Tine Orel
OFICIR ZA ZVEZO v himalajskih ekspedicijah je skoraj vedno obvezen. Himalajske države so to funkcijo v ekspedicijah predpisale zaradi kontrole nad ekspedicijami, nad njenimi potmi, instrumenti in njenimi raziskavami, pa tudi zaradi mejaških zadev in verjetno tudi zato, da bi se mladi oficirji česa naučili iz tehnike in alpinizma. Za ekspedicijo pride oficir za zvezo prav pri reševanju vrste človeških odnosov, pri urejanju zadev z lokalnimi oblastmi, s plemeni na poti do baze, z nosači itd. Fosco Maraini, znan italijanski himalajec in ugleden avtor, razpravlja o zveznem oficirju po izkušnjah na ekspedicijah na Gašerbrum 1958 in Saraghrar 1959 in po nekaterih drugih, ki jih dobro pozna, in ugotavlja, da vsaj polovico teh oficirjev z ekspedicijo niso imeli dobrih odnosov, niso bili prijetni gostje ekspedicije, ampak so zaradi okoliščin postali nekako drugi vodje ekspedicije, kar je zbujalo nesporazume in nezadovoljstvo. Nobena odločitev ni mogla mimo njih, dejanska oblast je bila v njihovih rokah, uveljavljali pa so se tudi s pravico do veta. Pri zapletenih odnosih z domačini, ki so ekspedicijo često sprejeli s klici »evo milijarderji gredo, preženimo jih«, je oficir za zvezo vedno pomenil večjo avtoriteto kot vodja ekspedicije, domačini so ga pozdravljali stoje, medtem ko so vodjo radi ignorirali. To je res da razumljivo, saj je predstavnik oblasti, ima pravico zapovedovati, je lahko sodnik, notar, zdravnik, lahko kaznuje, plačuje, potrjuje in je lahko tudi prerokov predstavnik. Ker pa je tako močan, je rad zlorabil svojo moč in kopal prepad med ekspedicijo in domačini. Eden od vzrokov neprijetnih odnosov je tudi predpis, ki dovoljuje ekspediciji delati v eni sami skupini. To je razumljivo, vendar oficir je ta predpis lahko tolmačil za ekspedicijo zelo neugodno. Ko je Cassin hotel z Marainijem iti na oglede zaradi baze do Urdokasa (4050 m), je oficir to odrekel, češ, kako naj vas imam vse na očeh, če ne boste skupaj. Na Saraghraru pa so imeli Italijani z oficirjem več sreče. Oglednike je spustil naprej brez pripombe. Drug vzrok za nesporazume je bil v nesrečnem trikotniku ekspedicija-oficir-nosači. Ti zadnji bi radi veliko zaslužili pa malo delali. Oficir se je kljub predpisom rad sukal kot jeziček na tehtnici in ekspediciji več škodil kot koristil. Na Gašerbrumu in na Saraghraru je bilo glede tega v redu, na drugih pa so bile pritožbe na dnevnem redu: da ni bilo dovolj zabele, da so bile cigarete slabše kvalitete. Padla je tudi večkrat beseda: »Doba kolonializma je mimo. Fašisti! Imperialisti!« Eden od vzrokov za nesoglasje je tudi oprema in preskrba oficirja in nosačev. Oficir se šteje za člana ekspedicije in mu torej pripada popolna oprema. Če je ekspedicijo ni pripravila že vnaprej, je šel dober odnos po vodi. Na Gašerbrumu so Italijani na to pozabili, na Saraghraru so popravili in so seveda imeli večje stroške. Važna je tudi prehrana. Nekateri oficirji so že po dveh dneh sitnarili za azijskimi jedrni, čeprav so se izjavili za evropsko kuhinjo. Najbolje je dati oficirju enega nosača za kuharja. To ne stane veliko, za odnose pa odleže veliko: Ad cor per stomachum! (Ljubezen gre skozi želodec!) Važna so tudi darila iz fonda opreme, ko se ekspedicijo vrača. S tem je treba računati, odločajo pa oficirjev okus, želje in nazori! Tudi želja, da bi oficir sodeloval pri alpinističnem programu, lahko povzroča probleme.
