Alpinistične novice 10/1967

Že šest dni v Travnikovi steni

Alpinisti iz NDR naskakujejo še neponovljeno smer
Mnogim našim alpinistom se je »milo storilo«, ko so zvedeli, da so vzhodnonemški alpinisti, ki so k nam pripotovali 3. marca, vstopili v znano smer Aschenbrenner-Tiefenbrunner v Travnikovi steni. Čeprav je ta smer v zadnjem času veljala kot eden najbolj dominantnih zimskih problemov, nam ni bilo dano, da bi jo prvi preplezali domači plezalci, pač pa jo bodo, kot je videti, tujci. Tako kot se je zgodilo že leta 1934, ko sta plezalca, po katerih smer nosi ime, preplezala doslej najtežjo smer poleti, se bo sedaj zgodilo še pozimi!

Soboto so alpinisti iz NDR porabili za gazenje do pod stene in prenos prtljage, v nedeljo pa so že vstopili. Kljub v začetku sorazmerno zelo lepemu vremenu, niso napredovali najbolj hitro. Močno jih je oviral mehak sneg in tako so prvič bivakirali že v luknji, do koder se plezalci poleti vzpenjajo včasih celo nenavezani. Predno so se dokončno utaborili (ob 18. uri) so »nadelali« še eno vrvno dolžino prečnice, ki vodi pod kamin.
V ponedeljek so se le z največjo težavo prebili v kamin, ki pa je bil na njihovo srečo še sorazmerno dobro prehoden. Prišli so do tako zvanih Vilic, kjer se loči varianta od originalne smeri in se spustili v kamin, kjer so si uredili drugi bivak. Vreme se je čez dan že močno poslabšalo, toda jasno nebo z redkimi zvezdami zvečer, je obetalo znova izboljšanje.
Žal pa ni bilo tako, v torek je steno zastirala megla in ker s seboj nimajo radiopostaj, so se le z vpitjem lahko sporazumevali z dolinsko ekipo. Ta jim je po pomožni vrvici, dolgi 200 m še zadnjič poslala rezervno hrano, k sebi potegnila vrv in se spustila v kočo v Tamarju.
Kako visoko so prišli tega dne nismo vedeli vse do srede zjutraj, ko se je za nekaj minut megla razblinila. Tedaj so se ravno odpravljali iz bivaka, ki naj bi bil nekje pri luski pod znano streho, ki predstavlja – vsaj za letni vzpon, ključ smeri. Od tedaj dalje se megla ni dvignila višje od začetka stene in v presledkih je rahlo deževalo.
Marsikdo, še posebno, če ne bi bil v Tamarju in v stiku z njihovimi tovariši, bi sklepal, da se bodo v takem vremenu umaknili in počakali boljših razmer. Toda gostje so bili bržkone drugačnega mnenja. Pripotovali so iz Dresdna, pol leta so pripravljali načrt in trenirali, zato so se vzpenjali naprej. Le njihov prvotni plan, da bodo plezali kakih šest dni, se bo spremenil in iz stene jih lahko pričakujemo verjetno šele v soboto ali nedeljo.

In kakšni so podatki o teh alpinistih, ki so na tem, da opravijo do sedaj najtežji zimski plezalni vzpon pri nas, ki se lahko mirno uvrsti tudi sploh med najtežje? Osem jih je in vsi so iz Dresdna ali iz njegove neposredne okolice. Weber Böhm (1935) je po poklicu mizar, Karl Däweritz (35) je fizkulturni učitelj ter vodja skupine, Fritz Eske (34) je dimnikar, Heinz Heine (38) je strojni inženir, Günter Kalkbrenner je modelni mizar,Heinz Passehr (33) je doktor medicine in zdravnik ekipe, Kurt Richter (37) je zidarski mojster, Günter Warmuth (42), ki je obenem najstarejši udeleženec pa je ključavničar. To je ekipa, ki je bila lansko poletje v celoti sestavni del ekspedicije v Altaju (Mongolija), kjer se je odlično izkazala.
Po vzponu se nameravajo plezalci (v steni so Eske, Kalkbrenner, Richter in Warmuth) spustiti v dolino preko grebena Šit in Jalovčeve škrbine, koder dolinska ekipa že nadaljuje pot. Želimo jim vso srečo in boljše vreme.

FRANCI SAVENC

12. marec 1967

Travnikova stena preplezana
LJUBLJANA, 11. marca – Dopoldne so iz Kranjske gore sporočili alpinisti iz NDR, da so včeraj, približno ob 13.30, izplezali na vrh Travnika in danes sestopili iz Vršiča v Kranjsko goro?
Uspeh vzhodnonemških plezalcev v steni Travnika je doslej največji alpinistični podvig opravljen v jugoslovanskih gorah. Aschenbrennerjevo smer v Travniku so kot prvi v tem letnem času preplezali Eske, Kalkbrenner, Richter in Warmuth. Plezalci so bili v steni pet in pol dni.

F. S.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja