ČSSR – PROGRAM ODPRAV V LETU 1967
Češke in slovaške plezalce pri nas sedaj kar dobro poznamo» — predvsem po njihovih vzponih pri nas in na zapadu, ne manjka pa se tudi novic, ki nam jih posreduje ing. Joško Lorenz iz Prage (Slovenec po materi). Za lansko sezono je obljubil kratek pregled njihovih uspehov, ker pa mu tega
še ni uspelo zbrati, je sporočil le naslove glavnih odprav v letošnjem letu, ki jih organizira ČSTV. Kot piše, bo za celotno alpinistično članstvo (teh je ca. 5000) na razpolago sicer le določeno število mest, zato pa bo toliko širši izbor. Štirikrat pridejo k nam (enkrat pozimi, trikrat poleti), gredo pa še v Chamonix, Zermatt, italijanske Zap. Alpe, Gr. Glockner, Pireneje, Baksan in Bezengi (oboje ZSSR). Interesanten je tudi načrt za izbrane plezalce (reprezentanco). Hindukuš I, odprava v Pakistan, Hindukuš II, — Badakšan ali Garhwal. Kaj si lahko žele še več! Šele lani so imeli prvo velikopotezno akcijo, toda ta je toliko uspela, da je pripravila ne samo teren, pač pa tudi denar kar za dve letos. Pri tem naj pripomnimo, da tam ni problemov glede izpolnjevanja dolžnosti. Prav ta čas bosta izšli kar dve knjigi o zadnji odpravi (prvo bo napisal vodja ing. Vladimir Šedivy, drugo pa bo delo znanega planinskega fotografa-alpinista Viljema Heckla). Skupaj s filmom jim bosta navrgli potrebna devizna sredstva, ker sta že prodani v razne države.
Toda z obema odpravama v Hindukuš še ni konec njihovega plana za najboljše. Pridejo tudi v Pamir, kamor so bili prav tako kot mi povabljeni na proslavo 50 obletnice ZSSR. gredo v Mongolijo (8 članska odpravo), kjer so se lani proslavili Vzhodni Nemci, zopet bodo ponovili zimsko odpravo v francoske Zapadne Alpe (lanska je bila sorazmerno zelo uspešna, kljub slabim razmeram) in morda še kaj. Ali so potem naši načrti preveliki ali premajhni?
Na rob še pripombo! Ing. Joško je hudomušno pripisal: »Pridite v Tatre, tam nas letos ne bo in boste lahko gospodarili po svoje!« Pripomba, ki bi jo skoraj bolj morali staviti mi — še posebno v preteklem letu! Saj so bili le redki dnevi, da v triglavski steni ni bilo tudi po dvakrat več tujih plezalcev kot naših, in to takih, ki so prišli neorganizirano — teh bo pa letos še več kot prejšnja leta, poleti in celo pozimi, v naših gorah in celo v gorah naših južnih republik.
Franci Savenc
ŠOLANJE GORSKIH REŠEVALCEV – REPUBLIŠKA SREČANJA
Že letos v prvi polovici januarja je komisija za GRS s pomočjo marljivih gorenjskih reševalcev izvedla dve pomembni nalogi: seminar za vodnike lavinskih psov z oceno psov ter zimski
inštruktorski tečaj. Prvega sta vodila Cveto Jakelj, odgovoren za lavinske pse, in Jože Makovec z Jesenic. Tečaj na Zelenici pa je po stari navadi vodil Stane Kobler z Marjanom Salbergerjem iz Tržiča. Seminar pod Golico je pokazal dobro stanje. Psov je 10, opazili smo dobrega psa iz Kranjske gore in iz Prevalj. Navzoči so bili stari znanci miličniki in dreser RSNZ-SRS tov. Klemenčič. Na seminarju je sodeloval tudi zastopnik JLA tov. F. Košir. Kljub slabemu vremenu so psi prva dva dneva dobro delali, zadnji dan pa je bilo lepo in so vse živali prišle na svoj račun. Med vodniki smo opazili tudi dolgoletnega reševalca, kovinarja Dolfeta Kramžarja iz Mojstrane, čigar pes se je kljub mladosti kar dobro izkazal. Na tem seminarju je bilo ponovno govora tudi o težavah vodnikov pri prevozu psov na akcijo in na vaje. Komisija bo nujno morala skleniti dogovore s transportnimi