Kapetan Dar z Gašerbruma, sicer dober atlet a neizkušen alpinist, je napisal 27 strani dolgo poročilo, da ga Cassin ni pustil na Gašerbrum, češ da je hotela italijanska ekspedicijo vso slavo zase. Bedasta, strupena trditev, če pomislimo, da so vsi Italijani podpirali Bonattija in Maurija, samo da je ekspedicijo uspela! Pa vendar, kapetan jo je napisal in bral jo je sam general Ajub Khan, predsednik Pakistana. Kapetan Šahpur Khan ni imel takih ambicij, vendar ni potegnil z ekspedicijo, ko so nosači izjavili, da nosača Paklavana Italijani namenoma niso pustili na vrh. V resnici je ta sicer sposobni nosač pri 6500 m obolel. Dali so mu tablete, nosači pa so v bazi širili novico, da so mu dali uspavalne praške. Treba je pač imeti pred očmi, da je ekspedicijo tudi veliko propagandno dejanje, koristno ali škodljivo za državo, narod, civilizacijo. Zveznega oficirja je treba popeljati čim više, ekspedicijo pa demobilizirati tako, da pomeni poslanstvo prijateljstva. Pakistan npr. danes ni več daleč, nikamor več na zemlji ni daleč. Oficir ne sme biti izoliran, mora se počutiti kot eden od članov ekspedicije, dati mu je treba prostovoljno del odgovornosti. Biti je treba potrpežljiv in takten, odkrit in iskren, brez predsodkov, ki so jih nagrmadile daljave in razlike, brez vsakih rasističnih in rasizmu podobnih nazorov. —
Marainijev članek v Rivista mensile 1965/9 je napisan z dobrim namenom, zato razpravlja tudi o nekaterih stvareh, o katerih se ponavadi molči. Resnica je pogoj za napredek, tudi za napredek zares humanih odnosov med ljudmi različnih ras in civilizacij. V zadnjih 15 letih v tekoči alpinistični literaturi ni bilo članka, ki bi bil s tako resnicoljubnostjo pisal o tako kočljivi zadevi. Kar velja za funkcijo zveznega oficirja, velja tudi za vse ostale zadeve v zvezi z ekspedicijo. Vsako skrivanje in pačenje resnice je neumestno, ker ni ugodno za rast in napredek alpinizma in ekspedicionizma.
RÉNE DESMAISON, eden najvidnejših povojnih francoskih plezalcev, je zavzel do direttissime v Eigerju odklonilno stališče, češ da je preveč tehnike. Ne zdi se mu tudi prav, da so po Harlinovi nesreči plezali naprej. (Možje iz direttissime so si preskrbeli celo izjavo Harlinovih staršev, s katero so jim odobrili nadaljevanje vzpona). Desmaisonu je pritrdil predsednik CAS Albert Eggler, za njim Anderl Heckmair, ki je dejal: »Čas in denar zmoreta vse.« Armando Aste govori o »industriji Eigerja«, pri čemer misli na špektakel, ki se z Eigerjem dela v turistični industriji na Kleiner Scheideggu. Aste je eden iz italijanske naveze, ki je doslej zmogla Eiger. Tudi Harlinov sonaveznik v Eigerju iz l. 1962 ni navdušen nad 30-dnevnim plezanjem v Eigerjevi steni. Predsednik CAAI grof Ugo de Vallepiana pravi, da taka tehnika in mehanizacija, kakršno so uporabljali v Eigerju, nima nič opravka z velikimi odkritji v alpinizmu, pač pa ga spominja na tehnizacijo alpinske ognjene linije v Dolomitih od l. 1915-1918 od Stilfserjocha in Ortlerja do Cevedala in Adamella. Tedaj so vojaški planinci ob slabi osebni opremi premagovali poleti in pozimi vse mogoče ovire v gorah, pa njihova dejanja niso prišla v zgodovino alpinizma. Ricardo Cassin občuduje organizacijo podjetja, spričo ugodnih pogojev, ki so jih naveze v Eigerju imele, pa se mu zdi, da je to daleč od tistega »nemogočega«, o katerem govore mladi rodovi plezalcev. Michel Darbellay, ki je kot samohodec preplezal Eigerjevo steno, odklanja tako početje, češ da tehnično ni novo, saj je to himalajski stil. Naj ostane tam, kamor spada. V Eigerju pa so to direttissimo s skromnimi sredstvi že l. 1935 preplezali. Darbellay občuduje le storitve v gornjem delu stene v zadnjih dveh dneh.
