, potem ko so prečili ledenik Brenvo, škrbino Moore in vznožje vzhodne stene. Ob petih popoldne so vstopili, v dveh urah potegnili osem raztežajev in bivakirali drugič na širokih policah. Naslednji dan jih je čakalo težje delo v kaminih in počeh, ki sekajo navpične pečine. Kljub moderni opremi so imeli težave z nahrbtniki, ki so jih morali vleči po vrveh čez previse in ožine kaminov. Pri tem se seveda stena kruši in tako je kamen presekal eno vrv. Plezali so naprej z vozlom, kar je spet pomenilo novo obremenitev.
V dvanajstih urah so zmogli ta dan le šest raztežajev. Naslednji dan delo ni bilo nič lažje, 13. avgusta so imeli še vedno 400 m stene nad seboj. Pod večer se je v steno zapodil veter, v daljavi je mrmrala in se bliskala jeza nevihte. Čim glasnejša je postajala narava, tem tišji so postajali možje iz daljne Poljske. Naslednje jutro. 14. avgusta, so se zbudili v debelem novem snegu, v plazovitih strminah. Ne glede na to so morali naprej, že zato, ker je zmrzovalo brašno. Do štirih popoldne so mešali in bredli sneg, da so dosegli streho Evrope. 15. avgusta so se v lepem vremenu spuščali v Chamonix.
WALLACK je tudi med planinci znano ime. Gradbeni inženir Franc Wallack je namreč tvorec imenitne alpske ceste na Grossglockner. Novembra 1966 je ta zaslužni graditelj umrl. O njegovih delih smo nekajkrat pisali. Ob njegovi smrti poudarimo še enkrat njegovo skrb za varstvo narave, s katero je znal velikanska gradbena delo obzirno vgraditi v gorsko pokrajino, jih prilagoditi in zakriti s posajenimi drevesi. Sicer pa smo o njem že obširno pisali.
V INNERKOFLERJEVEM STOLPU v skupini Langkofel je italijanska naveza še našla prostor za novo smer v južni steni levo od Rizzijevega kamina. Preplezali so jo 13,—15. avgusto 1966. Loso, Bonnecchio in De Štefani. Ocenili so jo s VI +, večji del zarodi tehničnih manevrov, ki so bili potrebni, da so prišli čez. Lažja je »meranska smer« v Furchetti, v njeni severozapadni steni, ki sta jo 11., 12. septembra 1966 preplezala Glatz in Kossler. Porabila sta za 600 m – 35 klinov in 6 lesenih zagozd. Trentski plezalski zakonski par Vitty in Heinz Steinkotter pa sta 4. 9. 1966 ponovila severno steno v Rosengartnu, ocenjeno v VI + Ai. Prvič sta to smer preplezala l. 1961 Pit Schubert In Willi Pecher. Steinkotterjeva sta opravila peti vzpon v tej smeri. V Rosengartnu, v severovzhodnem razu desno od Steigerjeve smeri sta Italijana Giambisl in Barbecetto opravila prvenstveni vzpon, ocenjen s VI +. Porabila sta 200 klinov in 30 svedrovcev. 2e avgusta istega leta je sledila ponovitev, ki jo je v 15 urah opravil Ratti s tovariši.
BHUTAN pomeni manj znano himalajsko področje. Himalaja, ki pripada Pakistanu, Indiji in Nepalu je razmeroma dobro raziskana. Vzhodno od Sikkima, od Kangčendzonge (8598 m) pa leži bhutanska Himalaja, odprta raziskovalcem šele nekaj let. Zaprto pa je zaradi politike še vedno področje NEFA (Nort – East – Frontier Agency). Za vzhodno Himalajo je značilno, da je še več padavin, v Assamu je v Čerrapundži deževni maksimum (11,08 m na leto). Dež in bližina morja dajeta deželi tropski značaj. Švicarji so l. 1963 in 1965 v Bhutan poslali dve raziskovalni ekspediciji, ki ju je vodil prof. A. Gansser Iz Züricha. Član ekspedicije R. Hannly poroča o Bhutanu takole: Bhutan meri 46 000 km2, 5000 km2 več kot Švica, prebivalcev pa ima šestkrat manj (ca. 800 000). Na jugu meji Bhutan na nižine ob Brahmaputri, orografski sistem v Bhutanu pa tvori sedem rek, ki teko proti jugu. Tri izvirajo v Tibetu, štiri v Bhutanu. V deželi je malo popolnoma jasnih dni, oblaki z juga se stanovitno bijejo s severnimi vetrovi iz Tibeta. Od maja do septembra vlada monsunsko deževje. Sredi oktobra je najbolj sončno, novembra pride sneg, ki zadela prelaze na sever vse do marca. Predel visoke Himalaje v Bhutanu je komaj odkrit, sodeč po kartah Guar-ter Inch Survey of India (1 : 253 440). Na njih je zarisanih sedem kot nad 23 000 čevljev (= 7010 m) In 16 kot nad 20 000 čevljev (= 6010 m). Topografija je večji del napačna v vseh višinah, kartograf se je preveč zanesel na podatke domačinov. Nove indijske karte za južne predele Bhutana pa so v teh časih konspirativne In nedostopne.
Edina ekspedicija v Bhutan je bila l. 1937. Vodil jo je F. Spencer Chapman na Čomolhari (7315 m). Blizu tega je sedemtisočak Tserin Kang ali tudi Čumtsering. Blizu te gore je naselitveno področje. Ljudje žive od jaka in od riža. Gozdna meja sega do 4100 m, med gozdom in ledeniki je zelo ozek pas. Prelazi v Tibet so visoki 4500 m do 5300 m. Kralj prebiva v glavnem mestu Thimphu (2300 m). Bhutanci so pridni ljudje, od zore do mraka se mude na poljih. Kamnite hiše nimajo dimnikov. Zanimivi so bhutanski skupinski plesi s kompliciranimi plesnimi ritmi in monotonimi melodijami. Gor-janske vasi v visokem severnem predelu so dragocene za spoznavanje človeških starožitnosti. Situacija v deželi in okoli nje pa je dandanes taka, da ni naklonjena kakršnikoli ekspediciji. Bhutanski himalajski vrhovi čakajo na srečne prve obiskovalce. Čakajo jih tudi nealpinistična presenečenja: majhni, črni himalajski medvedje, ki se jih Bhutanci bolj boje kot tigrov in jih tu lahko srečaš še v višini 3000 m, in snežni leopardi, katerih sledi so našli še v višini 5000 m. V deželi živi tudi takimi, neka vrsta gazel.
Srednji in južni Bhutan je zbral ljudi okoli dzongov, to je obenem samostan in sedež upravne oblasti za približno naše okrajno področje. V vsakem dzongu se vsako leto prirejajo verski plesi, ki pomenijo za samostanske novice šolski predmet. Plešejo v živalskih maskah. Te pomenijo boginje, ki ščitijo pravo vero in jih je budizem sprejel od hinduizma in od stare tibetske vere bon. V Bhutan se je danes zatekel najčistejši budizem, potem ko je I. 1959 utrpel izgube v Tibetu. O tem je tibetologinja dr. B. C. Olschackova iz Zuricha izdala knjigo (pisali smo že, kako se je I. 1959 za tibetske budistične prvake zavzela uradna in planinska Švica). Dežela je polna beguncev Iz Tibeta. Bhutanska narodna noša je edinstvena. Ročno tkalstvo je močno razvito. Delo za eno žensko obleko traja po več tednov, obleka sama pa zdrži celo življenje. Ljudski šport je streljanje z lokom. V tem so Bhutanci neverjetni mojstri. Na lovu pa uporabljajo lok le v vzhodnem delu, kjer je močnejši vpliv assamskih divjih plemen. Hiše pokrivajo s škodljaml, šip na oknih ne poznajo.
150 PLANINSKIH KOČ in nič več ima na razpolago Švica. Število so razglasili v l. 1965, v »Letu Alp«. Število ležišč znaša komaj 7000, torej kak tisoč več kot pri nas (samo da pri nas še nismo izvršili kategorizacije in po navadi ne računamo, da je »pravih« planinskih koč komaj kakih 20). 12 švicarskih planinskih koč ima po več kot 100 postelj. Za nečlane znaša prenočnina 5,50 šfr., za člane 2,50 šfr.