podjetji, da vodnikom ne bodo delali ovir v avtobusih in na žičnicah, če se že ne da doseči, da bi bil prevoz brezplačen. Nadalje smo kot osnovno nalogo sprejeli sklep, da naj bo ob letu dni vsaj po en lavinski pes v karavli JLA ter vsaj v enem izmed objektov na žičnicah. Medtem ko bosta za prvi dve nalogi morali poskrbeti PZS s prizadetimi PD (Jesenice) in JLA (Obmejna brigada), bo tretja naloga pripadla upravljavcem žičnic. Direktor Zelenice tov. Jože Jurjevčič se je že odločil, da oskrbi še to leto psa za Zelenico. Vodil ga bo verjetno znani reševalec iz Tržiča, delavec na žičnici Nejč Perko, vzgojil pa vodnik lavinskih psov z gornjega konca Savske doline Tonejc. Tovariši od RSNZ – SR Slovenije so obljubili, da bodo še letos spomladi organizirali ponoven seminar, da bi si še enkrat izmenjali izkušnje ter ugotovili, kako so napredovali mlajši psi. Inštruktorski tečaj na Zelenici je obravnaval vse tisto, kar naj zna odličen gorski reševalec v zimskih pogojih — od pripravljanja sidrišč ter spuščanja, do iskanja v plazu, sondiranja, improvizacij in vožnje s čolni akia. Dr. Robič je poskrbel za predavanje iz prve pomoči, kot dober praktik in organizator za zaščito pred plazovi na Zelenici pa je posredoval tudi lepo znanje s tega področja. Sploh je bil tečaj na Zelenici samo zategadelj, da so se ga lahko udeležili tudi reševalci žičnice Zelenica, ki so kljub zahtevnemu delu le nekako našli čas ter prisluhnil inštruktorjem. Zadovoljni smo lahko z aktivnim sodelovanjem podjetja »Kompas«, s postajo GRS Tržič in komisijo za GRS. Način, kako teče to delo, je lahko za zgled vsem ostalim podjetjem. Ne le, da je kolikor le mogoče poskrbljeno za varnost smučarjev na Zelenici, pokazalo se je, da končno tudi stroški niso tako nemogoči, kot se marsikje boje in zato še odlašajo. Dr. Robič je na Zelenici uvedel tudi našo prvo službo za napovedovanje plazov. Na postajah žičnice vsak dan merijo vlago, temperaturo, opazujejo vetrove in sondirajo sneg ter potem sklepajo, ali ni morda nevarnost za plaz. V tem primeru pa vojska z minometalci odstreli plaz in nevarnost je mimo. Reči je treba, da je tudi JLA zelo naklonjena in da prijaznost novega komandanta generala J. Sekirnika ni nič manjša, kot smo je bili navajeni pri generalu Pehačku. Tečaja so se udeležili inštruktorji skoro vseh postaj GRS, si pridobili novih izkušenj ter izmenjali mnenje o vsem, kar je potrebno za opravljanje težke dolžnosti. Živahen obisk smučišča je poskrbel, da so i zdravniki i reševalci v dveh dnevih oskrbeli kar pet težjih poškodb in v praksi pokazali visoko sposobnost in znanje.
Ing. Pavle Šegula
LAVINSKE SONDE – LE KATERA JE BOLJŠA?
Lavinske sonde so priprave, s katerimi reševalci prebadajo plaz, da bi v njem našli zasuto, nemočno žrtev in jo iztrgali krutemu objemu sicer tako nedolžne in vabljive snovi, kot je sneg. Sonda je in ostane spremljevalec reševalcev, rabijo jo tudi tedaj, ko išče pes ali pa ko bodo iskali z magnetnimi in drugimi pripomočki. Hkrati je to tudi zelo preprosto orodje: dolga palica, ne predebela, prožna. Med prve sodi avstrijska sonda Bil-geri. Dokaj drobne paličice z navoji lahko s pomočjo debelejših objemk združimo v skoro poljubno dolgo sondo. Dokaj mlajšega datuma je švicarska sonda Lindenmann. Sedem jeklenih cevi s takimi stenami je nanizanih na jeklenki, ki jo z vijakom napnemo, da ne moremo izgubiti nobenega sestavnega dela, kar se rado dogaja pri sondi Bilgeri.