LEDNI KLIN je začel prvi uporabljati Willo Welzenbach pri prvenstvenem vzponu preko severne stene Wiesbachhorna l. 1924. To je bila rojstna ura moderne plezalske tehnike v ledu. Welzenbach je že takrat uporabil izraz »regelation«, to je, ponovno zamrzovanje klina, potem ko se zabije. To odgovarja v termodinamiki tajanju pod pritiskom (Chatelierov pritisk). Ker ima voda pri + 4° C največjo gostoto, se led pri ustreznem pritisku, ne da se poviša temperatura, lahko taja. Pri — 10° C se taja led pod pritiskom 1330 atm. To je videti veliko. Če pa mislimo, da pride pri zabijanju žeblja do pritiska 4000 atm, potem lahko verjamemo, da se led pod konico klina, ki ga zabije krepka roka, taja, ko pa udarcev ni več, nastala voda spet zmrzne in klin pri tem zamrzne. Seveda je pri zabijanju klinov v led važno, kakšno obliko ima klin. Če ima velik prerez, potem odletavajo ledne iveri in celi ledni »krožniki« – klin slabo sedi ali celo nič ne velja. Po Welzenbachu je seveda ledni klin naredil velik razvoj, pri čemer imajo velike zasluge tudi Cassin in razni drugi izumitelji v razvojnih inštitutih velikih športnih hiš po svetu. Važno je, da klin ledu ne razganja, ampak se vanj zagrize. Danes je na razpolago cela vrsta raznih cevastih in polnih lednih vijakov, ki dobro primejo, izkušnja pa govori, da je dobro imeti pri sebi stari tip Welzenbachovega lednega klina za vsak primer.
ANGLEŠKA NOVOST v plezalski opremi zadnjih let so najlonski pasovi za samovarovanje. Na idejo so prišli ameriški plezalci iz El Capitana pri varovanju in pri pomikanju navzgor. Stremena in lestvice z opornicami iz lahkih kovin se zde Amerikancem nerodne, češ da se stremena iz širokih najlonskih pasov mnogo bolje obnesejo, predvsem pa, da so bolj varna. Anglež Rysty Baillie svetuje v »The Climber«, naj bi imeli prvi v navezi vsaj dvajset takih stremen in lestvic iz najlonskih zank s seboj.
MRAVLJIŠČA so nekaka gozdna policija, ki vtika nos v najvišje vrhove dreves in dela tudi tamkaj red. Kjer je male rdeče gozdne mravlje v zadostni meri, so nekateri škodljivci zapisani popolni iztrebitvi. Zato so nabiralci mravljiščjih jajčec (pravzaprav ličink) hudi škodljivci. Varuhi narave bi jim morali bolj trdo stopiti na prste.
DIAMIR je orjaško zapadno pobočje Nanga Parbata, v katerem je od l. 1962 zarisan direktni nemški vzpon na 7812 m visoko škrbino Bazhin, od l. 1895 pa vzpon Angleža Mummeryja z istim ciljem, a precej desno od nemške smeri. Prišel je do višine 6400 m, na spodnji rob visokega kotla Bazhin preko največjih težav. Z Mummeryjem sta bila še J. Norman Collie in G. Hastings in nekaj časa major C. G. Bruce, ki je bil kasneje kot general vodja angleške ekspedicije na Everest l. 1922. Z ladjo so prišli iz Londona v Bombay, z železnico v Ravalpindi, na tongah, vozeh na dveh kolesih v Baramulo, z dungo -čolnom po Jhelunu v Bandlpur. Tu so otovorili ponije in peš prišli na prelaz Kamri v vznožji Nanga Parbata; od Londona so v 27 dneh prišli na Taršing (2911 m) na jugovzhodni strani masiva. Ogledali so si goro z doline Rupal, na kar so se odločili za pobočje Cila in preko prelaza Mazeno (5258 m) prišli v dolino Loibo in na ledenik Diamir na zapadni strani Nanga Parbata. Tu je Mummery odkril »direttissimo« na vrh. Po 40 urah naporne hoje so naslednji dan bili spet blizu Taršinga, kamor je mojor Bruce pripeljal dva najboljša moža iz plemena Gurkha, ki sta trojki naslednje dni prišla zelo prav. 5. avgusta 1895 so postavili bazo v dolini Diamir. Štiri dni so oprezali okoli ogromnega rebra, ki nosi poslej ime po Mummeryju. Nato je moral Hastings po brašno v dolino Rupal. 11. avgusta so se povzpeli za trening na Diamirai-Peak (5570 m), precej zahteven vrh. Naslednje dni so spet trpeli zaradi pomanjkanja hrane. Collie je tako oslabel, da se je odrekel Nanga Parbatu. Za vzpon sta ostala dobra samo Mummery in Kurkha Ragobir. V višini 5600 m sta bivakirala. Šerpe, ki bi postavili tabor, takrat še niso bili pri roki. Naslednji dan je Mummery splezal še 300 m više in pustil tam nahrbtnik s hrano. Ker je deževalo, je sestopil v bazo in hvalil smer: da je težka, vendar solidna in da bo po njej ob lepem vremenu kmalu na gornjem ledeniku. Vendar se naslednji dan še ni zvedrilo. Mummery in Ragobir sta vstopila šele 18. avgusta, še preden se je iz Rupala vrnil Hastings. Bivakirala sta pri 5600 m. Naslednji dan sta prišla v višino 6096 m, ko je Ragobir začutil gorsko bolezen. Ni kazalo drugega, kot spraviti Gurkho v bazo. In tako je šlo veliko upanje po vodi.
G. O. Dyhrenfurth k tej veliki zgodbi dodaja bistven popravek. Po Finsterwaiderjevi karti Nanga Parbat 1 : 50 000 sklepa, da je Mummery pričel kakih 300 m višje, kot pa sodi N. Collie v svoji knjigi -Climbing on the Himalaya«. Najtežje kopne pečine je imel že pod seboj, nad seboj pa soliden srenast sneg vrhnjega ledenika. Če bi Ragobir mogel bivakirati, bi stal Mummery 20. avgusta 1895 vsaj 6900 m visoko. Vrha najbrž ne bi bil dosegel, saj bi do 8125 m moral v enem dnevu premagati 1300 m višinske razlike. Bivak v tej višini bi mu bil požrl energijo, saj ni bil aklimatiziran, ni bilo modernih materialov, kisikovih aparatov itd.
Ko je prišel Mummery v bazo, so se odločili, da gredo pogledat še v dolino Rakhiot, na severno stran gore. Pri tem premiku je Mummeryja in oba Gurkha najbrž vzel plaz na severni strani preloza Diama. Pravih izkušenj ni imel, aprovizocija ni bila organizirana, nI imel pravih tovarišev za velika dejanja. Zato ni čudno, da ga je pri takem velikem premiku doletela smrt. Bil je tako rekoč sam, pred mogočnim Nanga Parbatom, kjer je kasneje omahnil še marsikateri hraber mož.
PETER HAAG, eden »poglavarjev« direttissime v Eigerju, je izjavil, da ima osmerica iz direttissime s svojim podjetjem izgubo kljub 10%, ki jih bodo dobili od knjige o tem vzponu.
MITSUMASA TAKADA, Japonec, ki je leta 1965 v dramatičnih okoliščinah preplezal Eiger in je pri tem izgubil svojega sonaveznika Tsuneaki Votabeja, je iz Evrope odpotoval na Japonsko, od tu pa na Aconcaguo. Nato je spet prišel v Švico, od tu pa v Munchen. Poleti 1966 je spet plezal v Alpah. Takada je v Alpah odprl novo stran v zgodovini japonskega alpinizma.