Poznamo še Forsterjevo v Vorarlbergu in vojaško švicarsko sondo. Skratka kar precej pripomočkov. Med reševalci je bilo marsikdaj vroče: »Katera sonda je najboljša?« Najbolj trdovratni in ljubosumni so na tem področju od nekdaj Avstrijci. Šli so in preizkusili.
Takole pravijo o sondi Bilgeri:
1. S sondo lahko dobro otipamo predmet, na katerega naletimo v snegu, in sam sneg.
2. Sondo poljubno skrajšamo ali po potrebi podaljšamo. Enako uporabna je za grobo kot za fino sondiranje.
3. Za sestavljanje in razdiranje sonde je dobro imeti dva jeklena trna.
4. V snegu se ne lepi in ne zmrzuje. Slabe strani so naslednje:
1. Sonda je tanka, zato se v snegu močno krivi in zgreši smer.
2. Sestavni deli so ločeni drug od drugega in jih je kaj lahko izgubiti. Avstrijci so zamolčali zelo slabo stran »njihove« sonde, da sestavljanje nikakor ne gre tako lahko od rok, kot bi si to želeli npr. reševalci. Kriva sta mraz, še bolj pa umazanija in sčasoma tudi obraba navojev. Forsterjeve sonde, ki so jo iznašli in jo uporabljajo v Vorarlbergu, ne bomo opisovali, ker je ne uporabljamo. Lin-denmannove sonde zaradi precejšnje cene nismo nabavili, pač pa smo jo v Sloveniji izdelali sami (tov. Sandi Med-ven v delavnicah RSNZ-SRS) za razmeroma nizko ceno. Ker pri nas ni tako drobnih brezšivnih jeklenih cevi, se je tov. Medven odločil za duralu-minij, izboljšal še segmente, tako da se vsok segment z ušescem zagozdi v utor naslednjega segmenta, in tipalno glavico opremil z jeklenimi kaveljci. Taka sonda ima po avstrijskem mnenju naslednje dobre strani:
1. Zelo dobra je za tipanje.
2. Ne uklanja se iz zaželene smeri ali pa se odmakne zelo malo.
3. Premer 10 mm nudi rokam dobro oporo.
4. Sestavljanje gre hitro od rok, dolžina pa je vedno ista 3,5 m.
5. Izgubimo lahko vso sondo ali pa nič.
6. Je zelo lahka za prenašanje. Slabosti naj bi bile naslednje:
1. Dolžine ne moremo prirediti potrebam — globini snega.
2. Zavoljo večje površine, s katero pride v stik s snegom, se pri mrzlem snegu na sondi začne nabirati led, prav posebno, če je ne držimo z rokavico. Rokavica je obvezna.
3. Avstrijski komisiji tudi ne ustreza način, kako sestavljamo sondo, češ da bi mogli s segmentom prestriči jekleno pleteno žico.
In sklep?
Praktiki priznajo, da je Lindenmannova sonda boljše in bolj priporočljivo orodje. GRS tako in tako uporablja samo domače sonde, dobro pa je vendarle slišati, da je pripravna tudi za druge.
Ing. Pavle Šegula
KAJ VEMO O PRVI POMOČI POZIMI?
So stvari, ki jih zdravniki in tudi mnogi gorski reševalci poznajo že dolgo. Pa spet so prav zdravniki GRS tisti, ki o njih zopet in zopet govore, da bi veščina ne prišla iz spomina in da bi tudi laiki vedeli nekaj za prvo silo. Naj tudi mi ponovimo, kaj vemo splošnega o prvi pomoči pri ohlajenem in pri ozeblem človeku:
Ohlad.