PILIER DÉROBÉ DU FRÊNEY je John Harlin preplezal 1. in 2. avgusta 1963 ob mednarodnem srečanju alpinistov v Chamonixu. Steber je na italijanski strani Mt. Blanca levo od Pilier Central, v katerem so I. 1961 umrli za izčrpanostjo štirje Bonattijevi tovariši. Iz zavetišča Gamba se pride do vstopa preko Col de l’lnnominata, ledenika Frêney, Rochers Gruber, Col de Peuterey in gornji Plateau du Frêney. Lahko pa se pride tudi od Col de la Fourche po severni strani Col du Peuterey. Zo to pot je treba računati z 10 urami naporne hoje, pri slabem vremenu pa še več. Že pristop do Pilier dérobé je lepa, težka tura in je ne gre podcenjevati. Vstop v steber ni pretežak, že po prvem raztežaju pa so težave od V-VI. Dobra skala pa dovoljuje prosto plezanje. Nato stena malo popusti za dva, tri raztežaje, nakar se spet napne v velik previs. V glavnem je vsa gornja stena navpična in previsna, vsaj 160 m rdeče kamenine. Prvo varovališče je terjalo od plezalca, da je z eno samo nogo stal v stremenu, iz tega varovališča pa je plezal raztezaj z dvema strehama. Po tem raztežaju slede tudi ledeni previsi. Greben stebra drži proti Mt. Blanc de Courmayeur. Ocena: Pilier dérobé je direktni vzpon in je najtežja smer v skupini Mt. Blanca. Zaradi kvalitete svoje pečine, tehničnih težav, višine in divjine krog in krog pa tudi zaradi pristopa je to tura velikega formata. Ni čuda, da je Harlinovo ime po tem vzponu tako zaslovelo.
ERICH FRIEDLI je tudi našim gorskim reševalcem znan švicarski reševalec. Manj znano pa je, da je imel sina istega imena, ki je spadal v vrh švicarskih plezalcev. Decembra l. 1964 se je smrtno ponesrečil v severni steni Gletscherhorna. Šef švicarske GRS Fri-edli je sina sam reševal. Sin je v dveh letih pred smrtjo preplezal severno steno Grosshorna, severno steno Ei-gerja, prvenstveni zimski vzpon preko severne stene Ebnefluh, zapadno steno Druja, prečnico Aiguille de l’M de Montblanc, severno steno Gletscherhorna, prvi je tudi prečil greben Baltschieder od Stockhorna do Bietschorna.
(1888-1964)
OTTO HERZOG je bil v svojem času, pred 50 leti, velik plezalec. Umrl je v starosti 78 let l. 1964. Prvi je uporabljal vponko pri plezanju in prečenju v tegu vrvi. Preplezal je prvi južno steno Schüsselkarspitze l. 1913, l. 1921 pa zajedo Hatte v znani steni Dreizinkenspitze, v kateri se ključno mesto še danes ocenjuje s VI.
TONI KINSHOFER se je ponesrečil v plezalnem vrtcu Battert blizu Baden-Badna. Bil je eden najboljših nemških plezalcev, znan predvsem po prvem zimskem vzponu preko severne stene Eigerja in po drugem vzponu na Nanga Parbat, pri katerem je prvi prišel na vrh pobočja Diamir.
ZIMSKI PRVENSTVENI VZPON ČEZ LA POIRE. V Mt. Blancu je bil eden vidnejših lanskih dogodkov v Alpah dogodek, ki je po svojem pomenu odmeval nekoliko bolj že zaradi popularne montblanške skupine. Italijan Olessio Ollier, njegov brat Attilio in Franco Salluard so se na turo odpravili 7. februarja 1965. Oilier je o tem pisal po enem letu v francoskem alpinističnem glasilu. Na turo ga je gnala predvsem volja, da pokaže prestižno sposobnost gorskih vodnikov, češ da so mu presedali očitki vodnikom, da samo »žanjejo«, za napredek alpinizma pa nič ne narede. Ti očitki so neutemeljeni. Očitarji pozabljajo, da morajo gorski vodniki tudi živeti, da žive od gora, da so torej v drugačnem položaju kakor alpinisti, ki so jim gore »hobby«. Ko je v gorah najlepše vreme, ko je najprimernejši čas za vzpon, se mora vodnik, če hoče živeti, posvetiti klientom in se odpovedati turam, na katerih bi lahko preizkusil svoje tehnične, fizične in moralne sposobnosti. Zato vodniku ostane zimska sezona za to preizkušnjo, ko je gora najbolj sovražna človeku, ko ni klientov (Ollieru se zdi to poimenovanje kritično, češ da so to ponavadi pravi, čisti, navdušeni alpinisti, ki hodijo v gore tudi brez vodnikov).
Poleg tega je vodniško navezo v mont-blanško Hruško (la Poire) gnalo tudi to, ker sta v Brenvi že dve veliki turi, ki so jih prav tako opravili vodniki iz Courmayeura. L. 1953 sta preplezala la Major Toni Gobbi In Arturo Ottoz, oba slavna vodnika, l. 1961 pa sta prišla pozimi čez Sentinelle Rouge Walter Bonatti in Gigi Ponei: »Naj pripade slavna trojica Grahama Browna vsa družini courmayeurskih vodnikov, na katere sem tako ponosen,« si je dejal Oilier in ugriznil v to trdo hruško. Bila je res trda. 2e nekaj let so jo pozimi naskakovali, l. 1964 je bil obakrat odbit tudi Oilier. Težava je bila tudi v tem, ker je poleti še ni plezal. Odločil se je končno, da jo pohrusta »v vodniškem« stilu, to je z naglico, ki je prav toliko vredna kot varnost. Čim prej prideš iz stene, tem manj časa ti preti nevarnost.
Imeli so s seboj 60 m vrvi, 40 m pomožne vrvi, 30 m vrvice, 30 klinov, od teh 10 lednih, dva kladiva in kladivo-cepin, 20 vponk, spalne vreče in plinski gorilnik s 6 rezervnimi kartečami. Imeli so specialne podložene zimske čevlje italijanske izdelave, ki so jih prejšnje leto preizkusili Rusi in jih močno pohvalili. Dobili so jih dvo dni pred turo, tvegali so vzpon z neuho-jenimi novimi čevlji, pa so se tudi taki Imenitno izkazali.
8. februarja jih je presenetilo slabo vreme. Zato so en dan počakali na Col du Géant. Naslednji dan so s smučmi prišli na bivak Fourche. Z radijsko zvezo v koči Torino so se prepričali, da se bo vreme obrnilo na bolje in tako so preko Col Moore 9. februarja prišli na start pod najhujše serake, kar jih je v Brenvi. V prvih treh ozebnikih so našli podobne snežne tvorbe, kakršne imenujejo v Andih »penitentes.« Tudi Gobbi je v la Major, desno od la Paire, našel podobne snežne tvorbe. Četrti ozebnik je bil ves izbrušen od serakov, ki so zdrveli preko njega, naslednji pa ves v trdem ledu. Ollier je šele po 80 m našel varovališče. Tudi naslednji kuloar je bil ves v zelenem ledu, izpostavljen plazovom. Plezali so ga že ponoči. Bilo je osem, ko so prišli na greben v vznožju Hruške, kjer so našli teraso za bivak in ga prešklepetali pri – 38° C. 10. februarja so že ob pol šestih začeli s sekanjem stopinj v ogromnem lijaku 1200 m visoke stene. Se preden so dosegli Hruško, orjaško strmo pečino med obema ogromnima snežiščema, ki je obvisela v steni v podobi orjaške srčaste hruške, jih je poprašil plaz, ki je zdrvel mimo njih na dno ozebnika. Hruško ima navpične pokline, ki omogočajo gvozdenje. To pot so bile polne ledu, zato je Ollier le počasi napredoval. Ob 10. url so se povezali po etru, sporočili, da se imenitno počutijo in da grizejo v zadnje težke stvari na Hruški. Odločili so se izstopiti desno od Hruške, ker se jim je zdel ledeni izstop na levi preveč navpičen. In prav so storili: Komaj so se umaknili izpod vertikalnega ledu, je zgrmelo z vrha stene ogromno snega, serakov in ledu. Po naključju so ušli smrti. Ko so prišli na varno, se jim je zdelo, kot da so ušli iz ječe. Ni še bilo konec stene, kje je še vrh Mt. Blanca in kje je še toplo zavetišče! Večer pa se je bližal