Ni nujno, da je zima, tudi poletne nagle ohladitve ozračja, še posebej nalivi in slabo napravljeni planinci nudijo kaj ugodne pogoje, da pride do nesreč te vrste. Povprečen človek umre, če pade temperatura krvi pod 283 C. Gre za tisto kri, ki kroži v »jedru« — notranjih organih in možganih. Okončinam ta temperatura še ni tako nevarna, res pa je, da so prav roke, noge in zunanji deli telesa bolj izpostavljeni ohlajanju kot notranji organi in se temu primerno ohladi tudi kri. Če ponesrečenca dobimo v takem stanju, moramo biti zelo previdni. Pre-mražen je sicer, toda ko smo pri njem, bo hotel takoj na pot, proč od kraja, na katerega ga vežejo neprijetni spomini. Zavoljo gibanja bo močno ohlajena kri zunanjih delov telesa shladila kri v jedru; v kritičnem primeru potem pade temperatura krvi tako nizko, da človek umre.
Ukrepamo torej previdno in zmerno. Ponesrečenca zaščitimo pred zunanjim okoljem, kolikor se le da — s šotorom, odejami, toplimi oblačili. Skrbimo, da ni moker, in ga pričnemo izdatno ogrevati, če je le mogoče, z zelo toplimi obkladki na roke, noge, prso, trebuh. Tako ogrevamo tudi kri v zunanjih delih telesa. Istočasno ogrevamo tudi jedro — s čim bolj toplimi pijačami, ki noj bodo po možnosti tudi zelo sladke, da krepe organizem. To gre seveda samo, če je bolnik pri zavesti ali če ni kako drugače poškodovan in če ne bruha. Šele ko smo opravili to, se sme premikati ponesrečenec z lastnimi silami. Sicer je bolje, da bolnika nosimo.
Zmrzline.
Omrznjeni udje in deli telesa so ponavadi beli, brez krvi in brez občutkov. Treba jih je najprej spraviti na telesno temperaturo, pri čemer pazimo, da delamo, kar se da previdno, ker v tem stanju ude kaj lahko tudi mehansko poškodujemo, ranimo in jih kasneje okužimo.
Dr. Campel in njegova šola, ki jo sedaj priznavajo tudi Amerlkancl, priporoča postopno ogrevanje (reasonable rewarming). Pričnemo z vodo temperature okrog 4a C. Omrzlo roko, nogo da ponesrečenec v vodo, ki jo nato z dolivanjem tople vode ogrejemo na največ 40° C. Čim bolj zmerno napredujemo, manj ponesrečeni trpi. Dr. Campell odsvetuje amerikansko metodo ogrevanja v vodi s temperaturo okrog 44° C. Bolnik trpi silne bolečine zaradi nenadne hitre spremembe, dobi po vrhu še poškodbe zavoljo opeklin. Pojavijo se rdeči opeklinski mehurji, nasprotje belim mehurjem zaradi ozeblin. Mehurje pustimo v miru, ne strižemo in ne režemo, saj so najboljša zaščita proti okužbam. Tudi sicer pazimo, da s kakim trdim predmetom ne ranimo preobčutljive kože. Paziti je treba, da se kaj takega ne zgodi pri prenosu ali kako drugače. Odsvetovati je tudi masiranje s snegom. Če smo laiki, bomo seveda poskrbeli, da bolnik pride kar najhitreje mogoče v roke zdravniku ali spretnemu gorskemu reševalcu, tudi bolničarju. Sami storimo samo tisto, kar je nujno potrebno, a ne zamujajmo časa, če je videti, da pomoč še ne bo prišla tako kmalu.
Še beseda o ponesrečencu, ki je v šoku.
Šok je zelo nevarno stanje, ki se lahko konča s smrtjo, tudi če ponesrečeni nima niti rane ali ima samo neznatne praske. Je pa navadno apatičen in asocialen in tudi za dobrega zdravnika zelo težak problem. Laiki se seveda ne bomo mešali v ta težki opravek, vendar vsaj eno lahko storimo, Če položaj dopušča in ni drugih ovir, poskrbimo, da bodo roke in noge ponesrečenca v višji legi, kar zagotavlja nekako sa-motransfuzijo krvi Iz telesne periferije k srcu. In kakor vselej — tudi tokrat poskrbimo za nagel prihod reševalcev.
Ing. Pavle Šegula
KRUŠIČEVA SMER V ŠPIKU
V PV št. 2. t. I. na strani 90 je pod rubriko -Alpinistične novice« objavljena novica o drugem ponavljanju Krušičeve smeri v Špiku. Omenjeno je tudi prvo ponavljanje, vendar napak. In to bi rad popravil. Ribaroviču ni ime Davorin, ampak Davor. Preplezal je mnogo pomembnih smeri v navezi z najinim skupnim prijateljem Borisom Kambičem, vendar ne te, o kateri govorim.