neusmiljeno. Ob sedmih zvečer 10. februarja so izstopili na Mt. Blanc de Courmayeur. Na pomoč jim je prišla svetlo luna in tako so zlahka prišli še na Mt. Blanc ob osmih zvečer pri – 36° C, sprejel pa jih je leden veter, ki ni poznal oddiha in jih ni pustil, da bi sestopili proti zavetišču Vallot. Morali so naravnost v dolino proti Col de la Brenva in se od tu spustili v Grand Corridor. »Bili smo pijani od naporov, ugrezali smo se čez kolena v sneg, imeli pa smo to prednost, da smo dobro poznali pot. Dosegli smo Grand Plateau in bilo nam je kakor konju, ki začuti hlev. Nato Petit Plateau. Začelo je snežiti. Mi sredi ledeniških razpok. Treba je bilo napeti vse čute. Varovali so se na 15 m. K sreči je Olliera zdržal 12 m širok most čez razpoko in se zrušil, ko je bil on čez. Ob treh zjutraj so prišli do zavetišča Grands Mulets. Novo je bilo seveda zaprto, še v barako delavcev, ki so ga gradili, so težko prišli in v njej prebedeli na mokrih slamnjačah. 11. februarja so preko ledenika Taconnaz sestopili v Chamonix, čeprav so vedeli, da jih na Bossons čakajo prijatelji. Toda tudi Taconnaz jim je pripravil še dosti težav in preveč, tako da so bill v Chamonixu šele ob petih popoldne. In Ollierove sanje o zimski prvenstveni so se končale v gostoljubnem hotelu »La Suisse«.
WALTER BONATTI je baje popustil ekstremne plezalske vzpone in se posvetil fotografiranju. Posnetke mu objavlja znani italijanski magazin »Epoca«. Lino Lacedelll, mož z italijanskega K2 in lastnik športne trgovine v Cortini, se ukvarja z žičnico na Lagazuoi pri prelazu Falzarego. Njegov družabnik in delničar je mož s Tofane di Rozes, Ugo Pompanin, Armando da Roit, znan po vzponu v Civetti, oskrbnik koče Vazzoler in predsednik sekcije CAI Agordo pa je postal tudi predsednik »Ente provinciate per il Turizmo di Belluno, torej precejšnja lokalna šarža, če pomislimo, kaj za dolomitsko pokrajino pomeni turizem. Knjige imajo svojo usodo, bi rekli s starimi Rimljani. Alpinisti pa svojo pot.
JAPONCEV NA KAVKAZU doslej še nismo srečali. L. 1966 so tudi Rusi te svoje nepopularne sosede imeli v go-steh. Šestorico japonskih plezalcev je po Kavkazu vodil Hatori Jošino, prvi Japonec, ki je prišel čez severno steno Eigerjo.
PLEZALSKA OPREMA, ki sestoji iz 40 metrov vrvi, 10 različnih klinov, kladiva, vreče za bivak, derez, cepina, kompasa, višinomera in še nekaterih manjših, a nujnih rekvizitov, stane danes ca. 200 000 din. Če k temu prištejemo še kakih 100 000 din za običajno planinsko obleko, je to že kar čedna vsota, ki jo je treba odšteti za najpotrebnejše. Alpinizem in planinstvo je drog šport, posebno če hočemo iti na turo dobro opremljeni in pripravljeni. To je pa tudi življenjske važnosti.
MARY VARALE, soplezalke Riccarda Cassina in Emilia Comicija, je l. 1965 umrla, potem, ko je dve leti trpela za težko boleznijo. Med obema vojnama je veljala za najboljšo plezalko v Evropi. Za seboj je imela prvenstveni vzpon v Moli Cini, plezala je s Cassinom v les Grignes, zvabila tja tudi Comicija I. 1933, da je pokazal svoje umetnije v Corno del Nibbio.
BERTIJEVA USTANOVA pri beneški sekciji CAI ni edina organizacija, ki pospešuje gradnjo bivakov v Italijanskih Alpah. »Bertijevih« bivakov je res da blizu 30, vseh pa je 91 in so posejani od Primorskih Alp do Dolomitov do Julijskih Alp, v katerih so štirje bivaki: na Mangartu, dva v Poliškem Špiku, eden v Mrzli vodi, najvišji je Surin-garjev na Poliškem špiku v višini 2450 metrov. Trije so tržaški, eden pa od trbiške sekcije.
ASSOCIATION DES ALPINISTES HELLENES (AAH) je uradni naslov grške alpinistične organizacije. Kolikor nam je znano, se je ta vsaj deloma ločila od CAH (Club Alpin Hellénique) in pred leti izdajala svoje tiskano glasilo, »Orivassia« (Plezanje). Zdaj izdaja »Bulletin d’Information-, skromen ciklo-stiron listič. Od I. 1958 vsako leto organizirajo dva plezalna tabora v domačih gorah. L. 1965 sta bila na otoku Kreti in Evbeji, pri čemer so gorski plezalci preplezali pet prvenstvenih smeri in na desetine ponovitev. S CAF imajo prijateljske stike. V Za-padnih Alpah so l. 1965 preplezali 22 težkih smeri. (TD in ED). Dva alpinista, Botinis Iz Aten in Georgiadis iz Soluna, sta naredila pri Fédération Française de la Montagne (FFM) izpit za »l’initiateur alpin de FFM«. Ena grška naveza je ponovila Rebuffatovo smer v Aig. du Midi in Contaminovo v la Pointe Lachenal. Botinis se je udeležil tečaja za visoke težavnosti FFM v Dolomitih in preplezal vrsto lepih dolomitskih smeri, med drugim Detassisovo v Torre di Brenta. Botinis je užival posebno pozornost direktorja Georgesa Livanosa, po rodu Grka, častnega člana AAH. Botinis je prvi Grk, ki se je poskusil v Dolomitih. Imajo več alpinističnih šol: v Varibopi 15 km od Aten, nekak grški Fontainebleau, s stopnjami IV do V. Tu je zabeleženih kakih 50 smeri, v Flaburi 15 km od Aten s stopnjami III do IV +; v Pighi Kvini 50 km od Aten, v Retziki 111+ do IV + in v Hortiati blizu Soluna.
Z AVTOSTOPOM V HOGGAR je prišel Nemec Kursave. Po Evropi to ni bil problem, težje je šlo v 4. razredu na ladji od Marseilla do Alžira, še težje na 2100 km dolgi puščavski poti od Alžira do Hoggarja, šlo pa je le in tako se je Kursave znašel v Tamanrassetu, glavni oazi v Hoggarju. Hoggar je veliko gorovje z vrhovi nad 3000 m, oaza Tamanrasset pa leži v višini 1400 m. Francozi so jo zaradi mile klime imenovali »biser puščave«. Srce Hoggarja pa je Atakor, 80 km severovzhodno od Tamanrasseta. Tja Kursave s svojim tovarišem ni mogel, ker jeep tja ne more, peš pa se mu je zdelo tvegano, ker ni vode. Zato sta stopila na 2170 m visoki Pic Jacquet, bazaltni stožec, ki nudi alpinistično doživetje in lep razgled. S seboj sta vzela 16 I vode v dveh vrečah za vodo, nič preveč za 18 km dolg pristop in za vzpon na goro. Ena vreča se jima je v višini 2000 m raztrgala, vendar je šlo tudi brez nje. Na vrhu sta našla opuščeno meteorološko opazovalnico, podpise oficirjev tujske legije in podpise dveh članov OAV iz l. 1954. Z vrha sta uživala razgled na Atakor, ki se jima je zdel podoben Dolomitom. Sem in tja sta hodila štiri dni, nato pa sta se vrnila v Tam, kakor Francozi na kratko imenujejo Tamanrasset. Takle avtostop je na prvi pogled avantura, ki je sama sebi namen. V resnici pa je izraz neugnane volje po prodoru v svet. Ima svoje korenine, duhovne in snovne.