O tem lepem vzponu nismo pisali, čeprav bi to zaslužil. Štiri leta pozneje sem objavil članek v »mosoraški« številki »NP« (št. 3-4/65). Naj navedem nekaj podatkov o našem prvem ponavljanju:
»Krušiceva smer v sev. steni Špika, prvo ponavljanje (in prvi celotni vzpon) Kambič Boris in Gillč Stanislav, 2. 7. 1961, vstopila v steno po 6. uri, izstop na vrh ob 18. uri, sestop v dolino in prihod v kočo v Martuljku okoli 23. ure. Vremenske razmere odlične.« Verjamem, da bi tudi naveza S. Belak-M. Košir splezala smer brez bivaka, če se ne bi vzpona lotila v septembru, ko so dnevi znatno krajši kot julija.
Gilič Stanislav, Rijeka
PISMO UREDNIŠTVU
Z obžalovanjem sem ugotovil, da ste v 12. št. lanskega Vestnika objavili neprimeren člančič »Še o alpinizmu». Članek obtožuje dve navezi, da sta uporabljali nepoštene poteze pri prvenstvenih vzponih v Sfingi in Štruci. Naslanja se na izjavo mlajšega plezalca, ki razpolaga verjetno z nekoliko drugačno plezalno prakso kot omenjeni navezi, če je izjavo v taki obliki sploh dal.
Nekatera mesta v članku, ki govore o Sfingi, terjajo pojasnila:
Vrsta 7, 8;
Po sektorjih plezana smer naj bi v celoti sploh ne bila preplezana.
Komentar: Poleg prvega je bil tudi tretji uspešni poizkus izpeljan preko stene kot celoten vzpon po Prusik-Szalajevi smeri do Amfiteatra in nato po stebru Sfinge.
Vrsta 19, 20, 27, 28, 29, 30:
V steni ni svedrovcev, ki so baje v opisu.
Komentar: V smeri so bili izbiti ali so se izpulili drugemu plezalcu trije svedrovci. Zato zadnji stavek opisa (PV 1962, II, str. & 57) izrecno navaja: » … Za ponovitev zaenkrat potrebnih 20-30 klinov in 4 svedrovci (premer 10 mm).«
Vrsta 21, 22, 23:
Pomagala naj bi si s klini zabitimi pri spustu ob zadnjem poskusu.
Komentar:
1. Pri zadnjem poizkusu se sploh nisva spuščala.
2. Linija spusta pri drugem poizkusu seka smer le na polici pod vrhom stene, nato pa poteka stalno precej levo od smeri in pristane na prvem stojišču nad peščenim stebrom; torej ob veliki zajedi. Klini, zabiti za spust, so gotovo še na svojih mestih in če jih je ponavljalec videl, je zgrešil smer, kar pa ni posebno verjetno. Seveda pa noben teh klinov ni mogel kakorkoli pomagati pri vzponu. In sedaj mi, tovariš urednik, dovolite še vprašanje: Kaj res verjamete, da bi si midva šla z zabijanjem klinov od zgoraj kvarit prelestno zabavo pri plezanju po nedotaknjeni steni? Menda vendar ne!
Spuščanje preko stene je v članku prikazano kot etični delikt. Pisec pozablja, da je spuščanje preko sten postalo že posebna zvrst. In to na vzhodu in zahodu in ni nikomur v napoto, ker poznavalci vedo, da nudi lep spust prav izredno doživetje. Prej bi sodilo med etične delikte pisanje problematičnih notic samo zato, ker dva mlada plezalca ne moreta tako zlahka ponoviti plezalske smeri, kot sta si to predstavljala, In nato morda iščeta vzroke v nekih imaginarnih nepravilnostih prvopristopnikov.
Čul sem, naj bi članek le načel debato o etiki v našem alpinizmu; pa se mi zdi, da bi za ta koristni začetek bil lahko Izbran iz obilne zaloge kak otiplivejši problem. Ne manjka jih. Poštena kritika bo vedno dobrodošla.
Aleš Kunaver
